Ozadja neimenovanja dr. Vekoslava Grmiča za mariborsko-lavantinskega škofa ordinarija

10
969

Nedavno (13. maja) so minila štiri desetletja od smrti mariborsko-lavantinskega škofa ordinarija dr. Maksimilijana Držečnika (1960–1978). V zgodovinskem spominu slovenskega naroda in Katoliške Cerkve se postopoma izrisuje njegova podoba in ustvarja sodba o njem. Temu prizadevanju se pridružuje tudi pričujoči prispevek, ki podaja razlago, zakaj ga ni nasledil najtesnejši sodelavec v zadnjem desetletju njegove nadpastirske službe, mariborsko-lavantinski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič (1968–1980).

Kandidatura dr. Vekoslava Grmiča za novega mariborsko-lavantinskega škofa ordinarija

Vprašanje imenovanja jugoslovanskih (nad)škofov, katere je mogel Sveti sedež vse od leta 1945 naprej imenovati brez neposrednega vpletanja državnih oblasti (Casaroli 2001, 318–320), je v odnosih med slovensko republiško oblastjo in Cerkvijo stopilo v ospredje, potem ko je 28. septembra 1977 ljubljanski nadškof metropolit dr. Jožef Pogačnik (1964–1980) dopolnil 75 let in je skladno s koncilskimi priporočili zaprosil papeža Pavla VI. (1963–1978), naj ga razreši službenih vezi z nadškofijo (čeprav jo je na papeževo željo še naprej vodil kot apostolski upravitelj do imenovanja naslednika), še izraziteje pa z Držečnikovo smrtjo 13. maja 1978 (mariborsko-lavantinsko škofijo je nato kot kapitularni vikar upravljal Grmič).

V opisanih okoliščinah je bilo za slovensko politično vodstvo vprašanje izbire novih rezidencialnih (nad)škofov v Ljubljani in Mariboru ključnega pomena, saj se je zavedalo, da se lahko »sedanji dobri in korektni odnosi« med oblastjo in cerkveno hierarhijo ob morebitnih »za nas neugodnih kadrovskih spremembah« na dveh najpomembnejših vodstvenih mestih v Cerkvi na Slovenskem »naglo spremenijo,« kakor je na seji slovenske verske komisije junija 1978 ugotavljal njen član in visok uradnik Službe državne varnosti Edo Kranjčevič (AS 1211, šk. 156, Zapisnik 1. seje komisije SR Slovenije za odnose za odnose z verskimi skupnostmi v novi sestavi, 28. 6. 1978, 4).

Slovenska komunistična oblast si je ves čas po osvojitvi oblasti prizadevala, da bi s politiko diferenciacije v Cerkvi ustvarila skupino, ki bi bila naklonjena jugoslovanskemu družbenopolitičnemu sistemu in bila v dialogu z njim ter bi obenem čim bolj neodvisno delovala v odnosu do cerkvenih avtoritet tako doma kot v Vatikanu (Repe 2003, 137). Na ravni duhovščine je opisanemu cilju služilo leta 1949 ustanovljeno društvo Cirilmetodijsko društvo (leta 1970 preimenovano v Slovensko duhovniško društvo), medtem ko je med člani slovenskega oz. jugoslovanskega episkopata oblast diferenciacijo izvajala s pomočjo Grmiča. Pavel VI. ga je za mariborsko-lavantinskega pomožnega škofa imenoval na Držečnikov predlog leta 1968, v obdobju prizadevanj vesoljne Cerkve za intelektualno prenovo po Drugem vatikanskem koncilu, vzpostavitve dialoga z marksizmom in v pričakovanju dolgoročne prevlade socialističnih sistemov v velikem delu katoliške Evrope, kar je upoštevala tudi vzhodna politika Svetega sedeža (Maver 2013, 617). S škofovskim imenovanjem sovpadajo začetki, kakor jo je Grmič po letu 1980 sam imenoval, socialistične teologije (Grmič 1986, 81), s katero je poskusil odgovoriti na dileme kristjana v socializmu (Žnidarič 2005, 15–16) po poti teološke utemeljitve komunističnega družbenega sistema (Kvaternik 2003, 361) in ponotranjenja marksistične ideologije s strani vernikov (Maver 2013, 618), saj je bila po njegovem prepričanju »temeljna ideja socializma sama po sebi globoko krščanska« (Grmič 2005, 139). Izhajajoč iz navedenega spoznanja je socialistični teologiji določil poglavitno nalogo, tj. »premostitev prepadov med krščanstvom in marksističnim socializmom« (Grmič 1986, 88).

