Otrok je svobodno bitje, zato ga ne moremo vzgajati z dresuro

10
381

Ali veste, kje so duše vaših otrok? Ali to res hočete vedeti?Zanimivo bi bilo slišati, kaj si sodobni psihologi, vzgojitelji in psihoterapevti mislijo o vzgoji, kakor jo opisuje današnji odlomek iz pisma Hebrejcem. Brali smo, da Gospod ljubi vsakogar, ki ga vzgaja, obenem pa nas spomni in vnaprej opozarja, da nam nemara nekateri izrazi o vzgoji ne bodo všeč, a nas spodbuja, naj ne omagujemo, kadar nas Gospod graja, naj zdržimo, kadar nas tepe in je strog z nami.

Ob branju tega teksta iz knjige Hebrejcem sem bil v zadregi, ali naj o vzgoji sploh kaj rečem, ali pa naj se te skrajno zahtevne teme izognem. Vnaprej me je skrbelo, kako naj smiselno interpretiram te starodavne besede, zapisane v drugi kulturi in v družbenih razmerah, ki so z današnjimi povsem neprimerljive; kako naj sestavim v funkcionalno celoto vzgojne vidike, ki sicer govorijo o Božji ljubezni, a tudi o roki, ki udari, ter o strogosti in bridkosti, brez katerih si nekdaj vzgoje sploh niso znali predstavljati.

Nekatere od teh besed so za sodobna ušesa popolnoma nesprejemljive. Eno pa mi je bilo pri vsem tem vendarle jasno: vzgojni problematiki se ne smem izogniti, saj se v Cerkvi oznanjevanje in vzgoja nenehno prepletata. V 2 Tim 3,16 je sv. Pavel zapisal:

»Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.« Podobne misli najdemo tudi v Pavlovem pismu Gal 3,24: »Postava je postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa …«

Če je torej vzgoja tako rekoč ena od Božjih zapovedi, ki se ji noben odrasli ne more izogniti, pa se po drugi strani vsi zavedamo, da smo slabi ali vsaj zelo nepopolni vzgojitelji; negotovi in prestrašeni, da tistih, ki jih vzgajamo, ne bi zavajali ter jih osebnostno in duhovno pohabili. Zelo samokritično je o svojem očetovskem poslanstvu, ki je predvsem vzgoja, pisal dr. Irvin D. Yalom (r. 1931) v svoji zadnji knjigi Kako sem postal, kar sem. Čeprav velja Yalom za enega največjih in najvplivnejših sodobnih psihoterapevtov, je pri svojih 86. letih priznal: »Obžalujem, da nisem več časa posamično preživel z vsakim svojim otrokom.«[1] Posebej omenja bolečino, ker je vsem štirim njegovim otrokom razpadla zakonske zveza. Yalom v nadaljevanju piše:

»Na žalni slovesnosti za mojega prijatelja Larryja Zaroffa je eden od njegovih treh otrok opisal njihovo dragoceno družinsko tradicijo, po kateri je oče večino vsake sobote preživel z enim od svojih treh otrok. Skupaj sta kosila, se pogovarjala na štiri oči in obiskala knjigarno, v kateri sta si vsak izbrala knjigo zase. Kako lepa tradicija! Ko sem ga poslušal, sem si zaželel, da bi se bolj poglobil v življenje vsakega izmed mojih otrok. Če bi imel še eno šanso, bi stvari naredil drugače.«[2]

Yalom se je v svoji knjigi poklonil svoji ženi, ker je ravnala drugače kot on. »Marilyn je bila primarni starš na vsakdanji ravni in večino svojega pisanja je odložila do takrat, ko so otroci že zrasli. Ko je izpolnila zahteve po akademskih publikacijah, je sledila mojemu zgledu in začela pisati za širše bralstvo.«[3]

