Osvobodilna vojna in revolucija

partizansko_gibanjeV predstavitvi svojih spoznanj, ki so povezana s tem prelomnim časom in s temi prelomnimi dogodki, si bom pomagal z zgodbami partizanov, ki so v teh dogajanjih so-delovali in so mi o svojih izkušnjah pripovedovali po vojni. Imel sem srečo, da sem se večkrat pogovarjal z dvema, ki sta šla v partizane že leta 1941. Rad sem poslušal njune zgodbe in sem ju vedno spodbujal, da sta mi pripovedovala o svojih doživetjih.

Prvi je bil zelo redkobeseden in o svojih izkušnjah ni maral pripovedovati. Z njim sem se pogovarjal še kot mlad fant že takoj po vojni. Na moje moledovanje mi je nekoč dal svojo pištolo, »štajerka« smo ji rekli, da sem v njegovi prisotnosti lahko streljal. Še danes vem, kje sva stala in streljala. Bil je zelo skrben, da se mi ne bi kaj zgodilo. Od njegovih pripovedi pa se dobro spominjam le ene, ki mi še danes zveni v ušesih in mi marsikaj pojasnjuje. Predstavlja pa jo naslednji stavek:
»Če b’ j’st takrat vedu, kaj bo iz tega ratal, tud scat ne b’ šou u hosto.«

On je po vojni ostal kmet in nanj so pozabili. Imel je vedno kakšne spore z oblastjo, sosedi pa z njim niso imeli nobenih težav. Drugi pa je bil bolj zgovoren. Z njim sem se srečal pozneje, ko sem bil že v službi. Jaz sem rad poslušal partizanske zgodbe, on pa jih je rad pripovedoval. Najbrž si je katero tudi izmislil ali pa jo priredil po svojem okusu. Verjamem pa, da je bila osnova teh zgodb resnična, saj so bile zgodbe, ki jih je večkrat povedal, zelo podobne, le glavne osebe in kraje je pogosto spreminjal; tako o osebah in krajih nisem mogel nikoli sklepati.

Zanimiv in zgovoren je bil odgovor na vprašanje, ali se je bal Nemcev. To sem ga vprašal, ko mi je pripovedoval, kako so na železniški postaji Sava napadli vlak, zažgali zadnji vagon in ga poslali proti Zagorju. On pa je nato s postaje poklical nemško posadko v Zagorju in jim sporočil, da jim z vlakom pošilja darilo. Glas na nasprotni strani žice je spraševal:
»Was, was …« in nadaljeval s kletvico.
O njegovem strahu pred Nemci pa je povedal, da se on Nemcev ni nikoli bal, bal se je le svojih. Dejal je:
» J’st s’m bil najbl zihr, ko so bli vsi naši pred mano, j’st pa s’m bil ta zadn s šmajsarjem na ram.«

To, da se je bal svojih, je večkrat povedal, to je podkrepil z zgodbo, ki se mi ni zdela verjetna, vendar jo je z enako vsebino večkrat povedal, zato jo bom tudi zapisal. Nekoč jo je pripovedoval v prisotnosti tretjega, ki je bil tudi v partizanih in je dogodke iz zgodbe poznal in zatrdil, da so resnični.

Mojega pripovedovalca so v enoti določili, da ustreli neko žensko, ki naj bi bila izdajalka. Ko so jo prijeli in hodili v vrsti drug za drugim, se je odločil, da jo ustreli od zadaj v glavo. To je poskusil, vendar je pištola zatajila, poskusil je trikrat in pištola je zatajila trikrat. Tedaj se je odločil, da je ne ustreli in odpeljali so jo v enoto! Kaj se je dogajalo po tem dogodku, ni povedal. Zvedel pa sem za konec te zgodbe, ki je presenetljiv.

To je bilo okrog leta 1965. S pripovedovalcem sva se srečala v Ljubljani in preden sva se poslovila, mi je dejal:
»Danes bom pa obiskal tisto tovarišico, ki bi jo moral med vojno ustreliti.« in dodal še:
»Pri njej se vedno oglasim, ko sem v Ljubljani.«
Povedal je tudi, da je na zelo visokem položaju. Nikoli mi ni zaupal njenega imena.

Zgodbi obeh partizanov pripovedujeta o nevarni preizkušnji slovenskega naroda med drugo svetovno vojno, ki jo je dodatno otežila in zaostrila revolucija. Predvsem ta je ustvarila delitev slovenskega naroda, ki se ohranja še danes. Sejala je nezaupanje, sumničenje, obračunavanje že med samimi partizani. Vsebovala je prvine samouničenja, ki ga je usmerjala partija.

Druga svetovna vojna in partizanstvo sta generacijo mojih vrstnikov močno zaznamovala in vplivala na ves nadaljnji razvoj svetovnonazorskega pristopa do družbenih gibanj. Z velikim strahom smo spremljali osvobodilni odpor in vojno z Nemci. Bili smo med dvema mlinskima kamnoma, ki sta nas oba ogrožala. Na eni strani Nemci s svojim novim redom in na drugi strani partizani, ki so prišli, napadli Nemce in nato zbežali. Narod pa je ostal na milost in nemilost prepuščen zavojevalcem.

