Otto Neubauer: V Cerkvi potrebujemo drug drugega

1
Otto Neubauer
Otto Neubauer

Otto Neubauer je direktor Akademije za evangelizacijo na Dunaju, kjer se na teoretični in praktični ravni ukvarjajo z vprašanjem posredovanja evangelija v današnjem času. Leta 2011 je bil gost na študijskem krožku pri tedanjem papežu Benediktu XVI. v Castelgandolfu, kjer je spregovoril o svoji izkušnji misijona. Pri založbi Emanuel je letos izšel prevod njegovega Priročnika za novo evangelizacijo. Ob priliki predstavitve knjige v Sloveniji smo z njim opravili intervju.

Za Vašimi razmišljanji stojijo številne izkušnje z misijoni, ki ste jim bili priča oz. ste jih celo sami vodili. Tudi v knjigi se po prvih nekaj teoretičnih poglavjih povsem posvetite misijonski praksi. Novi načini misijonarjenja, ki nam jih predstavite, so pisani za današnjo sekularizirano družbo. Lahko bi rekli, da gre za duha, ki ostaja enak, le da je izražen v sodobnem jeziku. Nam lahko poveste nekaj več o pomenu malih krščanskih skupnosti, ki jih postavljate v jedro nove evangelizacije?
Vedno znova me preseneti, da je izkušnja malih skupin, kakršno živimo tudi na Akademiji, prisotna povsod tam po svetu, kjer Cerkev raste, in sicer v vseh krščanskih denominacijah. Osnova je mala krščanska skupnost (ang. Small Christian Community). Kar me osebno ob tem nagovarja, je zopet povezano s temeljno človekovo potrebo. Če nekaj pomembnega delimo, storimo to med prijatelji, saj imamo tam zaupnike. Če živimo to prijateljstvo, potem zaupanje potrebuje bližino in tega ne moremo udejanjati v veliki množici. To so ljudje, s katerimi si delimo vsakdan, s katerimi se nenehoma srečujemo. To pomeni, da človek potrebuje bližino in zaupanje. Vsak krščanski misijon je pravzaprav v tem, da živimo tako prijateljstvo z drugimi. V Evropi smo se zelo razvadili, da je Cerkev postala kraj raznih prireditev. To samo po sebi ni slabo, vendar samo prireditev še ne oblikuje skupnosti. Osnovna potreba človeka pa je ravno ta, da živi skupnost z drugimi. Kristus sam živi skupnost z Očetom in svetim Duhom. Tako je tudi osnovna oblika božje ljubezni skupnost in ta mora biti vidna. Pri tem pa je ključno to, da taka skupnost ne ostane zaprta sama vase, ampak se mora odpirati navzven. Temeljni potrebi po medsebojnem zaupanju, kjer lahko delim svoje življenje z drugimi in z njimi skupaj molim, kjer se z drugimi redno tedensko ali mesečno srečujem, da si podelimo kako živimo božjo Besedo v vsakdanjem življenju, se torej pridruži vprašanje, kako lahko to izkušnjo posredujem naprej v moji konkretni okolici. Mala krščanska skupnost je zelo blizu ljudem, saj gre za može in žene, za mlade, ki opravljajo svoje poklice oziroma še študirajo in se skupaj srečujejo tam, kjer bivajo. To pomeni, da je vez med družbo in vero veliko bolj intenzivna. Preveč klerikalna in gospodovalna Cerkev je namreč pogosto preveč oddaljena. Zato je povsem naravno, da te majhne krščanske skupnosti v resnici služijo tistim, ki so ubogi in Kristusa ne poznajo, kar je zelo pomemben vidik. Naše poslanstvo je, da se vprašamo, kaj lahko na konkreten način storim za svojo okolico, ki je v duhovnem smislu uboga. Vsega tega pa ne smemo razumeti kot sodobno idejo, saj je nastanek Cerkve v začetku krščanstva povezan ravno z življenjem v takih malih krščanskih skupnostih. Ljudje so se srečevali po svojih domovih, s svojimi družinami in prijatelji. Preko takih »prijateljskih krogov« se je krščanstvo sploh začelo širiti. Veselo oznanilo o ljubezni do vsakogar je bilo doživeto na konkreten način med prijatelji. Kljub drugim težnjam v Cerkvi (državna Cerkev) ta duh ni nikoli ugasnil. Vedno, ko se Cerkev prenavlja, s sv. Frančiškom, pri benediktincih itd. pridemo vedno do tega spoznanja in izkušnje, da smo skupnost. To se vedno tudi zelo očitno kaže. Kljub temu, da je Cerkev velika celota, jo v njenem jedru sestavljajo majhne celice. Gre za zaupanje učencev, ki si delijo vsakdanje skrbi.

Omenili ste temeljno skupnost med osebami svete Trojice. Ali menite, da je misijon, ki v središče postavlja prijateljstvo, usmiljenje in dialog možno udejanjati zgolj na podlagi krščanskega razodetja?
Vsi ljudje, in s tem mislim res na vsakogar, potrebujemo prijatelje, da je nekdo z nami usmiljen in dober, saj vsi opažamo, kako smo šibki in kolikokrat odpovemo. To je naš skupni temelj. Nekateri celo pravijo, da je jezik usmiljenja najbolj splošen jezik, ki sploh obstaja na celem svetu. Kar pa zadeva krščansko razodetje, gre za to, da se v temeljni izkušnji ne moremo sami razdati za druge, tako kot bi želeli, saj naletimo na omejitve. In tu nam prihaja naproti usmiljeni Bog, ki resnično lahko trpi z nami kot nihče drug. Največje razodetje je v tem, da je Bog resnično usmiljen, da z menoj deli mojo šibkost, da trpi z menoj in prenaša tudi posledice moje grešnosti. To je tisto najbolj vznemirjujoče, da imamo na eni strani splošno hrepenenje po skupnosti, po prijateljstvu, ki nam je skupno, po drugi strani pa je krščansko razodetje tisto povsem novo, kar nas preseneti, saj je preprosto preveč lepo in resnično, da nas ima Bog tako rad. Krščansko razodetje je novost, ni pa ekskluzivno, saj se daje tako radodarno, da je možno za vsakogar, ki ga sprejme.

gremo-na-misijonV knjigi govorite tudi o obnovitvi odnosa med kleriki in laiki. Omenjate pomen skupnosti, ki se odpira navzven. Kako torej vidite ta odnos z ozirom na povedano o misijonu?
Zanimivo je opazovati, da v zadnjih desetih letih pri prelomih, ki se dogajajo v Cerkvi, v večini primerov nenadoma razpade hierarhičen red, ki je pogosto preveč pokončen ali povzdignjen. Naenkrat imamo samo še može in žene, ki skupaj nekaj počnejo in razlika med kleriki in laiki ni več tako velika. Pri tem je prišlo do spoznanja, da imamo prek krsta v Kristusu vsi popoln dostop do Boga. Popoln dostop, ki ni manjši od duhovnikovega ali od škofovega. Opazili smo tudi, da potrebujemo drug drugega in da je služba duhovnikov in škofov predvsem služenje. Gre za odločilno služenje in zelo posebno poklicanost, ki pa je v službi splošnega duhovništva. Naš kardinal Schönborn nenehno poudarja, da se morajo duhovniki vedno znova spreobrniti v služenje splošnemu duhovništvu, v služenju vsem krščenim. Ne smejo se postavljati nadnje. Celo vodstveno služenje se v tem duhu razume tako, da duhovniki dajejo ljudstvu hrano, ki jo potrebuje, da je lahko rodovitno oz. da ljudje postanejo misijonarji. Pred tem in še v času Drugega vatikanskega koncila je veljalo prepričanje, da duhovnik potrebuje pomočnike, ki mu pomagajo zgraditi njegovo skupnost (poudarek na njegovo!). V resnici pa je pravilno mišljenje ravno obratno, namreč da duhovnik pomaga krščenim živeti njihov misijon v tem svetu. Glavna naloga Cerkve je, da verniki lahko živijo svoj misijon v svetu, kjer služijo ljudem in jim omogočajo, da lahko odkrijejo Boga. Gre za pomoč v človekovih stiskah in uboštvu. Hierarhija ni odločilna, ima pa svojo vlogo v služenju, česar pa ni vedno lahko sprejeti in Cerkev gre pri tem skozi boleč proces, ki pa je ne glede na vse tudi lep.

Ravno v Sloveniji je katoliška Cerkev priča bolečemu procesu ozdravljenja. Gotovo ste seznanjeni s stanjem v nadškofiji Maribor. Novi nadškof prinaša novo upanje in novo zgodbo. Glede na uspešnost pastoralne prenove v nadškofiji Dunaj, kjer tudi Vaša Akademija tesno sodeluje z že omenjenim kardinalom Schönbornom, si tudi v Sloveniji želimo iti po tej poti. Kakšen bi bil vaš nasvet z ozirom na zgled, ki ga udejanjate na Dunaju?
Rekel bi, da je celotna katoliška Cerkev v Evropi doživela in še doživlja težko očiščenje. Tu gre tudi za ponižanje. Upam, da so nas številni težki trenutki, pa tudi škandali, res naredili ponižne. Hkrati je to tudi zelo koristen proces, ker nam končno ponuja priložnost, da iz oči v oči ali če hočete na nižji ravni gledamo drug drugega in na ta način prihajamo naproti družbi. Na Dunaju smo začeli z reformnim procesom na ravni škofije, in sicer s tremi sporočili: 1. Na prvem mestu je misijon, kar je prva naloga Cerkve; 2. Šolanje učencev, kar smo omenili že pri malih krščanskih skupnostih o tem, kaj pomeni biti danes Kristusov učenec; 3. Strukturne reforme, kjer se mora tudi zunanja ureditev Cerkve spremeniti. Zelo pomemben vidik pri tem je apostolat laikov, ki morajo biti tudi ustrezno izobraženi, da lahko misijon zaživi. Kot celota pa nam ta skupen proces sestopa oziroma ponižnosti prinaša dobrobiti in s tem postaja Cerkev zopet bolje slišana v družbi.

Morda se Cerkev vse preveč ukvarja s tem, da k človeku pristopi z resnico oz. s podobo pravilnega življenja v moralnem smislu, zanemarja pa lepoto krščanskega oznanila in življenja po evangeliju. Posledično se veliko ljudi s to resnico ne strinja ali pa svojega življenja ne more primerjati z nekim vzvišenim idealom. Bi se s tem lahko strinjali?
To, kar sedaj omenjate, zelo ustreza temu, kar tudi sam slutim. Dejansko je celo življenje podarjeno od Boga in zato je biti človek pravzaprav največja lepota stvarstva. In ravno to je tisto najmočnejše pri papežu Frančišku, da ima tako veselje nad življenjem in nad vsem, kar nosi pečat lepote. Pri tem gre za veselje nad nežnostjo, zato tudi govori o revoluciji nežnosti. Nežnosti, ki kaže na lepoto, ki si je želi in se je veseli. In podoba, ki jo pri tem uporabi papež je, da smo ljudje sanje Boga. Bog sanja o tem, da bi s človekom doživel nekaj lepega, kot pri zaljubljencih, ki želijo skupaj obedovati, graditi hišo in ustvarjati skupen svet. To je veselje in radost nad tem, da skupaj doživimo nekaj lepega. Vse to je značilno za zaljubljence, ki hočejo skupaj živeti v lepoti. Primerjava z lepoto se mi zato zdi še kako ustrezna.

Če se dotakneva še mladih, s katerimi ste pri Vašem delu praktično vsakodnevno v stiku. Postavlja se vprašanje, ali je tudi njim Cerkev danes dovolj blizu oz. ali jim zna priti naproti. Posebej glede njihovih vprašanj, ki si jih zastavljajo na poti iskanja. Ali Cerkev po Vašem mnenju zna slišati ta vprašanja in ali ima ustrezne odgovore?
Kar se me zelo dotakne oz. se počutim zelo obdarovanega, ko sem skupaj z mladimi, je to, kako nam mladi odprejo svoja srca, če jim zaupamo. Danes živimo v družbi, v kateri veliko mladih nosi številne posledice skrhanih odnosov in različnih ranjenosti. Pogosto je težko biti zvest in živeti skupaj v družini. V glavnem gre za ranjenost, ki zadeva zaupanje. Če pa jim nekdo zaupa in jih sprejme, potem odprejo svoja srca. Tudi na tak način, da pokažejo svoje hrepenenje po Bogu. Na začetku se to zdi skrito, zato imamo občutek, da mladi ne iščejo več Boga. Vendar to ne drži, saj se mora to hrepenenje šele odkriti. Ker gre pri Bogu za velike stvari, mladi pa nosijo globoka razočaranja iz svojih družin, mora biti zgrajeno novo zaupanje. To zanimanje, ki ga imamo za njihova vprašanja, je vedno znova izziv za Cerkev. Bistveno je, da se gradi nova kultura poslušanja mladih. To ni vedno lahko za Cerkev, ker si mladi postavljajo povsem nova vprašanja in s tem tudi sami gradijo to novo kulturo. Odrasli pa živimo v neki drugi kulturi. Kar opažamo pri našem delu na Akademiji je, da mladi vse bolj postajajo akterji dialoga in misijona. Tudi tisti, ki sploh ne pripadajo Cerkvi v ožjem smislu. Od mladih, ki sodelujejo v naših projektih, se lahko resnično veliko naučimo kot Cerkev. Tako prihaja do nove ustvarjalnosti v kulturi mladih. Oni sami so ustvarjalci projektov, od okroglih miz do glasbenih dogodkov itd. S tem odpade ločnica med znotraj in zunaj, ko Cerkev določi, kje kaj šepa in poskuša to popraviti, mladi pa naj bi se ji potem pridružili. Skupaj z mladimi se moramo učiti nove kulture in jih hkrati tudi sooblikovati v zaupanju, da jih Bog pri tem skupnem delovanju spremlja. Zelo mi je všeč to, kar pravi don Bosco: Ljubi to, kar ljubijo mladi, tako bodo oni ljubili tisto, kar ljubiš ti. To še vedno velja. Če se naučimo ljubiti svet mladih, njihovo umetnost in kulturo, potem bodo postopoma prisluhnili tudi sporočilu evangelija. Most pri tem je vedno ljubezen.

Daljša verzija pogovora je že bila objavljena v Slovenskem času in na spletni strani Družine. Knjigo Gremo na misijon Otta Neubauer, ki ga je izdala Založba Emanuel, lahko naročite na povezavi.

1 komentar

  1. Da,Prerok je tudi zapisal,da naši otroci žive v svetu,ki ga mi ne moremo nikdar doseči…že zato je pametno,da se v sožitju z mladimi danes poskušamo česa naućiti tudi od njih in ne le v nedogled malikovati zgolj izročil starih-včasih tudi zelo sumljivega porekla. Zato bi bilo dobro tudi,če bi te naše male skupnosti- če je le mogoče- sestavljali tudi člani različnih starosti.

Comments are closed.