Ovce za striženje

6

GOSTUJOČE PERO. Resnica o tem, da je človek po svoji naravi družbeno bitje, je stara toliko kot človeštvo samo. O njej je pisal Aristotel, ko je človeka označil za »politično žival« (zoon politikon). Seveda ne v smislu politike v današnjem pomenu besede, pač pa kot bitje, ki deluje v skupnosti oz. družbi. Je torej posameznik, ki je hkrati tudi del družbe in ga slednja tudi oblikuje. Šele v skupnosti oz. družbi človek zares postane to, kar je v svoji naravi. Ker pa je del družbenega življenja tudi politika kot skrb za urejanje skupnih stvari (oz. za skupno dobro), je vsak človek tudi tako ali drugače politično bitje. V sodobnem svetu se to izraža tako, da kot državljan pripada določeni državi in ima zagotovljeno volilno pravico, kar mu daje možnost vpliva na politično dogajanje, hkrati pa ima – vsaj v razvitih demokracijah – tudi možnost sodelovanja v civilni družbi, ki je nekakšna vmesna sfera med institucionalno politiko ter zasebnostjo vsakega državljana.

Kaj sploh pomeni ne-politika

Seveda pa se ob tem postavlja vprašanje, do kam segajo meje politike oz. ali se človek lahko odloči za apolitično držo, ki  ne pomeni samo to, da ga politika ne zanima, pač pa tudi to, da negira tudi lastno idejno-politično usmeritev, češ jaz sem »nevtralen«. Čeprav je politična nevtralnost človeka dejansko utopija, pa vendar velja pogledati na različne obraze apolitičnosti. V Sloveniji imamo namreč opravka s precejšnjim številom ljudi, ki se ne udeležujejo volitev in se s tem celo ponašajo, ker je po njihovo volilna abstinenca herojsko dejanje. Toda dejansko s tem ne rešijo ničesar, pač pa odločanje prepuščajo tistim, ki se volitev udeležijo. To pomeni, da gre za dejanje, ki na splošno ni niti demonstrativno, kajti politična pasivnost pač ni nekaj, kar bi imelo neposredne pozitivne učinke na državo. Lahko pa apolitičnost pomeni zgolj preprost protest zoper (prevelike) ideološke delitve, s katerimi imamo Slovenci že kar dolgoletne izkušnje. Navsezadnje, tudi pokojni dr. Janez Drnovšek v svoji knjigi »Moja resnica« piše o tem, kako so ga predlagali za kandidata za člana jugoslovanskega predsedstva, čeprav ga politika menda ni zanimala. Nato je bil vendarle izvoljen za člana predsedstva, s tem pa je prevzel tudi vodenje predsedstva tedaj že razpadajoče Jugoslavije, po osamosvojitvi Slovenije pa je bil deset let predsednik vlade in nato še pet let predsednik države. Pa čeprav je bil v začetku svoje kariere povsem apolitičen. No, ne povsem – že pred kandidaturo za člana predsedstva SFRJ mu je uspelo priti v jugoslovansko skupščino, to izkušnjo pa v svoji knjigi omenja le bežno.

Glede na to, da sta pojma »politika« in »politično« celo v družboslovni znanosti precej izmuzljiva in da nanju gledamo zelo subjektivno, je torej težko določiti tudi vsebino apolitičnosti. Je to odpor do politike na splošno, morda samo do njene trenutne pojavnosti ali pa gre samo za preprosto zadržanost do političnega dogajanja? Nevarnost pri tem je namreč, da se človek v odporu zoper politiko – dostikrat zaradi popačene podobe, češ da je politika zgolj stvar neke elite, ki zadovoljuje svoje egoistične interese, in ne skrb za skupno dobro – zapre vase in v svoj intimni svet, nato pa se nenadoma sooči z velikansko »skrbniško« močjo države, ki deluje brez nadzora in potiska človeka v pozicijo apatičnosti, češ, saj se ne da nič storiti. Ta pojav je Alexis de Tocquille že pred stoletji posrečeno imenoval »mehki despotizem«, ki se pojavlja kot stranski produkt demokratične politične ureditve. Pojav mehke tiranije pa gre dostikrat z roko v roki z dezorientacijo državljanov, ko  pred seboj nimajo smisla ter ciljev, ter ko vrednote postanejo tržno blago, ki ga je mogoče v vsakem trenutku menjati.