Ker se želim v nadaljevanju, ko bom govoril o vzgoji, izogniti tako praznemu posploševanju, klišejem in stereotipom, kot tudi propagiranju kake posamezne vzgojne paradigme ali metode te ali one vzgojne inštitucije, se bom navezal na papeža Frančiška in njegovo posinodalno apostolsko spodbudo Amoris Laetitia (Radost ljubezni).[4] Vzgoji je papež namenil sedmo poglavje tega besedila. Svojega pogleda na vzgojo papež ne postavlja v nasprotje do sodobnih vzgojnih načel in praks. Ne spregovori ne o avtoritarni ne o permisivni vzgoji, ampak oboje preseže. Kajti oba principa, avtoritarni in permisivni, sta enako slaba, ker sta le zrcalni sliki iste temeljne vzgojne napake, ki je v izgubi ljubečega stika z otrokom, zaradi česar ne pride do varne navezanosti.

Papež poudarja, da je otrok svobodno bitje, zato ga ne moremo vzgajati z dresuro. Ker je otrok odprt duševni sistem, je zanj, bolj kot vzgojni program, pomembna varna navezanost ter neprekinjena interakcija med njim in starši, v kateri ljubeč odnos sproti narekuje posamezne vzgojne posege.

Še bolj kot to, kaj papež pove o vzgoji, je zanimiv njegov pristop, ki je povsem izviren. Papeževa vzgojna inovacija ima tako teološke kot psihološke temelje.

Najprej beseda o papeževem teološkem temelju vzgoje. Največja nevarnost duhovnega in tudi psihičnega življenja je dualizem, ki je bil že neštetokrat premagan, a se znova in znova vrača tudi v sodobno kulturo in vsakokratno občutenje življenja. Na videz je res, da se lepo in hudo, dobro in zlo enakovredno prepletata, da nenehno osciliramo med evforijo in potrtostjo, toda temna in svetla stran nista dva enakovredna pola. Toda tega z golim razumom ne moremo uvideti. A sodobni človek se opira predvsem na razum, in ne na Božje razodetje, zato je ujetnik dualizma, iz katerega se ne razumsko ne psihološko ne more izvleči. In tega psihološka stroka ne upošteva, ker je pač vera ne zanima, zato nenehno grize svoj rep.

V različnih poganskih duhovnostih se enakovredno bojujeta dobro in zlo, dobri bogovi proti slabim, dobre sile narave proti zlim, luč proti temi, duh proti materiji, teza priti antitezi, kot sta učila nemški klasični filozof Hegel (1770–1831) in Karl Marx (1818–1883). Krščanstvo te dvojice zavrača, ker ni dualizem, kajti Bog in Satan nista tekmeca, saj resnično biva, kot je spoznal že Platon (427–347 pr. Kr.), samo absolutno Dobro. Bog je Stvarnik vsega, in vse, kar je ustvaril, je dobro. Vse slabo je potemtakem poznejše, drugotno, brez lastne biti in zato le prehodno. Zelo jasno je to izkusil in ubesedil sv. Bernard (1090–1153), srednjeveški mistik, katerega god smo obhajali v torek, 20. avgusta.

»Ljubezen zadošča sama po sebi. … Razen sebe ljubezen ne išče drugega razloga, ne drugega sadu: njen sad je, da doživlja ljubezen. Ljubim, ker ljubim, ljubim, da ljubim.«[5]

Naša vera se torej naslanja na Boga, ki je ljubezen in obenem vsemogočen. Prav zato zlo nad njim nima nobene moči in nazadnje tudi ne nad tistimi, ki so njegovi. Na to resnico naj se spomnimo vsak dan, zlasti ko imamo težave, in si zdi, da nas bodo uničile. Ne bodo nas uničile, ker so minljive, Bog, naš zavetnik, pa je večen. Zlo, v obliki trpljenja, bolečin, strahu in smrti, zadeva samo ustvarjene stvari. Torej tudi človeka, a je vse to bitno nekaj drugotnega in prehodnega. V Bogu, v Kristusovem odrešilnem delu, nam je obljubljen končna zmaga nad vsem hudim, zaradi katerega nam je danes težko. In ta končna zmaga ni samo stvar prihodnosti, ampak jo na mnoge načine izkušamo že v vsakdanjem življenju.

