Je grdo poklicati koga, ki ga že dolgo nisem, pa čeprav samo zato, ker potrebujem njegovo uslugo? Morda je res grdo. Izkoriščevalsko. In morda se zato ustavim, preden naredim kaj takega. Toda morda je celo grše, če ga ne pokličem niti takrat. Če namenoma zapravim še eno priložnost, da bi se končno spet slišala.
Morda pa ne gre za to. Morda je težava v tem, da se takrat, ko nekoga kličem, ker ga potrebujem, sam počutim ničvreden, popolnoma odvisen in brez moči, ker to, da nekoga potrebuješ, pomeni samo to, da pač ne zmoreš sam. Da si majhen. Da si poražen. Kako si grem na živce, ko sem tako pasiven, ko je vse, kar imam, samo uboga in revna beseda, ki jo lahko nekdo sliši ali presliši … in ni nič odvisno od mene. Samo od tega, ali me ima kdo rad ali ne.
To je teža krščanstva. In to je tudi njegova lepota.
Ko molite, recite: »Oče!« (Lk 11,2)
Bodite sinovi! Bodite otroci! Otroci ne razmišljajo, ali si to, za kar prosijo, tudi zaslužijo. Otroci preprosto prosijo, ker to potrebujejo. In jih tega ni sram. Oni vedo, da ne zmorejo sami. In v tem je njihova svoboda. Svoboda ptic na nebu in lilij na polju. Vse, kar imajo, je podarjeno. Neskončno so obdarovani. Zato so tudi neskončno vredni.
In več kakor mnogo vrabcev ste vredni vi … (Mt 10,31)
Besedilo je homilija na 17. nedeljo med letom. Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.