Grenak sadež apolitičnosti

Kakšno vlogo v tej zgodbi lahko igra kristjan, ali konkretno: slovenski katoličan? Kot državljan Slovenije in pripadnik določene družbe je umeščen v neko določeno okolje, ki ga zaznamujeta preteklost (podedovanost vzorcev iz prejšnjih desetletij), sedanjost (kultura kot sedanji vzorci obnašanja, mentaliteta in vrednote) ter prihodnost (vizija in program). Čeravno smo katoličani med saboj različni (tudi politično), pa imamo skupno vrednostno platformo, ki jo na ravni družbe in politike (bolj ali manj) zaznamuje katoliški družbeni nauk. Vendar slednji ni dovolj, saj mora imeti močno podlago v duhovnem življenju. Če nas Jezus spominja na to, da drevo spoznamo po sadovih, ljudi pa po delih (prim. Mt 7, 16; Mt 7, 20), potem je jasno, da moramo tako z naravnimi talenti kot s pomočjo milosti (darovi Svetega Duha, zlasti razločevanje) reflektirati družbeno realnost in v skladu z navdihi Svetega Duha tudi ukrepati. V nasprotnem primeru lahko kristjan sam postane predmet manipulacije, nemalokrat celo v imenu istega Boga, v katerega veruje. Nemalokrat se namreč dogaja, da kristjanom o krščanskem življenju berejo levite tisti, ki niti ne skrivajo svoje proticerkvene usmeritve in so morda duhovni v smislu neke sodobne »koktejl« duhovnosti. V teh primerih lahko marsikateri kristjan, ki prisega na »apolitičnost«, kaj hitro postane žrtev pranja možganov.

Ko laž postane resnica

Ob tem velja spomniti na dva primera, ki jih je na svoji koži doživel avtor teh vrstic. Na praznik Marijinega vnebovzetja sem obiskal mašo na Kureščku, ob tem pa sem imel kakih četrt ure pred začetkom maše na prostem, priložnost prisluhniti precej glasnemu pogovoru dveh žensk v zrelih letih o aktualnem političnem dogajanju. Ena od njiju je namreč trdila, da aktualni predsednik vlade Janez Janša gradi kliniko v Avstraliji. Pa ne samo to: tega tudi noče priznati in zato laže. Te govorice sem sicer že večkrat preverjal preko avstralskih Slovencev, vendar nisem dobil nobene otipljive informacije o domnevni kliniki, ki naj bi jo bojda gradil celo z »nakradenim« denarjem od Patrie ter ostalih orožarskih poslov. Za takšen megalomanski projekt je jasno, da bi se o njem v Avstraliji takoj razvedelo. Realno gledano gre za nekakšne »spine« iz ropotarnice črne propagande, ki jih dostikrat razširja slovenski tabloidni tisk (zlasti Lady) – nekaj podobnega je bilo, ko je pred meseci ista revija razširila govorico, da aktualni premier obiskuje psihiatra. Izdajatelj revije se je kmalu po tistem Janši opravičil in s tem eksplicitno priznal, da je šlo pri tem pisanju za laž. V primeru famozne klinike v Avstraliji pa tovrstne dezinformacije očitno niso več govorice, ampak že kar dejstvo, nekako tako, kot si je to zamislil nacistični propagandni minister Joseph Goebbels: stokrat ponovi laž in bo postala resnica. Toda laž še naprej ostane laž, četudi jo lahko zavijemo v še tako bleščeč celofan. Pravzaprav je neverjetno, kako hitro so tovrstni spini, ki prihajajo iz levičarskih krogov, padli na plodna tla tudi med slovenskimi katoličani. Vendar tu ne gre več za osebo Janeza Janše – z njim se lahko strinjamo ali ne, vendar to ne pomeni, da je mogoče proti vsakemu, s katerim se ne strinjamo, uporabiti takšne metode.