To je torej temeljni pogled na vzgojo, ki temelji na veri. Iz te vere izhaja tudi papež Frančišek. Če tega teološkega in duhovnega pogleda nimamo, smo omejeni na razum in čustva, zgolj na neposredne izkušnje. Te pa so vedno dualne, ambivalentne, črne in bele hkrati, vesele in žalostne obenem. Pri Bogu pa ni tako, kajti nobene teme (1 Jn 1,5) ni v njem, pravi sv. Janez; tudi nobene antiteze, potrtosti, zmote in razdiralne sle ne. Potemtakem naj tudi pri vzgoji izhajamo iz Božje ljubezni. Potem tudi vzgoja ne bo predvsem boj z našimi slabostmi. Bo uvajanje, kako naj sebe, svojo dušo, čustva in razum odpiramo Božji ljubezni, da nas presvetli, prevzame in odrešuje.

Če danes pismo Hebrejcem govori o tem, da je vzgoja povezana tudi s trpkimi izkušnjami, s strogostjo in bridkostjo, vse to nima smisla v samem sebi, ampak je nekaj prehodnega, da se mi, ki smo v svojem bistvu, rečeno s prispodobo, biser in diamant, izbrusimo, da se mi, ki želimo roditi žlahtno vino, pustimo obrezati. Cilj ni bolečina obrezovanja in brušenja, temveč lesk in okus.

Kot smo napovedali v uvodu, se bomo v nadaljevanju pomudili pri papeževih psiholoških izhodiščih vzgoje. Kot smo opisovali, ta izhajajo iz njegovega duhovnega in teološkega pogleda na človeka.

Papeževa inovativnost v poglavju o vzgoji je v tem, da preden spregovori o posameznih področjih vzgoje, o vzgojnih ciljih, principih in načinih, kako cilje uresničiti, vpraša starše: »Ali veste, kje so duše vaših otrok? Ali to res hočete vedeti?«[6] Papež s tema dvema vprašanjema naslavlja isti problem, o katerem je na pogrebu Yalomovega prijatelja Larryja Zaroffa spregovoril njegov sin. Yalom je tisto uro spoznal:

»Vsa leta odraščanja svojih otrok v resnici nisem vedel, kje so njihove duše, zato jim vsega, kar sem o vzgoji vedel, nisem mogel posredovati. In če kakšno opustitev posebej obžalujem, je to prav ta.«

O tem, kaj je imel papež Frančišek v mislih, ko je starše vprašal – kje je duša njihovega otroka – bomo razmišljali prihodnjo nedeljo. To bodo tista ozka vrata, skozi katera naj si pri vzgoji prizadevamo vstopiti.

[1] Dr. Irvin D. Yalom, Kako sem postal, kar sem, UMco d. d., Ljubljana 2018, str. 370

[2] Prav tam, str. 370

[3] Prav tam, str. 371

[4] Cerkveni dokumenti 152, Družina, Ljubljana 2016

[5] Sv. Bernard, iz govorov o Visoki pesmi, 83. govor, 4–6

[6] CD 152, str. 142

10 KOMENTARJI

  1. ter o strogosti in bridkosti, brez katerih si nekdaj vzgoje sploh niso znali predstavljati.
    ==========
    Sliši se, kot da si danes to znamo predstavljati in da nekoč niso prav vzgajali?! Neumnost. Zato pa je ta obsedenost z nenasiljem tako pogubna za današnjo mladino. Gorje otrokom, ki niso nikoli izkusili telesne kazni. Kaj je naredil sodobni svet iz staršev?! Obupana bitja, brez smisla in volje. Kako naj potem vzgajajo otroke?! Vsaj v Cerkvi bi se morali tega zavedati, namesto da še podpihujejo vse te zmote nataknjene na prestol “strokovnosti”. Še papežu ste pripisali inovativnost, kot da papež kjerkoli negira “strogost in bridkost” vzgoje. Odpira ji sicer globino, toda ne jemlje ji temeljne vsebine. Nenazadnje, avtor na katerega se sklicuje članek sam priznava svojo zmoto. Torej naši starši in stari starši so več vedeli o vzgoji, kot vsa ta leporečna “stroka”, ki se ukvarja s problemom s katerim ne more eksperimentrati. Psihiatri pa imajo medtem vsak dan več pacientov.

