Otrok brez ambicij

4
344
otrok ambicije sonce
Foto: Flickr.

Občasno se starši sprašujejo, zakaj njihovi otroci, sicer ljubljeni in skrbno negovani, v času približevanja polnoletnosti nimajo nikakršne lastne motivacije, nobenih ciljev, nobenih ambicij, h katerim bi stremeli. Vse več je takih otrok, ki so pasivni, z zmedeno in napačno orientacijo, brez jasnega motiva in cilja.

Srečno otroštvo je vsekakor eden od razlogov za to. Popolnoma posvečujoči se otrokom, nudeči jim samo pozitivna doživetja, izpolnjujoči jim večino želja, starši nezavedno pri otrocih ustvarjajo izkušnjo, da je otroštvo najlepši in najsrečnejši del življenja. Otroci opazujejo pri tem svoje starše, ki žrtvujejo svoje želje z namenom osrečiti otroka tako, da mu izpolnijo večino njegovih želja. In otroci zaključijo, da je odraslost neprijetna, neudobna, slabša kot otroštvo. Zato seveda odlagajo svoj prehod v neprijetno odraslost.

Mladi, ki na prihajajočo odraslost gledajo negativno, nimajo niti pozitivne vizije, kaj bi želeli delati, ko bodo odrasli. Njihovi psihološki procesi so usmerjeni na sedanjost. Kadar nekdo nima pozitivne vizije prihodnosti, tedaj nima niti želje, da bi šel k tej prihodnosti, nima niti tiste energije premika, ki je motiv, da se premaknemo na druge poti. Na njih so seveda ovire, a te poti vodijo k želenemu cilju. Namesto tega mladi želijo, da se prijetno stanje, v katerem se nahajajo, nadaljuje.

Življenjske usode kažejo, da zelo močan motiv za dosego določenega cilja, osebnega uspeha, nastaja na dva načina. Pri prvem so imeli otroci zelo neprijetno otroštvo in so z zavistjo opazovali tiste otroke, ki so imeli to, česar sami niso imeli. Iz pomanjkanja in frustriranosti nastaja zelo močan motiv, da posameznik v življenju uspe in da sebi in svoji družini omogoči tisto, česar ta oseba v otroštvu ni imela.

Pri drugem imamo otroke z zelo ambicioznimi starši, ki so morda že pred njihovim rojstvom imeli zelo jasen cilj, kaj bo bodoči otrok moral doseči. To so »starši-trenerji«, ki nezavedno pošiljajo otroku sporočilo, da ga bodo imeli radi samo, če bo izpolnil neko njihovo ambicijo. Otrok se sčasoma poistoveti s starševo ambicijo in jo začne doživljati kot lastno ambicijo, tako da stremi k uspehu.

Starši, ki so vzgajanje napačno izenačili z dajanjem ljubezni otroku, morajo vedeti, da se njihov otrok počuti srečnega v družinskem krogu, kar pa ne pomeni nujno, da bo to svojo pozitivno sliko o sebi zmogel potrditi v nekih osebnih dosežkih in uspehih v okviru svoje generacije.

Obstajajo namreč številni primeri, ki kažejo, kako so ravno neprijetni občutki frustracije (ovire, zavrnitve) in dolgočasje doprinesli k temu, da otrok sam odkrije, kaj ga zares zanima in kaj želi doseči – svoj notranji motiv.
Pomembno je otroku nuditi ljubezen, saj jim na ta način pomagamo, da si izgradijo pozitivno sliko o sebi. Prav tako pa je pomembno, da jim starši pomagamo, tako da otroci presežejo svojo otroško željo, da bi delali samo tisto, kar jim je prijetno. Ko otroka silimo, da dela tudi tisto, kar mu je neprijetno, mi pa kot starši vemo, da je koristno, da se nauči delati, mu mi pomagamo razvijati njegove delovne in druge dobre navade. Te pa so glavni pogoj, da otrok lahko uresniči svoje sanje, svoje ambicije, svoje življenjske dosežke.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

4 KOMENTARJI

  1. ” MOJ OTROK MORA BITI SREČEN ! ” To je danes stavek, ki povezuje vse starše. Niti enega še nisem srečal, ki bi o tem podvomil. Seveda je narobe, da bi starš rekel: Moj otrok mora biti NESREČEN. Zakaj danes nepomembne stvari tako absolutiziramo, naredimo iz njih dogme. Oba stavka sta primerljiva Hitlerjevemu stavku ob obisku Maribora: “Naredite mi to deželo spet nemško!”