Preprost kmečki narod na vasi, pa najbrž tudi delavstvo v mestih, se za tako obliko odpora nista odločila. Vsi smo obsojali nesmiselne partizanske napade, ki so vedno izzvali maščevalne ukrepe Nemcev, čeprav so le-ti vedeli, da prebivalstvo ni krivo in ne more vplivati na vojne dogodke. Pričakovali so, da bodo partizani iz usmiljenja do civilnega prebivalstva prenehali napadati. To pa se seveda ni zgodilo! Tak maščevalni ukrep je bil požig in poboj v vasi Orehovica, ki sem ga podrobno opisal. Bali smo se Nemcev in bali smo se partizanov, čeprav so bili naši fantje. Ne eni, ne drugi niso prinašali nič dobrega. Nasprotno, oboji so nas ogrožali, partizane pa je moral slovenski kmet še preživljati, čeprav se je že sam težko prebijal skozi te viharne čase.

Domobrancev v našem okolju ni bilo in prve resnice o revoluciji smo dejansko izvedeli šele po vojni. Domnevam, da so nam nekaj vesti o razmerah v Rusiji po revoluciji posredovali že Nemci v okviru svojih oglaševalskih predstavitev v kratkih filmih, ki so jih predvajali šolarjem, in pa v nemški reviji Signal, ki je seznanjala bralce predvsem o nemških zmagah.

O povojnih množičnih pobojih sem prvič slišal leta 1958, ko sem bil kot študent na praksi v Steklarni Hrastnik. Eden od sodelavcev mi je ob neki priložnosti zaupal, da so po vojni z železniške postaje več noči vodili večje skupine ljudi, moških in žensk, ki so jih pripeljali z vlakom. Ne spominjam se več jasno, kaj mi je povedal, kam so jih vodili in kaj so z njimi storili. Vem, da sem hotel to žalostno pripoved čim prej pozabiti.

Vzrok za tako množičnost pripisujem v veliki meri sami revoluciji, saj so bili izdajalci, ki bi se s takim namenom udinjali zasedbeni oblasti, zelo redki. V svojem okolju nisem poznal nobenega. O teh dogodkih se je začelo bolj odkrito razpravljati šele po osamosvojitvi, vendar še vedno ne odkritosrčno.

Pretresljivo zgodbo o tem dogajanju sem nekega dne slišal od človeka, ki je v teh pobojih sodeloval. Jokal se je, ko je pripovedoval. Tudi mene je izpoved o njegovi nesreči in obupu hudo prizadela. Ničesar nisem zmogel povedati v njegovo uteho. Bil je sicer vinjen, vendar sem prepričan, da je povedal resnico. Njegove pretresljive besede mi še vedno zvene v ušesih:
»Sej j’h nis’m postrelu, kar mal s’m j’h pošpricu s šnelfajrco, …«
Ni povedal, kje se je to zgodilo, še manj, da bi ga jaz to vprašal; da bi ga sploh kaj vprašal! Pogosto sva se srečevala, vendar o tem najinem razgovoru nisva nikoli več spregovorila, kot da se to ni nikoli zgodilo.

Svoje prevratniške revolucionarne ukrepe je partija uvajala postopoma, prikrito in to že med vojno. Po vojni so postopoma vse manj govorili o osvobodilnem odporu in vse več o revoluciji in njenih pridobitvah. V nekem obdobju so osvobodilni odpor začeli kar opuščati in nam predstavljati le velike revolucionarne pridobitve, ki so nam jih izbojevali naši revolucionarji, ne partizani. Seveda je bilo tako sprevračanje namenjeno ohranitvi predpravic, tako imenovanih »privilegijev«, ki so si jih vzeli predvsem revolucionarji, in jih uživajo še danes. Zanimivo, da so po osamosvojitvi prenehali govoriti o revoluciji. Kar zatajili so jo. Danes poslušamo le pripovedi o osvobodilnem odporu in njegovih dosežkih, kot da revolucije nikoli ni bilo, čeprav je prav ta razdvojila in najbolj usodno zaznamovala slovenski narod.

Slovenski narod se za revolucijo ni nikoli odločil in je tujek v narodnem telesu. Podtaknili so jo in jo vsilili, kar je zločin nad slovenskim narodom. O tem nezaslišanem zločinu pričajo številna grobišča po vsej Sloveniji. In odkrivajo še vedno nova in nova. Osvobodilni boj da, bojeval ga je slovenski narod, revolucija ne, izvedla jo je le partija, prikrito in zahrbtno. Osvobodilnemu boju se slovenski narod ne more odpovedati, saj ga je z velikim trpljenjem zmagovito izbojeval. Obsodi in zavrne pa lahko revolucijo ter vse strahote in zločine, ki mu jih je ta prizadejala.