    • Gospod Zdravko, brez strahu. V Cerkvi uspešno nadaljujejo s tradicijo nasilne vzgoje, ne ostane zgolj pri tepežkanju po riti, imajo radi tudi posiljevanje, prisilno masturbiranje in oralni seks. Torej fizično, spolno in psihično nasilje se od tam še niso umaknili, za razliko od šol npr.

      • A ste vi en hudobni suženj, pa še sram vas ni. Še dobro, da je ta spletni portal edino mesto, kjer se lahko olajšate, medtem ko čakate na svojo smrt.

  2. Nekatere od teh besed so za sodobna ušesa popolnoma nesprejemljive.
    ======
    To vaš problem? Ugajati sodobnim ušesom?! Raje povejte ali ste sami kdaj v otroštvu dobili kako klofuto ali ste bili sami permisivno vzgojeni. Močno dvomim v to drugo.

  3. Fant, ki je strogo vzgajan, bo vedel, kaj je pravicnost in bo imel moralni kompas v sebi, nam pove Pavel. In se kako prav ima. A bo treba se vec sociopatskih narcisov brez vsakega obcutka za razlikovanje med dobrim in zlim, da bomo spoznali, da se veliki apostol tudi v tem ni motil?

      • nikakor,alfe: pravičnost in ljubezen si nista nikoli v nasprotju ali pa nista ne pravičnost,ne ljubezen.
        Na strogost in prisilo se sklicuje samo tisti, katerega ljubezen je prešibka in zato čuti potrebo po drugačni moči in prisili. Sile pa, ki ne temeljijo na pravi ljubezni, nikoli ne obrodijo dobrih sadov.
        Vsa človeška zgodovina priča o tem.

  4. Poglejmo zdaj to dvoličnost: če je otrok SVOBODNO BITJE, zakaj ga prisilno vlačite v vrtec? Zakaj ga silite v šolo in k verouku, saj jih 98% zagotovo ne bi šlo brez prisile oziroma podkupovanja in manipuliranja. Če je otrok svobodno bitje, zakaj ne odide na svoje? Zakaj 20 let joka mami in očetu za vsako malenkost? Zakaj ga že prve dni začnete posiljevati s svojim jezikom; naj sam izbere, v katerem jeziku bo govoril in katerega Boga bo molil. A vidite, hinavščina današnjega časa.

    Levičarji govorijo take stvari, zato da otroka ločijo od staršev, saj je “svobodno bitje”, in ga učijo, kako si sam določi spol, prijatelje in način fliratnja s perverzneži. Bedarije torej, popolnoma nasprotne Svetemu pismu. Kdor ljubi svojega otroka, ga včasih tudi PRISILI v pravo stvar, ker bi otrok SICER izbral strupeno. Zakaj si duhovnik pred pisanjem ne prebere recimo tele besede iz Heb 12:

    “Niste se še do krvi uprli v boju zoper greh!!!! Pozabili ste na spodbudo, ki vam govori kakor sinovom:
    Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje
    in ne omaguj, kadar te kara.
    Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja,
    in tepe vsakega sina, ki ga sprejema.
    Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? Če vi ne bi bili deležni vzgoje – in te so deležni vsi –, bi bili nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi. Sicer pa, svoje telesne očete smo imeli za vzgojitelje in smo jih spoštovali. Mar se ne bomo veliko bolj pokorili Očetu duhov in bomo živeli? Oni so namreč vzgajali le za nekaj dni, in sicer po lastni presoji, ta pa v našo korist, da bi postali deležni njegove svetosti. Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti. Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo.”

    Gre se torej za onemogle roke, zmedene glave in klecava kolena današnjih vzgojiteljev.

  5. “Kje so duše naših otrok”-ali tudi duše vseh drugih naših bližnjih- lahko zaslutim in začutim šele,če si najprej odgovorim na vprašanje:kje je moja duša”.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite