Otočec 2013: Stane Granda

otocec2013Civilna pobuda Prebudimo Slovenijo že tretje leto prireja (zdaj že lahko rečemo) tradicionalni Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, ponovno v veliki športni dvorani na Otočcu. Letošnji zbor se bo zgodil v soboto, 19. oktobra, s pričetkom ob 9.30h in predvidenim zaključkom ob 13.30h. Zbor bo posebej naravnan na umevanje države, na naše državljanske dolžnosti, na poseben pomen avtentične slovenske zavesti in krščanstva pri vseh naših razsežnostih bivanja.

Govorci na letošnjem Zboru kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu bodo Jan Zobec, Aleš Hojs, Stane Granda, Joža Wakounig in Vida Čadonič Špelič. Program bodo dopolnjevali nastopi pevcev.

Stane Granda bo na Otočcu predstavil svoje razmišljanje pod naslovom Biti in živeti kot Slovenec, katerega uvod vam predstavljamo.

Na prvi pogled patetičen, v resnici pa skrajno provokativen naslov, zahteva najprej opredelitev pojma Slovenec. Starejši generaciji, ki ji pripadam tudi sam, predvsem pa oni, ki ne menja prepričanja po modnih muhah, je oznaka Slovenec kolikor toliko jasna. Gre za prebivalca s slovenskega etničnega ozemlja ali njegovega potomca kjerkoli, ki čuti pripadnost ali bolje povezanost s slovensko kulturo. Kdor se bo vsaj malo potrudil, bo našel proti tej oznaki veliko ugovorov, ki pa bistva ne spreminjajo. S tako oznako se danes mnogi ne strinjajo in pod Slovenec razumejo samo prebivalca države Slovenije. Med pristaši teh nazorov so številni doseljenci, ki seveda ne poznajo ali nočejo poznati slovenske zgodovine. Nevarni so, ker zanikajo obstoj slovenskih manjšin v sosednjih državah. Ta nazor je zelo podoben tistemu, ki narodno pripadnost enači s pripadnostjo državi. Na tega se posredno navezujejo oni, ki trdijo, da smo Slovenci šele z lastno državo postali nacija. Po mojem vedenju gre za neko kombinacijo stare liberalne teorije in anglosaškega pojma nation in nationality, kar pomeni državno pripadnost, ne pa narodu. Pojem narod razumemo nekdanji pripadniki mnogonarodnih držav bistveno drugače kot enonarodnih, predvsem pa ga ne gre enačiti z angleškimi pojmi. Zadeva ni tako enostavna, saj celo med pripadniki manjšine najdemo posameznike, ki za se trudijo, da so na primer slovensko govoreči Italijani. Slovenci smo najkasneje že 1848. leta, če že ne v času Ilirskih provinc, postali mednarodno priznan narod. Tudi v nastanku Goriške škofije kot škofije za Slovence po koncu Oglejskega patriarhata sredi 18. stoletja vidim priznanje obstoja Slovencev. Pa še bi lahko segli nazaj, celo v najstarejše načrte za ustanovitev ljubljanske škofije.

Iz zgornjega uvoda izhaja vprašanje, od kdaj sploh lahko govorimo o Slovencih. Vprašanje je danes med zgodovinarji vzrok številnim prepirom in je pravzaprav močnejši dejavnik prepirov kot levi – desni, čeprav se delno enači z njim. Predno preidem na to vprašanje, bi rad, oziroma sem dolžan pojasniti še svoj odnos do venetskih teorij. Osebno nimam nič proti njim. Priznam, da so njihovi pristaši silno zavedni Slovenci in navdušeni nad slovensko samostojnostjo. Kot poklicni zgodovinar sem jim dolžan javno zahvalo, ker so v slovenski javnosti zelo dvignili zanimanje za starejšo zgodovino. Zaenkrat me njihovi argumenti ne prepričajo.

Uvodoma moram ugotoviti, da so šele arheološka izkopavanja ob gradnji avtomobilske ceste v okolici Maribora, zlasti pa v Prekmurju, arheološko dokazali staro navzočnost Slovanov. Pred tem so bili pomembnejši jezikovni dokazi. Arheološke najdbe nedvomno dokazujejo naše bližnje sorodstvo s srednjo, ne pa jugovzhodno Evropo. Seveda so se razmere od časov prvotne naselitve. Zlasti bi izpostavil prihod beguncev pred Turki z Balkana. Nedvomno smo Slovenci Slovani ali Sloveni, bližnji sorodniki, če ne celo isto kot Slovaki in nekdanji, poudarjam nekdanji, Slavonci, kar pa seveda ne pomeni zanikanja specifičnih potez slovenske etnogeneze v jugovzhodnem alpskem prostoru. Gotovo se po njej ločujemo od naših številnih slovanskih sorodnikov in nosimo v sebi dediščino vsega, kar se je dotlej in potlej dogajalo v tem prostoru. Vse to je v slabem in dobrem naša preteklost in naša sedanjost. V tem mešanju raznih narodov in kultur, pa naj gre za Kelte ali še kaj starejšega in vsega kasnejšega, nismo nobena posebnost. Nedavno sem v neki resni knjigi prebral, da so Nemci mešanica Keltov, Germanov in Slovanov, kar je verjetno res, vendar so še vedno Nemci. Prav tako smo ne glede na vse, kar nas je združilo, Slovenci še vedno Slovenci in v etnogenezi ni mogoče videti nobenega argumenta, ki bi nas oviral na poti v slovensko prihodnost.

Več: Prebudimo Slovenijo