Otočec 2013: Jože Wakounig

otocec2013Civilna pobuda Prebudimo Slovenijo že tretje leto prireja (zdaj že lahko rečemo) tradicionalni Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, ponovno v veliki športni dvorani na Otočcu. Letošnji zbor se bo zgodil v soboto, 19. oktobra, s pričetkom ob 9.30h in predvidenim zaključkom ob 13.30h. Zbor bo posebej naravnan na umevanje države, na naše državljanske dolžnosti, na poseben pomen avtentične slovenske zavesti in krščanstva pri vseh naših razsežnostih bivanja.

Govorci na letošnjem Zboru kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu bodo Jan Zobec, Aleš Hojs, Stane Granda, Joža Wakounig in Vida Čadonič Špelič. Program bodo dopolnjevali nastopi pevcev.

Jože Wakounig bo na Otočcu predstavil svoje razmišljanje pod naslovom Kristjan v javnosti, kot državljan in vernik, katerega odlomek objavljamo.

Kako naj ravna kristjan v javnosti? Preprost odgovor. Povsem normalno, samozavestno. Brez skrivanja ter prikrivanja. Zavzeto, pošteno. V tako protikrščansko nahujskanem nezdravem ozračju ter okolju, kakor ga doživljamo v Sloveniji, le še bolj. Glejte, ta in tu sem! Takšnega, kakršen sem, me bote sprejeli! Pa če hočete ali ne! Zakaj bi se mi skrivali? Zakaj bi se stalno opravičevali, za vse, kar smo in kakršni smo? Predstavljajte si, mi koroški Slovenci bi se nenehno koj skrivali ter opravičevali za to, kar smo in kakršni smo. Naučite se pri nas, ki smo za mejo, pri nas zamejcih in pri Slovencih po svetu končno vsaj malo ponosa ter samozavesti!

Beloruski pisatelj Valentin Akudovič je zapisal – ko razglablja o svojem narodu, v katerega se je komunistična »herojska partizanska tradicija« globoko zakopala – da je partizan nekdo, ki se ves čas skriva. Tu »herojski partizanski beloruski narod« skriva in prikriva lastno narodno izročilo; vse bi radi bili, le to ne, kar so. Tako gledano, je »herojska partizanska tradicija« zelo globoko posegla in se zarila v vrste slovenskih kristjanov ter v zavest slovenskega naroda.

Koj po osamosvojitvi in demokratični osvoboditvi Slovenije – tako smo vsaj upali – leta 1991 sem govoril z nekim duhovnikom iz Slovenije. Našteval mi je, kake veličastne načrte imajo, ko bojo končno dobili vrnjeno ukradeno premoženje. O gospodarski in siceršnji, tudi politični moči Cerkve je govoril. O moralni in etični pa nič. Ko sem ga pobaral, ali mesto Kristusove Cerkve morda le ni pri mizah »ta višjih« ter oblastnikov, marveč v vrstah preprostih in revnih, socialno potrebnih, tepenih, zavrženih, pri njih, ki trpijo krivice, mu je skoraj vzelo sapo. Kaj pa si mislim, me je podučil, Cerkev je dosti dolgo trpela poniževanja ter vse hudo tega sveta, končno naj zavzame mesta, položaje, povsod v javnosti tam, kjer ji pripadajo.

No, pa se je zgodilo, kakor se je. Ustanovili so Krekovo banko in jo prodali avstrijskemu Raiffeisenu. Janez Ev. Krek bi se v grobu obračal. Potem je poknila »mariborska katastrofa«. Namesto da bi krivci iz cerkvenih krogov prevzeli odgovornost, se opravičili, si potrosili pepela čez glave in šli popravljat škodo, se izmikajo, se delajo nedolžne. S tem škodujejo neizmerno Cerkvi kot ustanovi in seveda nam kristjanom. Veliko hujša od gmotne je moralna škoda. Očitek »grabežljiva Cerkev krade« ubija kruteje od krvavega preganjanja.

Več: Prebudimo Slovenijo