Povzdignjena drugorazrednost

Drugi primer pa se nanaša na nedavni obisk predsednika republike dr. Danila Türka v Šmihelu pod Nanosom na skavtskem srečanju. O tem dogodku sem na spletni strani Demokracije (in ne v tiskani izdaji) napisal novinarski komentar (!), v katerem sem sicer izpostavil možnost, da gre zgolj za rutinski državniški obisk in morda tudi za simbolno priznanje s strani države. Toda glede na dejstvo, da se je obisk zgodil v predvolilnem času, je bilo mogoče ta obisk videti tudi v kontekstu predvolilne kampanje. Dejstvo je namreč, da ima aktualni predsednik republike, ki se bo jeseni ponovno potegoval za ta položaj, že zaradi svoje sedanje funkcije izhodiščno prednost, saj mu funkcija omogoča obiske, ki formalno niso predvolilne narave. Tako sem podvomil v iskrenost poteze predsednika republike, ki je z nekaterimi dosedanjimi potezami dokazal, da biti predsednik vseh Slovencev ni njegova prva prioriteta in da si lahko privošči tudi take kikse, kot je podelitev odlikovanja nekdanjemu funkcionarju Udbe ter neposrečena izjava o »drugorazrednosti« Hude jame. Razkorak med besedami in dejanji se je nedvomno povečal tudi s tem, ko je  predsednik republike molčal ob nedavnem poskusu opozicijskih strank, da bi se uveljavila zelo restriktivna različica zakona o verski svobodi, s čimer je v sfero drugorazrednosti na simbolni ravni praktično potisnil vse katoličane. Zaradi tega sem tudi opozoril na rahlo naivnost vodstva skavtov (brez navedbe imen in priimkov!), saj so Türkov obisk v predvolilnem času nekateri razumeli povsem drugače, ne v smislu povsem običajnega državniškega obiska. Toda bistvo je v tem, kar je sledilo po objavi tega komentarja na spletni strani – vrstili so se protesti, celo odpovedi naročnine na Demokracijo (!) ter obsodbe komentatorja, ki je na vso zadevo opozoril. So se pa po drugi strani našli tudi nekdanji aktivni skavti, ki so izrazili podporo kritičnim stališčem, ki so bila izražena v novinarskem komentarju (in ne poročilu!), vendar so to storili le zasebno, kar je prav tako zgovorno. Kaže namreč na to, da občinstvo Türkovega obiska ni v celoti sprejelo kot dobronamerne geste, vendar pa se tisti, ki so tako čutili, niso hoteli javno izpostaviti. Ne glede na ta neprijeten incident  še vedno verjamem, da je skavtstvo nekaj pozitivnega in da znajo skavtinje in skavti misliti s svojo glavo. Vseeno pa si je treba zastaviti vprašanje ali je apolitičnost v tem primeru lahko izgovor za to, da se skuša preprečiti vsako drugačno in morda celo kritično mnenje o nekem dogodku? Katoličani smo bili v polpretekli zgodovini nekakšno jedro odpora proti komunističnemu totalitarizmu in bilo bi bizarno, da bi s ponavljanjem istih metod postali sami sebi največji sovražniki.

Kocbekova grenka izkušnja

Kakorkoli že, opredelitev kristjanov za apolitično držo, četudi zgolj iz protesta na dostikrat bizarno delitev »naši-vaši«, ne more biti izgovor za naivnost in tudi ne za slepoto. Navsezadnje nas mora na to spomniti tudi izkušnja Edvarda Kocbeka, ki se je kot »ne-politik« vključil v politiko kot pomemben člen najprej Protiimperialistične, nato pa Osvobodilne fronte, kar naj bi dokazovalo, da je bila slednja pluralna in je s tem poudarjala enotnost slovenskega naroda pri odporu zoper okupatorja. A prav to je bila najbolj tragična zmota. Kocbek se je vsaj po javnem razkritju povojnih pobojev v sedemdesetih letih zavedel, da je ob vstopu v OF kot kristjan dejansko sklenil pakt s hudičem, ki veliko obljublja, malo daje, vzame pa vse. Škoda pa je, da povojne generacije katoličanov (vsaj tiste po letu 1975) vendarle niso v celoti predelale Kocbekove lekcije in so tako ponovile njegovo grenko izkušnjo. Preseganje ideoloških delitev oz. »gradnja mostov« – vse to se sicer lepo sliši, vprašanje pa je, kakšno ceno ima slepo zaupanje v preobraženi post-komunizem in njegovo dediščino. Zaradi takšnega slepega zaupanja katoličani nemalokrat postajamo ovce za striženje, če so že časi, ko so takšne ovce lahko nemoteno klali, mimo. S tem želim reči, da smo vsi tako ali drugače zaznamovani s politiko in da ji tudi v vsakdanjem življenju ne moremo uiti, četudi nas morda niti ne zanima. Ker je bistvo očem nevidno, kot je že zdavnaj zapisal Antoine de Saint-Exupery, je tudi poslanstvo katoličanov pri spremljanju političnega dogajanja v tem, da bistva ne iščemo zgolj v zunanjem izgledu, pač pa v ozadju dogajanja. Navsezadnje smo za državo in njeno prihodnost odgovorni vsi brez izjeme in velika škoda bi bila, če bi zaradi nezrelosti država postala plen oligarhov, za katere bi vsi »butasti preostali« čisto zares postali ovce za striženje. Cena za politično naivnost, ki smo jo katoličani doslej plačevali, je bila že dovolj visoka, mar ne?

