Osnove sistema vodenja kakovosti tudi v Cerkvi?

50
258

Brezje“Ne poznam države, kjer bi bila krajevna Cerkev tako obglavljena kot je naša Slovenska.” Tako nekako je včeraj na uvodnem večeru ljubljanskih Nikodemovih večerov rekel Branko Cestnik. Tino Mamić, tudi gost večera, pa je dodal, da slovenski verniki ob vsem kar se nam dogaja, prav nič ne rečemo. Preprosto se ne oglasimo. Niti ob pomembnih zadevah ne. Ne župniki, še manj verniki.

Tino je navedel celo primer kako so v tridesetih letih prejšnjega stoletja štajerski župniki spisali protestni memorandum proti zatiranju slovenskih duhovnikov na Primorskem, ga prav vsi poštempljali, podpisali in poslali v Vatikan. Tudi pisem navadnih vernikov je bilo najti v vatikanskem arhivu. Tako na začetku prejšnjega stoletja, skoraj sto let nazaj.

Skrivnostne procedure v katerih ne moremo sodelovati

Nam se po obglavljenju slovenske Cerkve trenutno po nekakšnih skrivnostnih procedurah, ki jim je potekel “rok trajanja” (zgodovinsko so bile dobre za to, da so zaščitile proces izvolitve škofa pred vplivi monarhov) in ki se vsaj v slovenskem primeru niso izkazale za dobre, izbira dva vrhovna voditelja, v cerkvenem jeziku pastirja. Navadni kleriki in verniki pa nič ne rečemo kakšnega voditelja si želimo. Resnici na ljubo, pri mašah vsako nedeljo molimo za dobrega voditelja in tudi poznam nekaj ljudi, ki namensko molijo za delovanje Svetega Duha v procesu izbire nadškofov.

Nisem pa še slišal, da bi bilo kje – na primer na škofijski spletni strani – kakšno mesto kot je denimo fejsbuk luknja “o čem razmišljaš”, kjer bi župniki, kaplani, redovniki in redovnice in ostalo božje ljudstvo lahko izrazili svoja pričakovanja glede voditeljev (mi je všeč ta termin, zato ga ponavljam). Nič pridiha sinodalnosti torej, te – kot se je izrazil Cestnik na Nikodemovem večeru – ‘pobožne sestrične demokracije’. Samo skrivnostna procedura, ki se odvija v nekakšnih neznanih kanalih okoli nunciature, v katere pravilnost naj po slovensko-hlapčevsko kar zaupamo, četudi se je – vsaj v našem, slovenskem primeru – izkazala za izjemno slabo.

Ali bomo slovenski verniki kar čakali in pustili, da se po istem – dokazano slabem – postopku dela kar naprej in ponavlja iste napake, le z drugimi glavnimi igralci. Ali ni pravzaprav ena od malo šaljivih definicij norosti ta, da ‘stalno počnemo eno in isto in pričakujemo drugačne rezultate’?

Osnove sistema vodenja kakovosti tudi za izboljšanje cerkvenih procedur?

Če nekaj ne deluje dobro, je osnovno, to je v naravi človeka in – po moje tudi – v božji naravi, da je treba pač stvar popraviti. Tako se dela denimo v podjetjih, kjer je v skladu s sistemi vodenja kakovosti (na primer: ISO 9001, Dobra proizvodna praksa), stalno izboljševanje vsakodnevna dejavnost. Tako se dela tudi v civilno-družbenih organizacijah, tako se dela, malo manj sistemsko sicer, tudi v družinah.

Pa si poglejmo kako se odprave napak lotevajo organizacije, ki delujejo v skladu s sistemi vodenja kakovosti. Ko se najde napako, je treba le-to priznati in nikakor ne pomesti pod preprogo. Pometanje pod preprogo je namreč eden od glavnih “grehov” ali strokovno rečeno neskladnosti v sistemih vodenja kakovosti. Napako je treba seveda takoj popraviti in nemudoma raziskati celoten proces, da se poišče vzrok zanjo (vzrokov je lahko več).

Ko se vzrok najde, ga je treba odpraviti, da se take napake ne bi več ponavljale. V sistemih vodenja kakovosti ni težava v tem, da se pojavljajo napake – vsi smo ljudje, težava je, če se nam napake ponavljajo.

V sistemih vodenja kakovosti je treba pogledati še širše: raziskati je treba tudi druge podobne proizvode ali storitve, druge procese, kjer bi se nam lahko zgodila podobna napaka.

Vzrok za napako je treba s primernimi ukrepi, ki so včasih tudi precej težki za vpeljevanje v prakso, odpraviti in čez čas tudi preveriti njihovo uspešnost. Vsemu temu (napaka – odkrivanje vzroka zanjo – odprava vzroka na tem ali podobnem – ukrepi za preprečitev ponavljanja – preverjanje uspešnosti) rečemo ‘korektivni ukrep’.

V sistemih vodenja kakovosti je pa še institut preventivnih ukrepov, ki je podoben korektivnim, le da se zgodi še preden se napaka pojavi. Znanstvena fantastika – za marsikatero podjetje.

Ste opazili, da v sistemih vodenja kakovosti govorimo o dveh nivojih: o napaki, ki se jo nemudoma popravi in vzrokih zanjo, ki se jih s sistemskimi ukrepi odpravi? Se sprašujem, če bi en tak sistemski pristop k odpravljanju napak, kaj koristil tudi slovenski cerkvi. Podjetjem, ki ga jemljejo zares (ne samo birokratsko) močno pripomore k izboljšanju uspešnosti poslovanja.

Foto: Aleš Čerin




50 KOMENTARJI

  1. Sebičnost vplivnih posameznikov je povsod ovira, če se ne uveljavijo metode pravičnega ustvarjalnega delovanja.

    Cerkev bi morala biti v družbi vzor, kako lahko na podlagi resnicoljubja in pravičnosti ter odgovornosti, učinkovito deluje sistem, ki onemogoča napake in pospešuje duhovno rast posameznikov in skupnosti.

  2. Zakaj nič ne rečemo?Zato,ker se nam je zgodila sapo jemajoča krivica!,saj sta bila dva odlična človeka,naša spoštovana škofa,izjemna izobraženca in globoka duhovna misleca prav zaradi pokvarjenega vpliva različnih današnjih “prikritih monarhov” krivično pregnana iz naše srede!Če se je v naši menda tako zelo svetovljanski,napredni,demokratični in sploh naj državi lahko-in menda celo s soglasjem naših Cerkvenih avtoritet- zgodila takšna krivična farsa,potem nam malim in navadnim ljudem ne preostane nič drugega kot molitev.

    • Kolikor poznam stvari, Vatikan ni imel izbire. Škofa sta odlična človeka, vendar nista naredila nekaterih stvari, ki jih je bilo potrebno narediti. Da, mogoče je biti odličen, izobražen in duhoven in hkrati neprimeren za določeno nalogo. To ni nič nenavadnega, ni greh in ne zločin. Pravzaprav nas je večina takih, da smo nesposobni za pomembne vodilne naloge.
      Zajec pa tiči v nekem drugem grmu. Vatikanski ukrep še ni končan. Odstop je samo pogoj za to, da se najde boljša rešitev. Zato se mi zdi zelo koristno, da razmišljamo o tem, kako prispevati k dobremu koncu te nesrečne zgodbe.

    • Dosedaj v celi debati nihče ni napisal kriterijev, kaj šele, da bi določil glavne, hierarhične kriterije za dobrega škofa.

      1. odlična človeka …po kakšnih kriterija
      2. izjemna izobraženca …
      3. globoka duhovna misleca ..

      tile trije kriteriji so taki, da je možen zelo subjektiven izbor “kdo je meni všeč”, oz. še slabše ” kdo mi paše” oz. “kdo je popularen = ljudski” v negativnem, permisivnem, pozunanjenem smislu

