Iz Ljubljane na Dob in nazaj

Lahko bi zamižali na eno oko ob družinskih zgodbah ljudi z vrhov trenutne sodne piramide, recimo o vlogi pri likvidaciji prekmurskega narodnega voditelja Daniela Halasa, pa o vlogi pri procesu in smrtni obsodbi nekomunističnih akterjev rezistence in oporečnikov Nagodeta in Sirca. Saj grehov očetov se naj po uzancah civilizacije ne bi pripisovalo sinovom in hčeram. Je pa upravičeno pričakovat, da bojo ti sinovi in hčere znali potegniti črto in ne ponavljati zavržnih in nečloveških napak preteklosti.

Od Roške do Doba

Od Roške do Doba je za človeško življenje dolga doba, to je čas petindvajsetih let, ki je za večino več kot četrtina življenjske poti. Bil sem na Roški, takrat še v neki drugi državi, ki je ogrožala našo slovensko samobitnost. Tudi na Dobu nisem manjkal, petindvajset let po tistih dogodkih, ki so spočeli našo samostojnost, to pot v naši državi, ki nam jo hočejo ukrasti.

Roška II ali zakaj sem šel na Dob

Nimam se za »privrženca stranke SDS in njenega vodje« kot so mediji generično označili udeležence petkovega protestnega shoda na Dobu. Če sem (enkrat doslej) volil zanjo, je to le zato, ker sta se obe katoliški stranki izneverili enemu izmed (zlasti za naše razmere) konstitutivnih meril katoliške politike. Pa sem vseeno bil na Dobu in skandiral: Jan-ša, Jan-ša, Jan-ša. Nekoliko nenavadno, kajne?