Osnove sistema vodenja kakovosti tudi v Cerkvi?

Brezje“Ne poznam države, kjer bi bila krajevna Cerkev tako obglavljena kot je naša Slovenska.” Tako nekako je včeraj na uvodnem večeru ljubljanskih Nikodemovih večerov rekel Branko Cestnik. Tino Mamić, tudi gost večera, pa je dodal, da slovenski verniki ob vsem kar se nam dogaja, prav nič ne rečemo. Preprosto se ne oglasimo. Niti ob pomembnih zadevah ne. Ne župniki, še manj verniki.

Tino je navedel celo primer kako so v tridesetih letih prejšnjega stoletja štajerski župniki spisali protestni memorandum proti zatiranju slovenskih duhovnikov na Primorskem, ga prav vsi poštempljali, podpisali in poslali v Vatikan. Tudi pisem navadnih vernikov je bilo najti v vatikanskem arhivu. Tako na začetku prejšnjega stoletja, skoraj sto let nazaj.

Skrivnostne procedure v katerih ne moremo sodelovati

Nam se po obglavljenju slovenske Cerkve trenutno po nekakšnih skrivnostnih procedurah, ki jim je potekel “rok trajanja” (zgodovinsko so bile dobre za to, da so zaščitile proces izvolitve škofa pred vplivi monarhov) in ki se vsaj v slovenskem primeru niso izkazale za dobre, izbira dva vrhovna voditelja, v cerkvenem jeziku pastirja. Navadni kleriki in verniki pa nič ne rečemo kakšnega voditelja si želimo. Resnici na ljubo, pri mašah vsako nedeljo molimo za dobrega voditelja in tudi poznam nekaj ljudi, ki namensko molijo za delovanje Svetega Duha v procesu izbire nadškofov.

Nisem pa še slišal, da bi bilo kje – na primer na škofijski spletni strani – kakšno mesto kot je denimo fejsbuk luknja “o čem razmišljaš”, kjer bi župniki, kaplani, redovniki in redovnice in ostalo božje ljudstvo lahko izrazili svoja pričakovanja glede voditeljev (mi je všeč ta termin, zato ga ponavljam). Nič pridiha sinodalnosti torej, te – kot se je izrazil Cestnik na Nikodemovem večeru – ‘pobožne sestrične demokracije’. Samo skrivnostna procedura, ki se odvija v nekakšnih neznanih kanalih okoli nunciature, v katere pravilnost naj po slovensko-hlapčevsko kar zaupamo, četudi se je – vsaj v našem, slovenskem primeru – izkazala za izjemno slabo.

Ali bomo slovenski verniki kar čakali in pustili, da se po istem – dokazano slabem – postopku dela kar naprej in ponavlja iste napake, le z drugimi glavnimi igralci. Ali ni pravzaprav ena od malo šaljivih definicij norosti ta, da ‘stalno počnemo eno in isto in pričakujemo drugačne rezultate’?

Osnove sistema vodenja kakovosti tudi za izboljšanje cerkvenih procedur?

Če nekaj ne deluje dobro, je osnovno, to je v naravi človeka in – po moje tudi – v božji naravi, da je treba pač stvar popraviti. Tako se dela denimo v podjetjih, kjer je v skladu s sistemi vodenja kakovosti (na primer: ISO 9001, Dobra proizvodna praksa), stalno izboljševanje vsakodnevna dejavnost. Tako se dela tudi v civilno-družbenih organizacijah, tako se dela, malo manj sistemsko sicer, tudi v družinah.

Pa si poglejmo kako se odprave napak lotevajo organizacije, ki delujejo v skladu s sistemi vodenja kakovosti. Ko se najde napako, je treba le-to priznati in nikakor ne pomesti pod preprogo. Pometanje pod preprogo je namreč eden od glavnih “grehov” ali strokovno rečeno neskladnosti v sistemih vodenja kakovosti. Napako je treba seveda takoj popraviti in nemudoma raziskati celoten proces, da se poišče vzrok zanjo (vzrokov je lahko več).

Ko se vzrok najde, ga je treba odpraviti, da se take napake ne bi več ponavljale. V sistemih vodenja kakovosti ni težava v tem, da se pojavljajo napake – vsi smo ljudje, težava je, če se nam napake ponavljajo.

V sistemih vodenja kakovosti je treba pogledati še širše: raziskati je treba tudi druge podobne proizvode ali storitve, druge procese, kjer bi se nam lahko zgodila podobna napaka.

Vzrok za napako je treba s primernimi ukrepi, ki so včasih tudi precej težki za vpeljevanje v prakso, odpraviti in čez čas tudi preveriti njihovo uspešnost. Vsemu temu (napaka – odkrivanje vzroka zanjo – odprava vzroka na tem ali podobnem – ukrepi za preprečitev ponavljanja – preverjanje uspešnosti) rečemo ‘korektivni ukrep’.

V sistemih vodenja kakovosti je pa še institut preventivnih ukrepov, ki je podoben korektivnim, le da se zgodi še preden se napaka pojavi. Znanstvena fantastika – za marsikatero podjetje.

Ste opazili, da v sistemih vodenja kakovosti govorimo o dveh nivojih: o napaki, ki se jo nemudoma popravi in vzrokih zanjo, ki se jih s sistemskimi ukrepi odpravi? Se sprašujem, če bi en tak sistemski pristop k odpravljanju napak, kaj koristil tudi slovenski cerkvi. Podjetjem, ki ga jemljejo zares (ne samo birokratsko) močno pripomore k izboljšanju uspešnosti poslovanja.

Foto: Aleš Čerin