Revolucije ni ne načrtoval ne izvedel slovenski narod, zato zgodovina ne more Slovencev uvrstiti med krivce tega velikega zločina. Revolucija pa vendar ostaja veliki madež na slovenskem narodnem telesu. Kako veličasten bi bil naš boj brez teh grozovitih dogodkov! Revolucija je razdelila slovenski narod in zmagovalci te delitve ne omilijo, ampak jo še zaostrujejo.

O značajih in vrednotah ljudi, ki so vodili revolucijo, pričajo množični prikriti poboji nedolžnih ljudi med samo vojno in po njej ter strahopetno prikrivanje tega zločina več kot 60 let. Tem ubogim nesrečnikom niso dovolili niti pravice do groba, kot da se niso nikoli rodili. Tega niso storili niti tuji osvajalci. Ne razumem zmagovalcev, da ne zmorejo priznati krivic in zločinov, ki so jih počeli, in poražencem priznati osnovnih človekovih pravic, ki jim gredo. Še težje razumem ljudi, ki so še danes prepričani, da so bili poboji upravičeni, a še manj tiste, ki trdijo, da so jih pobili še premalo. Kakšno sovraštvo je zanetila revolucija! Ta mržnja živi še danes, ko imamo polna usta človekovih pravic. Ohranjajo jo predvsem revolucionarji, priskledniki in njihovi potomci, čeprav bi moralo biti njeno mesto le na smetišču zgodovine.

V bližnjem kraju, kjer sem preživljal mlada leta, je prebival vaščan, poimenoval ga bom Neznanec. Priselil se je po vojni. Srečanj z njim se še danes spominjam. Preminil je pred mnogimi leti v prometni nesreči. Iz javno objavljenih pričevanj o pobojih sem vedel za brutalne zločine, ki jih je storil eden od udeležencev, nisem pa vedel, kdo naj bi to bil, poznal sem le njegov značilni partizanski vzdevek. Letos, leta 2012, pa mi je vrstnik zaupal, da je bil to naš Neznanec. Taki in podobni posamezniki so živeli in živijo med nami še danes kot ugledni državljani, ljubeči očetje in dedki.

Evropski parlament je sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Z njo je obsodil vse totalitarne režime v Evropi: fašizem, nacizem in komunizem, 23. avgust pa razglasil za vseevropski dan spomina na žrtve vseh teh režimov. Na ta dan sta namreč leta 1939 Nemčija in Sovjetska zveza podpisali pakt o nenapadanju. Presenetljivo: slovenski parlament te obsodbe ni zmogel sprejeti. Žalostno!

Slovenski narod so preganjali vsi trije totalitarizmi, prva dva zaradi našega porekla, tretji zaradi naših vrednot in premoženja. Številni spomeniki poveličujejo osvobodilni boj in revolucijo. Ne motijo me! So del naše krute preteklosti. Me pa opominjajo na kratkovidnost in zaslepljenost zmagovalcev, ki so hoteli z njimi dokazati, da se je zgodovina slovenskega naroda začela z revolucijo. Številne, bolj pomembne dogodke in zaslužne Slovenke in Slovence pa so nam hoteli izbrisati iz spomina. To je bila barbarska drža!

Če naj bi spomenik predstavil trpljenje slovenskega naroda med drugo svetovno vojno, bi moral upodobiti slovensko kmečko mater z mladoletnimi otroki, ko od jutra do večera dela na polju, da preživi družino in goste iz hoste ter prenaša nasilje enih in drugih. To bi bilo pravo znamenje in pravo sporočilo.

Danes razklanosti slovenskega naroda, ki jo je povzročila revolucija, več ne zanikamo. Večina se te delitve zaveda, saj je prisotna v vseh porah našega družbenega življenja. Težke gospodarske razmere pa ta nasprotja še poglabljajo. Razklanost se po mojem mnenju le na videz povečuje, saj dejanske enotnosti slovenskega naroda stara oblast ni zmogla nikoli doseči. S svojimi vrednotami je slovenski narod vedno le razdvajala in tako ohranjala oblast. Potomce žrtev revolucije in tiste, ki se z revolucijo in vrednotami socializma niso strinjali, je ustrahovala. Priznati so morali njen prav, če so hoteli preživeti.

Dosežena stopnja demokracije, danes po enaindvajsetih letih samostojnosti pa tudi Ustrahovanim omogoča, da uveljavljajo svoje vrednote in pravice, ki so se jim morali dolga leta odpovedovati. Teh, ki premagajo ta strah, je čedalje več in razdvojenost se le na zunaj poglablja. Ne poglabljajo pa jo Ustrahovani, ampak Ustrahovalci, ki skušajo ohraniti še naprej svoje predpravice, ki nimajo nobenega gmotnega, še manj pa nravstvenega pokritja.

Čas je že, da prepoznamo razliko med osvobodilnim bojem in revolucijo ter med junaštvom in zločinom. Ne smemo mimo resnice, da ni poštenih zločinov in ne poštenih zločincev!

Pripis uredništva: Besedilo je poglavje iz knjige Zamolčane, ki jo lahko naročite na povezavi.

// //