Tovrsten teološki program je predstavljal uslugo slovenski oblasti. Ta je sredi sedemdesetih let prepoznala potrebo »po nadaljnji diferenciaciji tako med klerom kot med ordinariji v republiki nasproti ostalim članom Jugoslovanske škofovske konference,« da bi na tako spodbudila konflikt »med tako imenovanimi naprednimi in konzervativnimi silami v slovenski cerkvi« (AS 1211, šk. 6, Odnosi z rimokatoliško cerkvijo v SR Sloveniji, 24. 1. 1974, 2). Na ta način je oblast, glede na izjavo Franca Kimovca-Žige, člana predsedstva Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva, hotela doseči sledeče:

»Potrebno je doseči nasprotno od tega čemur smo priča prav v zadnjem času, da s cerkvijo pretežno vodijo idejno bitko in polemizirajo komunisti, namesto, da bi delali tako kot je uspelo Osvobodilni fronti slovenskega naroda v času NOB, da so s cerkvijo vodili razprave in idejne borbe verniki sami.« (AS 1211, šk. 6, 1. seja Komisije SRS za verska vprašanja, 27. 2. 1974, 6)

V ambiciji, da postane 60. redni mariborsko-lavantinski škof, je Grmič užival polno podporo slovenske oblasti, ki je obenem vedela, da »Vatikan glede mariborskega škofa ni neobčutljiv za naša mnenja in pričakovanja« (AS 1211, šk. 154, Zapisnik seje sekretariata komisije SRS za odnose z verskimi skupnostmi, 3. 9. 1980, 3). Oblast je za favoriziranje Grmiča imela utemeljene razloge: kot »pristaš sodelovanja cerkve s samoupravno socialistično družbo,« (AS 1211, šk. 4, Telegram Komisije SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi Zveznemu sekretariatu za zunanje zadeve, 24. 6. 1980) je Grmič pomagal vzpostaviti »deloma specifični položaj mariborske škofije v slovenski cerkveni pokrajini,« pri čemer je imela slovenska verska komisija v mislih predvsem »strpnost in pozitivno zadržanje njenega vodstva in večine njenih duhovnikov« do jugoslovanske družbene ureditve (AS 1211, šk. 33, Informacija o nekaterih aktualnih nerešenih problemih iz odnosov med socialistično samoupravno družbo in verskimi skupnostmi v SR Sloveniji, 8. 9. 1977, 4). Še več, po Grmičevi trditvi, izrečeni v enem od številnih zaupnih razgovorov na republiški verski komisiji, sta skupaj z Držečnikom bolj kot ljubljanski in koprski škof ordinarij želela »ohraniti najboljše odnose z državo« in ju »v tem smislu ne motijo razni posamezni primeri nestrpnosti ali česa drugega v odnosih s cerkvijo,« ki so se začeli množiti na začetku ʺsvinčenihʺ sedemdesetih let (AS 1211, šk. 149, Zabeležka, 2. 8. 1973, 2).

Za razumevanje navedene izjave je koristno opozoriti, da je na Držečnikov odnos do oblasti, če sprejmemo njegovo razlago iz intervjuja za Družino iz leta 1971 (št. 24–25, 10), vplival zgled predhodnika, škofa Antona M. Slomška: »Slomškovi časi so bili čisto drugačni, vendar pa niso povsem brez podobnosti z našimi: za oboje je značilna revolucija. Močno sem se začudil ko sem bral, kako je Slomšek, ki ga navadno razglašajo za velikega reakcionarja, pisal med revolucijo 1848 v pastirskem pismu duhovnikom, naj ne stojijo ob strani, ampak naj sprejmejo nove razmere, da ne bodo v škodo Cerkvi«. Držečnik je nato s sledečo izjavo posredno pritrdil mnenju izpraševalca, da se Slomškov »vpliv v naši škofiji pozna še dandanes«: »Potem pa ta njegova misel, da je treba sprejeti nove čase, nove razmere in jih obrniti v prid Cerkvi. Tudi novi časi so delo božje previdnosti. To moramo upoštevati.«

Za Grmiča, ki je bil v eni od režimskih analiz jugoslovanskega verskega tiska iz decembra 1979 pridružen skupini slovenskih teologov, ki se »jasno in korektno« opredeljujejo do marksizma in so bili za povrh označeni kot »večji ʺmarksistiʺ kot teologi« (AS 1211, šk. 16, Informacije iz verskih in drugih glasila – Analiza (za period jun 1977. – novembar 1979.), 5. 12. 1979, 15), je prihod krakovskega nadškofa kardinala Karola Wojtyłe na Petrov sedež pomenil izničenje možnosti, da nasledi Držečnika. Za razliko od Pavla VI., čigar pontifikat je med drugim zaznamoval pojav novih teologij (teologija smrti Boga, politična teologija, teologija revolucije, teologija upanja, teologija osvoboditve itd.), ki so se vključile v »val kontestacije, ki je v neredkih primerih zadevala sámo vero« (Aubert 2002, 322, 344), se je papež Janez Pavel II. (1978–2005), po sodbi jugoslovanskega veleposlaništva pri Svetem sedežu iz maja 1980, opredelil za »totalno monolitnost in enotnost katoliške cerkve bodisi na idejnem bodisi na organizacijskem področju,« ker je urejena kadrovska organizacija predstavljala temeljno oporo papeževe cerkvene politike. Z vrsto cerkveno-disciplinskih in doktrinalnih ukrepov je papež »v duhu tradicij poljske Cerkve« zatrl vsa tista pokoncilska gibanja, ki so bila usmerjena »v prilagajanje notranje cerkvene organizacije in ideologije sodobnemu svetu« ter ki so »delovala brez oz. mimo kontrole Vatikana«. Papež javno sicer ni zavzel konkretnega stališča do marksizma, vendar je bilo po zadnjem konklavu v letu treh papežev  nedvoumno, da so za katoličane sodobni socialistični politični sistemi (med drugim tudi samoupravni socializem) in materializem kot filozofska osnova marksizma v bistvu »nesprejemljivi« (AS 1211, šk. 4, Poročilo I. sekretarja Veleposlaništva SFRJ pri Svetem sedežu tov. Petra Kastelica, 6. 5. 1980, 3–5; Bizilj 1991, 16.) Ob srečanju Grmiča s poljskim papežem sredi leta 1979 sta sogovornika tako v pogledih na realni socializem ter na takratne razmere v Sloveniji in Jugoslaviji ostala vsak na svojem bregu (Griesser Pečar 2010, 455).

Škofovsko imenovanje dr. Franca Krambergerja kot kompromis med pričakovanji Svetega sedeža in slovenske oblasti

Pronuncij v Jugoslaviji Michele Cecchini je 4. novembra 1980 v Beogradu sprejel Krambergerja ter ga seznanil s papeževo odločitvijo, da ga postavlja na čelo mariborsko-lavantinske škofije, ki je bila brez škofa ordinarija kar dve leti in pol (Griesser Pečar 2010, 456). Tako je neizpolnjena ostala Držečnikova večkrat jasno izražena želja naj v prihodnje mariborsko-lavantinsko škofijo vodi njegov pomožni škof (AS 1211, šk. 156, Zapis o pogrebnih svečanostih za mariborskim škofom dr. Maksimilijanom Držečnikom, 18. 5. 1978, 3), kakor tudi pričakovanje slovenske oblasti, da se bo vzpostavljeno sodelovanje z vodstvom mariborsko-lavantinske škofije nemoteno nadaljevalo pod Grmičem v novi vlogi rednega škofa (Bizilj 1991, 12). Po Krambergerjevem imenovanju, ki nosi datum 6. november 1980, je bilo s strani slovenske verske komisije ocenjeno, da je Sveti sedež »na določen način ustregel našim sugestijam, da si želimo škofa, ki bo vzdrževal kontinuiteto dobrih odnosov v mariborski škofiji« (23) ter »formalno ugodil naši zahtevi po ureditvi položaja,« vendar je ob tem ubral »samostojno, čeprav kompromisno pot« (AS 1211, šk. 156, Zapisnik 8. seje Komisije SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi, 5. 1. 1981, 5).

Jugoslovanska oblast je pri cerkvenih predstavnikih protestirala, ker je bila o imenovanju Držečnikovega naslednika obveščena šele mesec dni po uradnem imenovanju in ker Grmiča o neimenovanju ni obvestila beograjska pronunciatura, ampak februarja tega leta imenovani novi ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar (1980–1997) (Bizilj 1991, 23). Še bolj konkreten je bil zvezni sekretar za zunanje zadeve Josip Vrhovec, ko je v pogovoru s Cecchinijem poudaril, da je postopek izbire novega mariborsko-lavantinskega krajevnega škofa na jugoslovanski strani izzval nezaupanje, saj je navkljub »sugestijam in pričakovanjem« oblasti Sveti sedež pri svoji izbiri »zaobšel« Grmiča. Jugoslovansko veleposlaništvo pri Svetem sedežu je v zvezi s tem presodilo, da je Janez Pavel II. z izbiro Krambergerja »ponovno demonstriral svojo čvrsto odločenost, da iz vrst operativnih škofov in teologov izključi napredne osebnosti, ki se ne vključujejo v sedanji kurs njegove cerkveno-politične linije« (AS 1211, šk. 4, Operativni izveštaj ambasade SFR Jugoslavije pri Svetoj Stolici za 1980. godinu, januar 1981, 4).

Če sklenemo: papež je z imenovanjem novih (nad)škofov ordinarijev v Ljubljani in Mariboru dosegel, da so slovenski škofje zopet pridobili teološko in disciplinsko enotnost ter sposobnost usklajenega nastopa pred oblastjo. Čeprav so bili dnevi slednje šteti, je Grmič – po Krambergerjevem škofovskem imenovanju po lastni izbiri le še naslovni škof brez zadolžitev v upravi mariborsko-lavantinske škofije – v prepričanju v prihodnost lastne teološke misli in svetovnega socializma tri leta pred padcem berlinskega zidu zapisal: »Socialistična teologija tako odpira nove perspektive za krščansko življenje v našem času, v socialistični družbi, v času, ko se prebuja novi svet.« (Grmič 1986, 90)

Pripis avtorja: Besedilo je prirejen in dopolnjen avtorjev izvirni znanstveni članek z naslovom Okoliščine imenovanja dr. Franca Krambergerja za mariborsko-lavantinskega škofa ordinarija, ki je bil objavljen v Bogoslovnem vestniku (2017, št. 1, str. 53–65).

Reference

Arhivski viri

AS 1211, Arhiv Republike Slovenije, Fond Komisija Republike Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi, šk. 4, 16, 33, 149, 156.

NŠAM, Nadškofijski arhiv Maribor, Zapuščina škofov, Držečnik, Maksimilijan, šk. 25.

Literatura

Aubert, Roger. 2002. Zgodovina Cerkve 6: Cerkev svetovnih razsežnosti. Ljubljana: Družina.

Bizilj, Ljerka. 1991. Cerkev v policijskih arhivih. Ljubljana: samozaložba.

Casaroli, Agostino. 2001. Mučeništvo strpljivosti: Sveta Stolica i komunističke zemlje (1963.–1989.). Zagreb: Kršćanska sadašnjost.

Griesser Pečar, Tamara. 2010. Lavantinska škofija v novi Jugoslaviji. Studia Historica Slovenica 10, št. 2/3: 429–462.

Grmič, Vekoslav. 1986. V duhu dialoga: za človeka gre. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Grmič, Vekoslav. 2005. Poslednji spisi: misli o sodobnosti. Ljubljana: Unigraf.

Kvaternik, Peter. 2003. Brez časti, svobode in moči: vpliv komunizma na pastoralno delovanje Cerkve v ljubljanski nadškofiji (1945–2000). Ljubljana: Družina.

Maver, Aleš. 2013. Paradoks Vekoslava Grmiča. Studia Historica Slovenica 13, št. 2/3: 603–619.

Repe, Božo. 2003. Katoliška cerkev in oblast v osemdesetih letih. Zgodovinski časopis 57, št. 1/2: 135–146.

Žnidarič, Marjan. In memoriam: Vekoslav Grmič (1923–2005). Časopis za zgodovino in narodopisje 76, št. 1–2: 13–16.

10 KOMENTARJI

  1. Hvala za odprtje primera Grmič. Ta tema je tako pomembna, da bi se k njegovi vlogi morali vrniti.
    Vprašanje je ostro: Ali je več generacij duhovnikov in vernikov zapeljal v zmote, ali pa jim je pomagal napredovati v dobrem?
    Ker je dr. Grmič pri posameznikih še vedno priljubljen, gre za slovensko križišče par excellence.

  2. Trditve in primerjava ne drži:
    1. Nadškof Šuštar in škof Grmič sta sodobnika.
    2. Nadškofje ne “rihtajo” odlikovanj.
    3. Omenjena odlikovanja prejemajo tako verujoči, kot tudi neverujoči.
    4. Nadškof Šuštar je prispeval k razkrinkanju marksizma, škof Grmič pa je bil “večji marksist, kot teolog”
    5. Vsaj v indoktrinaciji tujerodnega marksizma je Grmič dokazano bolj pomemben.
    A odgovori na vprašanje: “Ali je več generacij duhovnikov in vernikov škof Grmič zapeljal v zmote, ali pa jim je pomagal napredovati v dobrem?” so zato pomembni, ker v nas delujejo še danes.

    • Cerkev je hierarhična organizacija in glavni je škof oziroma nadškof. Brez njega se v škofiji nič ne zgodi. Niti ena sama maša ne! Nič zatiskati oči pred tem dejstvom. Je odgovoren! Tudi za verske zmote. Tudi za dejanja, ki bi jih moral storiti a jih ni.

  3. Imate popolnoma prav, ko pravite: “Škof je odgovoren! Tudi za verske zmote. Tudi za dejanja, ki bi jih moral storiti a jih ni.”
    Tako je definirana njegova naloga. Smrtni greh škofa bi bila verska zmota.
    Verska zmota bi bila tudi to, če bi se ukvarjal z vsako mašo.

    Vredne pozornosti pa so bile Grmičeve maše in delovanje med verniki. V tem je slovenska hierarhična cerkev postopala pravilno, ko je o Grmiču informirala papež JP II. Ta se je z njegovo držo sam seznanil in zato tudi pravilno ukrepal.

    • Gospa Veronika,
      ali veste, da mora škof dati soglasje za vsako mašo? Mimogrede, ali čutite vpliv sedanjega škofa? A se vam zdi, da se bori proti zlu na oblasti tako zavzeto, kt se je npr. sveti Stanislav, ki mu je zlo na kraljevskem prestolu zdrobilo glavo, berite http://svetniki.org/sveti-stanislav-skof-in-mucenec/

      Kar se tiče škofa Grmiča, je zame edino koristno razmišljanje, kako to, da so ga njegovi kolegi razkrinkali šele, ko je postal škof. Trdno sem prepričan, da je to možno že preje. Ampak! Dvomim, a sva midva prava družba za tako razmišljanje.

  4. Svetniki se ne rojevajo vsak dan, a sv. Stanislav je dejanski izziv za vse škofe. Tudi Grmiču bi moral biti, pa očitno ni bil, saj so posledice njegove opredelitve še vedno vidne. Marx je nasprotje sv. Stanislavu, zato se v komunizmu in po njem srečujemo z nepotrebnimi težavami. In prav zaradi negativnih posledic je potrebno, da se o Grmiču več pogovarjamo.

    • Namesto o tem nesrečnem škofu se raje pogovarjajmo o najbolj varovani tajni Vatikana, to je o Družbenem nauku Cerkve. Ta poenostavljeno pravi, da naj družba koraka v smereh:
      – človekovih pravicah in svoboščinah.
      – čim manj države v gospodarstvu,
      – solidarnosti kot vrednoti in
      – javnemu dobremu kot vrednosti.
      Socializem pa v vseh točkah koraka stran od Družbenega nauka Cerkve.

  5. Vloga škofa Grmiča je zelo slaba za slovensko Cerkev. Izjemno negativna za slovenski narod in slovenskega človeka. Popolno nasprotje herojskega škofa Vovka. Hvala Bogu so Grmiča v Vatikanu spregledali. Slovenski škofje morajo ostati zvesti veri, Magisteriju Cerkve in narodu deliti prave nauke. Ne pa narod odvračati iz občestva Cerkve z nekimi CMDji.
    Mislim, da je to obdobje tudi nauk za naprej. Po Šuštarju in Rodetu močnega škofa nismo več imeli. Zore je soliden pastir, trudi se, podedoval je razsulo, moliti moramo zanj, vseeno pa upam, da dobimo nekoč močnejšo osebnost. Osebno mi je zelo všeč škof Štumpf iz Murske Sobote.

  6. Hvala Rokc. Če škof ni pastir, ki je pripravljen dati življenje za svoje ovce, potem ga ovce prerastejo. Res je, da se to dogaja skozi katarze, a dogaja se. 2000 let človeškega, a vidno blagoslovljenega dela 12 ribičev je dokaz. Kljub 13., ki je poskusil uničiti sam Začetek.

Prijava

Za komentiranje se prijavite