Opomba: Gašper Blažič, univ. dipl. teolog, je zaposlen kot novinar tednika Demokracija. Zgornji komentar je njegovo osebno stališče.

Foto: Wikipedia

6 KOMENTARJI

  1. Gašper,

    zadnjič sem bral, da so pred 42 leti 4 Slovenci na Gregoriani spisali cilje Svobodne Slovenije in napovedali padec komunizma čez 20 let. 2 od teh sta že mrtva. O tem je pisal Steinbuch, ali morda veš imena teh Slovencev.

    Ob branju današnjega Dela sem videl kako močno so komunisti iz UDBE nadzorovali Rodeta pred 40 leti. Dejansko nimajo dokazov, imajo samo drobce. Strašno je to, da še tiste redke, ki si kaj upajo povedati in narediti: ali ubijejo, ali očrnejo in jih potem dolga leta izsiljujejo. Le koliko duhovnikov in škofov je delalo pod prisilo zaradi izsiljevanja UDBE za komunistične cilje?

  2. Le koliko duhovnikov in škofov je delalo pod prisilo zaradi izsiljevanja UDBE za komunistične cilje?

    Recimo, da bi bil kriterij zadovoljnost UDBE s škofi in duhovniki. Recimo nad kardinalom Rodetom izvajajo medijski linč, škofa Urana pa podpirajo …

  3. Ampak, ker meni ne gre skupaj, je dilema, kako to da je UDBA (oziroma njeni derivati v NLB)dala tako enormne kredite za projekte ZVON-a 1 in 2?

    To me navaja, da stvari niso take, kot se zdi na prvi pogled…

    • Pa saj ni dala svoj denar! Pravzaprav ga sploh ni dala, ampak to sodi v višjo teorijo denarja, ki mora biti nedostopna nižjim slojem.

      Računica je zelo enostavna:
      Dam nekaj denarja za afero, potem to afero izkoristim v predvolilni kampanji, pridem na oblast in dobim denar nazaj z obrestmi. Tako v poenostavljeni obliki, razumljivo vsakomur.

  4. Ne vem zakaj mora avtor , ki je predstvljen na začetku kot gostujoče pero na koncu dodati, da je to njegovo osebno stališče?

    Glede skavtov pa mislim, da so lajična (nepolitična) organizacija, torej politiki nimajo kaj iskati na njihovih srečanjih. Tisti, ki se niso udeležili njihovega strečanja so verjetno razumeli to distikcijo. Če bi bil Türk predsednik, torej državnik in nepolitik, bi se lahko udeležil . Ampak on krši vse norme predsedniške funkicje, ker je vse eno samo politično delovanje.

  5. pavel on 28.8.2012 at 16:26: “Gašper, zadnjič sem bral, da so pred 42 leti 4 Slovenci na Gregoriani spisali cilje Svobodne Slovenije in napovedali padec komunizma čez 20 let. 2 od teh sta že mrtva. O tem je pisal Steinbuch, ali morda veš imena teh Slovencev.”

    Nisem Gašper, vem pa, da je bil eden od teh Ivan Rebernik, nekdanji slovenski veleposlanik v Vatikanu.

    O Gašperjevem pisanju pa si lahko vsak misli svoje, vendar da zaradi njegovi objave zdaj neka skavtinja (?) bere levite uredništvu portala Časnik.si …

Comments are closed.