Zgodovinski premišljevanji meseca

Ob zadnjem mlaju je potekala dražgoška ceremonija. Na kraju zločina je osrednji govornik krstil Dražgoše za »slovenske Termopile«. Bistvena razlika je, da so partizani kmalu po začetku boja pobegnili in prepustili Dražgošane nemškemu maščevalnemu besu. »Farške vasi pa res ni škoda«, so govorili partizani, ki so še dan pred bitko prisegali, da bodo Dražgošane varovali.

Strah reže globlje od mečev

Pri judih in kasneje tudi pri kristjanih je (bila) vedno prisotna nevarnost razumeti bližnjega človeka v zelo ozkih okvirih, kot rojaka v nasprotju s tujcem. Jezusova primerjava, kjer kot bližnjega predstavi Samarijana, pri čemer je imela beseda Samarijan za Jezusovo poslušalstvo podoben prizvok, kot ga ima za povprečnega Evropejca besedna zveza politični emigrant, ima zato podobno boleč učinek.

Temna stran meseca

Ne boj se, samo veruj. (Mr 5,36) Brez olepševanja. Danes stojimo pred skrivnostjo smrti. In pred smrtjo ne moremo biti ravnodušni. Smrt je huda reč. Zato pred vsako smrtjo vztrepetam, posebno pred tisto, s katero … Beri dalje

Slovenija na begu

Na tem mestu me ne bo zanimalo, ali je razvpiti beg še bolj razvpite gradbene baronice res služil za dimno zaveso parlamentarnemu odločanju o fiskalnem pravilu in referendumski zakonodaji. Ali pa je bilo prej obratno, da je šele javni fiasko njenega pobega glavno vladno stranko prisilil k dokazovanju, da je zmožna izpeljati vsaj nekaj. Meni se vse skupaj zdi predvsem odlična prispodoba jalovosti slovenskega prehoda v demokracijo v zadnjih dvajsetih letih. Skoraj ni moč oporekati vtisu, da je šlo pri Tovšakovi za padli “steber družbe”, ki so ga drugi stebri skušali na vsak način obvarovati kot “enega izmed nas”. Pri čemer pravzaprav kljub precej jasnim znamenjem ni pomembno, kateremu koleščku med stebri se je zdelo potrebno “pomagati”.