    S srečo (da sem se o njej začel razumno spraševati) sem se prvič srečal v Eseju o sreči, razumno in enostavno napisani knjižici francoskega filozofa Pascala Brucknerja. Ta je dal to fatamorgano razvajene Zahodne družbe s potrošniško mrzlico, ki jo spodbuja socialna država s prezaščitenostjo in generiranjem milijonov varnih birokratov, pod velik vprašaj.

    Drugi je bil dr. Eggerich, protestantski pastor in univerzitetni doktor psihologije (Avtor odlične knjige za zakonce: Ljubezen in spoštovanje, ki res dobro obdela znameniti stavek sv. Pavla v Efežanih) , na katerega zakonske delavnice sva z ženo hodila delati za najin zakon. Tudi on je srečo dal pod velik vprašaj, kot poganski, vraževerni moment. Veliko skušnjavo: dal ti bom vse, če me častiš.

    Celo poglavje delavnice je posvetil razliki med Hollywood in Holly Word. Med “srečo” in “svetostjo”. Kaj je kristjani glavno vodilo, smisel življenja: biti srečen ali biti svet. Pri jezuitih sem se naučil, da svetost pomeni ZVESTOBO.

    Kaj poudari Milivojević:
    da frustracije, doze nesreče, dolgčas, pomanjkanje, ovire, zavrnitve, nepopolnost, stiska,…niso zlo ali napaka vzgoje, temveč priložnost za rast. Ravno sedaj se učim obrezovati drevje (zadnjič sem bil v drevesnici pri Matjažu na delavnici) in vrtnar ali sadjar #ele lahko povesta kako rez veje spodbudi rast. Seveda smo razvajeni in prezaščiteni starši precej nevedni, saj mi je danes po 3 urnem tečaju ŠKODA skoraj vsake veje odrezati.

    Vzgoja mora vsebovati silo avtoritete. Odmerjeno nasilje. Prisilo. Drugače ni vzgoja. Otrok se mora tudi v neugodnih situacijah konstruktivno in podjetno naučiti odzivati. Razvijati svoje želje in my way. Tudi ob napakah staršev (to je pa drugo zlo ob dogmi SREČE, da moramo biti starši POPOLNI oz. da me Bog samo v ugodju drži in po rokah nosi.

    Postali smo res razvajena, angl. SPOILED (POKVARJENA) GENERACIJA, CIVILIZACIJA.

  2. Tako kot sanjari najstniška pevka skupine Tabu, kako bi bila ona rada dobra vila, ki bi osrečevala pare, ki jim po enem mesecu ugasne zaljubljenost in so zombiji, ki ne znajo imeti nikogar radi,

    tako se danes večina staršev po nareku centralno planskih in birokratskih strokovnjakov in inženirjev socialistične družbe, trudijo, da bi postali svojim otrokom IDEALNI, DOBRE VILE. Vsaj kristjani bi morali imeti do tega praznoverja velik zadržek. Pa je med mladimi kristjani pod 50 let ravno obratno.

    Če na Boga gledajo kot na avtomat za izpolnjevanje želja, večnega ugodja in večne sreče, potem tudi na vlogo starša gledajo popolnoma in infantilno zblojeno.

    • “Če na Boga gledajo kot na avtomat za izpolnjevanje želja, večnega ugodja in večne sreče, potem tudi na vlogo starša gledajo popolnoma in infantilno zblojeno”

      Ja, pozablja se na bistvo te obljube:
      Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« (Jn 2, 5)

      • OOPPPPSSS! To je pogoj, da Bog postane “avtomat za izpolnjevanje želja, večnega ugodja in večne sreče”

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite