Te dni se povsod, kamor pridem, pogovarjajo ne le o begunski krizi, tudi o decembrskem referendumu. ”Si že prebrala to in ono? Poznaš mnenje tega in tega?”me sprašujejo in se potem čudijo, ker zmajujem z glavo in odgovarjam, da ne, da želim odločitev za ”za” ali ”proti” zgraditi na lastnem mnenju.
Zato ob vsem, kar je povezano z referendumom, te dni intenzivno razmišljam. Tehtam. Kadar grem na daljši pohod in sem sama s seboj, se spominjam zgodb, ki sem jih prav o tej tematiki že slišala. Imam to srečo, da ne pozabljam. Tisti Gospod tam zgoraj mi je namenil eno redkih lastnosti, da kljub letom in izkušnjam, ki jih imam, ostajam še naprej ”nejeverni Tomaž”. Kar pomeni, da si lastim ekskluzivno pravico dvomiti, če nagonsko začutim, da to moram storiti. Na vsakem koraku občutim pritiske, obenem se zavedam, da nam kronično primanjkuje normalnih priložnosti za normalne pogovore o normalni spolnosti.
Še celo tako imenovani ”cerkveni krogi”, ki bi morali biti drugačni, predvsem pa bližji Človeku, se izgovarjajo, da na takšne pogovore, ki bi dišali po spolnosti,”niso pripravljeni”. Kako lahko potem pričakujemo, da se bodo lahko svobodno in brez zadržkov pogovarjali o za in proti ob referendumu, ki trka na vrata?!
Te dni smo v Žireh dobili v roke knjigo ”Otroška (ne)odraslost Žirovcev”, v kateri je najti obilo ”gradbenih” podatkov in statistike o tem, kakšno je bilo in je še življenje v fari. Eden od župnikov pa je celo zapisal, da je v času svojega službovanja opazil med farani (str. 53) neko ranjenost in nesproščenost. ”Morda je tu iskati razlog, da so bili nekateri redni obiskovalci cerkve napadalni, zahrbtni in včasih celo sovražni? FKK (firbec, kontrola, komanda) je bil stalno navzoč,” je še dodal.
Kako je potem pričakovati, da se bo v takšnem, bolj kot ne mračnjaškem okolju pogovarjalo tudi o takšni, sila občutljivi tematiki kot je homoseksualnost in njegova vloga v sodobni družbi?
Pogosto mi ne verjamejo, da so bili stari časi v mnogočem zelo podobni današnjim. Če ne drugega, se je obilo pometalo pod preprogo! Zmajujejo z glavami zlasti tedaj, ko brez osnovnega znanja o tem, kakšna je bila spolnost nekoč, le-to danes vidijo idealno, romantično in brezmadežno. Moje besede, da so tudi takrat obstajali krvoskrunstva, pedofilija, tudi homoseksualnost, če hočete, pri marsikomu povzročijo zgražanja, stud. Ne razumejo, da če se o kakšni stvari ni govorilo, da potem to ni obstajalo!
Homoseksualni odnosi so bili v času, ki mu rečemo ”nekoč” – hočeš, nočeš, prisotni. Predstavljate si hlapce na kmetiji. Da bi dobili žensko, je bilo zaradi njihovega statusa pogosto nemogoče, oziroma težko. Pomagali so si na ”druge” načine. Marsikje so kratko potegnili tudi pastirčki, ki so prišli služit. Zgodb, ki so z nemalo bridkosti zaznamovale tudi intimno plat človekovega življenja, sem slišala nič koliko.
Pred nekaj leti sem za eno od TV oddaj (pozneje so jo ukinili) naredila prispevek, v katerem je neka gospa pripovedovala žalostno in pretresljivo zgodbo o možu – geju, ki pa je, ko ni šlo drugače, lazil tudi za dečki. Prispevka niso nikoli predvajali. Zgodbe, ki se ne vklapljajo z uradno, pološčeno podobo homoseksualnosti, so bile, po moje, nezaželene.
Še na nekaj bi opozorila!
Dandanašnji se mnogi povsem po nepotrebnem zgražajo nad tistimi, ki so ”za”.
Ne vprašajo pa se, kaj, če sploh kaj, so sami postorili pri spolni vzgoji, ko so otroci odraščali. KOLIKO so se z njimi pogovarjali? Na kakšen način? So jim zaradi sramu in želje, da si ne ”umažejo ušes” pripovedovali zgolj in samo zgodbice o čebelicah in rožicah?
So takoj stekli v trgovino in kupili gasilsko opremo, ko si je malček zaželel postati gasilec? Ali mesec, dva kasneje, ko mu je padlo na pamet, da bi bil zdravnik? Pilot? Ko je deček, ki je zmeraj dobil vse, kasneje namignil, da bi bil rad nekaj časa tudi deklica, so starši spet noreli od trgovine do trgovine, da bi mu uresničili željo? Koliko jih je bilo, ki so se z otrokom pogovorili?
Še enkrat ponavljam: prvi pogovori o spolnosti, vključno z vsemi tako imenovanimi ”odkloni” vred, so stvar družine! Starši morajo pozabiti na lažno sramežljivost, kar pomeni, da morajo biti otroku vsak trenutek na voljo, ko ta postavlja vprašanja. Žal jih je preveč – s tem se soočam dan za dnem – ki iščejo izgovore in breme pogovorov prenašajo na šolo ali družbo nasploh. Potem, ko je prepozno, se pa čudijo informacijam, s katerimi so njihovemu otroku napolnili glavo!
Včasih je veljal pregovor najprej štalca, potlej kravca. Zato so se ljudje najprej poročili, šli na svoje, nakar so naročili še otroka. Danes je drugače: še leta 1965 je bilo 9 odstotkov otrok rojenih neporočenim materam, leta 1990 se je dvignil na 25 odstotkov, v zadnjih letih je kar 58 odstotkov otrok rojenih izven zakonske zveze. Tudi porok je vse manj, ločitev pa vse več.
Danes indeks znaša 3 poroke na 1.000 prebivalcev, kar pomeni približno 6.500 porok na leto. To je skoraj 10.000 manj od leta 1965. Povsem drugače je pri ločitvah: ločitev je 376, leta 1990 jih je bilo 218, leta 1965 pa 122.
Sklep, malo za šalo malo zares: očitno je, da heteroseksualni do te mere ne marajo homoseksualnih, da jih ”silijo” in ”tunkajo” v tisto, čemur se sami v širokem loku izogibajo.
In ob vseh teh podatkih se pojavi paradoks: Slovenija se uvršča med države z najnižjo rodnostjo. Verjetnost, da ženska v teku svojega življenja ne bo rodila niti enega živorojenega otroka, se veča, prav tako tudi verjetnost, da prvorojenec ne dobi bratca ali sestrice. Starši otrok so vedno starejši: v petnajstih letih se je povečana starost mater ob rojstvu otrok povečala za 2 leti iz 25 na 27 let.
Ker smo krasna in vzorna potrošniška družba s kvalitetno opranimi možgani, zgolj kimamo, ko nam rečejo, da mora imeti vsak artikel svojo nalepko, naziv in ceno. Ko se je prvič slišalo za novodobna ”izdelka” starš1 in starš2, je šla družba v zrak? Ni. Premalo se zavedamo, da za posledice, te ali katerekoli druge, niso toliko krivi tisti, ki so ”izkoristili priložnost”, kot oni, ki niso storili nič, oziroma so molčali in se obračali vstran, ko je po trgovini s porcelanom začel lomastiti slon.
Otrok pa ni človekova pravica. Tako kot ni pravica postati svetovni prvak v smučarskih skokih. Prav tako otrok NI predmet, niti neki artikel s kodo, ki se ga da dobiti v trgovini.
Ena od razmišljujočih (Vlasta) se na Facebooku takole sprašuje: ”Je res treba, zato da pridobiš nekatere pravice, razvrednotiti družino, spol in osebo? Je res treba učiti otroke, da so danes punca, jutri pa fant, če tako želijo? Ko ima že tako ali tako človek v tistih letih toliko kriz identitete… Zagotovo se da priti do cilja drugače! Tudi ne vem, kaj ima fašizem opraviti s tistimi, ki so proti? Grozno je, da postavljajo ljudi v tako krute dileme. Na koncu vsak nekaj izgubi. Kot kristjan sem seveda proti, kot prijateljica sem za. Najslabše pa je, ker res ne vem več, kaj je prav. Ne želim, da bi se v šoli učili teorijo spola in da bi se plačevalo nadomestne matere. Na drugi strani je treba tudi homoseksualcem priznati določene pravice. Se ne da urediti tako, da na koncu ne bi izgubili vsi?”
Besedilo je objavljeno kot vabilo na okroglo mizo Spreminjanje Zakona o zakonski zvezi (gre za veliko več kot politiko) 4. decembra v Radovljici, na kateri bo sodelovala tudi avtorica.