  3. Odlično razmišljanje, Aleš! Na misel mi prihaja Jezusova ugotovitev, da so otroci tega sveta pametnejši od otrok luči. V konkretnem primeru je to mogoče razumeti tako, da se naši voditelji ne pustijo poučiti od dobrih praks in izkušenj iz necerkvenih okolij. Sami sebi v škodo.
    Še misel glede našega molka in pasivnosti, ki je v Sloveniji resničen problem, ne le v cerkvenih okoljih. Oglasiti se je mogoče na dva načina. Prvi je ta, da poskusim uveljaviti svoj pogled na zadevo. Mila oblika tega so volitve, bolj groba oblika so lobiranje, propaganda, izsiljevanje in podobno – uveljavljanje lastne volje s pomočjo pritiska torej. To je vsekakor neprimerno za skupnost, kot je Cerkev. Tudi v politiki se ne obnese najboljej. Obstaja pa tudi druga oblika: po temeljitem premisleku o tem, kaj je dobro za skupnost, posredovati svoje spoznanje drugim, ki se jih zadeva tiče. To je v primeru imenovanja škofa najprej nuncij, ki vodi proces, v najširšem smislu pa vsi ljudje dobre volje (vključno z bralci Časnika). Tu veljajo splošne zahteve zrelega in dostojnega komuniciranja: spoštovanje, resnicoljubnost, usmerjenost k dobremu itd.
    Osebno sem prepričan v naslednje: Če 10 zrelih katoličanov, ki poznajo stanje v škofijah in v Sloveniji, stopi do nuncija in mu povejo, kaj vedo in kako ocenjujejo položaj, bi se moralo poznati. Če bodo prišli z namenom, da pritiskajo v to ali ono smer, se bo nuncij verjetno upiral. Če pa njemu in njegovim predstojnikom dajo pomembno informacijo, dobronamerno in v želji, da se gradi skupno dobro – ali je mogoče, da ne bi bilo sadov?
    Seveda obstaja tudi možnost, da se predstojniki požvižgajo na dobre namene in pameten nasvet. Ampak to mene še ne odveže od odgovornosti za tisto, kar jaz lahko storim. Odločati ne morem, svetujem lahko 🙂

    • Saj je Cerkev živa, mar ne? Zakaj je potem videti da cerkveni dostojanstveniki živijo v katakombah? Kje so? Kje so župniki, prelati, in kaj vem kateri še vse, kje je njihov glas. Vsi molčijo kot mrtvi. Je mar cerkev mrtva, gospod Lah?

        • To bo že držalo. Za vse. Vendar, če bi se kdo oglašal izmed dostojanstvenikov, potem bi tudi kdo škof postal. Tako pa kot da se od laikov pričakuje, da bo nekdo vstal za škofa. Tisti ki je vreden palice, mora imeti tudi besedo. Zdaj pa kaže kot da so se vsi potuhnili in čakajo kaj bo papež naredil. V stilu “nekdo mora biti imenovan”.

        • Kar hočem povedat, dr. Rode je povedal dva pameta stavka in je bilo dovolj za kardinala. Vsi drugi pa vztrajno nič.

          • Začeti se mora od spodaj, pri navadnih vernikih. Dovolj so majhne skupinice. To bo dalo POGUM duhovnikom, prelatom in tako naprej.

            Noben voditelj ne more dobro delovati, če za njim ne stojijo tisti, ki jih vodi.

            Socializem nas je pokvaril, da samo čakamo, da bo voditelj poskrbel za nas.

    • Pogum, Jezus je z nami. Bolj, ko je jasna naša slabost in neprimernost, več prostora damo Bogu, da deluje. Le vrata mu je potrebno odpreti in ga povabiti 🙂

  4. Spoštovani g. Čerin, strinjam se vašo mislijo “o preživetih skrivnostnih procedurah, ki jim je potekel rok trajanja”, še posebej, ker gre na takorekoč dosmrtno imenovanje. In rešitev? Predlagam volitve, kot jih pozna laična družba. Po škofijah se po primernem postopku odpre kandidatura, posamezni duhovniki lahko kandidirajo, nekdo je izvoljen za 4 leta (ali 5) z možnostjo največ enkratne ponovitve, na kar se vrne nazaj na svoje prejšnje (ali drugo) delovno mesto v škofijo / župnijo. Ne vidim prav nobenega razloga, zakaj taka oblika škofovskega imenovanja ne bi delovala.

    • Volitve z vso volilno kampanijo? In da nazadnje dobimo nekaj takega, kot naše trenune politike, samo da s krščanskim predznakom? Ne hvala.

      • Vredno razmisleka 🙂
        Kdor zagovarja direktno uveljavitev metod iz sekularnega političnega in administrativnega okolja, naj prej temeljito pogleda v Državni zbor, vlado ali v kakšno ministrstvo.
        To seveda ne pomeni, da ne bi veljalo dobre izkušnje prenesli tudi v cerkveno okolje.

  5. Peter najprej hvala za linke do angleških katoliških člankov, ki jih zvesto objavljaš na internetu. Tudi sam verjamem v možnost vplivanja preko odprte in iskrene komunikacije. Ne nazadnje je najboljši dokaz naš novi papež, ki je rabil točno 3 mesece, da je obrnil vse na glavo. Sam problema ne vidim v tem, da laiki ne podajajo mnenja. Problem je v tem, da enostavno nimamo sogovornika. Sklepam samo na podlagi svojih osebnih izkušenj in izkušenj svojih prijateljev. Tudi tvoj predlog, da naj gremo kar sami k nunciju kaže prav na to. Da bi verniki hodili kar direktno k nunciju, ni mogoče. Tudi v drugih organiziranih (z)družbah je tako. Spremembe v slovenski cerkvi se bodo, če se bodo, zgodile po sitemu "top-down" in ne obratno. Ker, če bi spremembe lahko prišle od spodaj iz baze, bi se že zdavnaj zgodile. Preden bi nam vsem od-Zvon-ilo.
    Še en konkreten predlog (iz sistema vodenja): Škof določi, da se vsi duhovniki po župnijah menjajo natančno na 5 let. Si lahko predstavljaš koliko težav reši s tako preprosto potezo na vseh ravneh? Zato potrebujemo škofa, ki bo najprej znal in se hkrati upal delati spremembe.

    • Miha, glede nuncija vztrajam pri svojem. On je tisti, ki vodi proces v tem trenutku in bo poslal svoje poročilo v Vatikan. Ima seznam ljudi, ki jih bo vprašal. Tisti, ki nismo na seznamu, imamo pravico (je zapisana v cerkvenem zakoniku), da se obrnemo nanj, če mu imamo kaj tehtnega povedati. V določenih primerih ta pravica postane dolžnost.
      Nuncij in škofje niso nadljudje, da bi sami vse vedeli. Vsaka tehtna in dobronamerna informacija ali mnenje je dobrodošla.
      Drugo vprašnje so seveda ne-tehtna mnenja, pogledi z mojega ali tvojega zornega kota, špekulacije, navijanje in tako naprej. Tu mora človek seveda zrelo presoditi, s čim bo “nadlegoval” nuncija ali škofa 😉

      • Zgolj v vednost; do nuncija se kot “navaden smrtnik” težko dokoplješ. Sedanji nuncij je pa glede komunikacije še v srednjem veku.
        Kolikor sem seznanjena, je bilo v primeru nadškofa Urana veliko poskusov, da bi se zadevo pametno “skomuniciralo” znotraj Cerkve in to še preden je zadeva prišla v časopise, pa ne pri Stresu ne pri nunciju ni bilo posluha in ga še vedno ni.
        Miha Novak ima v tem žal prav; verniki NIMAMO SOGOVORNIKA. V teoriji morda, v praksi pa nikakor.
        Dokler bo ta nuncij pri nas, si ne obetam sprememb na bolje.

        • Katja, pri nunciju se lahko prijaviš za pogovor o rečeh, ki so pomembne za Cerkev. Če ne najde časa ali če imaš občutek, da ne sliši, napišeš pismo in cc njegovim predstojnikom v Vatikanu. Kolikor poznam stvari, bi to moralo zadostovati, da boš slišana. Ali te bodo poslušali, pa je seveda drugo vprašanje 😉

          • Lahko se prijaviš, pa te ne sprejme. To je dejstvo, ne moja izmišljotina.
            Lahko mu pišeš, pa ne odgovori, tudi to je dejstvo.
            Podrobneje o konkretnih primerih ne bom govorila, je pa žal tako. Če se nunciju zdi, da o kakšni zadevi ne bo razpravljal z nikomer, potem pač ne bo razpravljal z nikomer.
            Če pišeš v Vatikan, pismo odpre nek tajnik, ki si glede na “nepomembnost” zadeve zamisli, da bo rešitev še najbolj elegantna, če pismo preda v roke Slovencu, ki je Vatikanu najbližje. Od tu dalje pa ne bi šla, saj se razumemo, ne 😉

  6. “Zajec pa tiči v nekem drugem grmu. Vatikanski ukrep še ni končan. Odstop je samo pogoj za to, da se najde boljša rešitev. Zato se mi zdi zelo koristno, da razmišljamo o tem, kako prispevati k dobremu koncu te nesrečne zgodbe”. (P. P. Lah SJ)

    Jaz sem tudi oba nadpastirja zelo cenil. In ju se naprej cenim, ceprav ju je kurija poslala v izgnanstvo. Zato si ne morem predstavljati, da so bili ti odstopi samo zato, da se najde boljsa resitev. Kaksna boljsa resitev neki? Seveda bo tisti, ki bo imenovan sprejel, ze zaradi prestiza, ki je s tem povezan. Vendar bo vsak naslednik imel zavezane roke. Lahko bo samo podpisoval in vzel na znanje. Lahko bo samo molil za pravo pamet vseh, ki se pogajajo z bankami.
    Mislim, da bi bila ena, ne najslabsih moznosti, da jima jezuistski papez skupaj s precastitim p. P. Lahom naredi v Rimu dobre duhovne vaje in ju za pokoro (kazen) spet poslje v Slovenije kozla past.
    S tem bi papez na revolucionaren nacin vsem sovraznikom Cerkve, ki si manejo roke, najbolj zaprl gobce.

    • Po mojih skromnih informacijah je Stres bil kar vpleten v MB škofijo in je bil tudi podpisnik novih zadolževanja, novih zastavljanj premoženja. Tudi v njegovem času je zadeva najbolj napihnjena postala, čeprav so bili nastavki dolga že prej. Stres je enostavno neumno odreagiral, a sedaj smo lahko pametni kot generali po bitki.

      Turnšek pa je prišel kasneje. Premalo ga poznam, a kar sem ga spoznal, imam dobro mnenje o njem.

      Po mojem bi bilo fino, da nuncij vzame za nadškofa kakšnega redovnika, ki se je izkazal kot provincial in je dosti vpet v pastoralo in da dobro razločuje. Da je normalen gospodar in ne kak odtrgan socialist. Morda bi bil provincial jezuitov p. Milan Bizant zelo dober za nadškofa.

  7. Tudi sam sem se včeraj udeležil Nikodemovih večerov, in bil kar zadovoljen z povedanim.
    Ko pa govorimo o vplivanju in načinu imenovanja glede novih (nad)škofov, pa se mi postavlja kar neki vprašanj, mnenj, odgovorov, in kar težko naredim sintezo vsega skupaj 🙂
    1. Prva misel je ta, da je tako sedaj postopek že kar dobro “sinodalen”, saj je povpraševanje o kandidatih široko, nevem točno koliko ljudi se vpraša, vem pa da jih je kar nekaj povpraša o primernosti kandidata (formular je baje kar dolg in obsežen).
    2. Kljub vsemu temu, se strinjam s tem da je dolžnost vseh nas vernikov, da bi tako ali drugače povedali naše gledanje, mnenje na vse to. Mislim da bi res zgledalo malo smešno, če bi hodili vsak posebej k nuncijo zvonit in povedat svoje predloge 🙂 … vidim pa rešitev mogoče o načinu, da bi pač različne skupine ljudi predvsem žps, (lahko tudi kakšne organizacije – recimo katoliški izobraženci, itd…), napišejo pismo, se podpišejo… in če bi se tega res lotili, bi vrjetno nunciaturo zasuli s pošto (bogi nuncijev tajnik) 🙂
    3. prav tako je seveda dolžnost, da molimo za nova (nad)škofa 🙂
    4. bi še komentiral to (ne)opravičeno obglavljenje upokojenih (nad)škofov… kaj pa vem 🙂 … nevem če kdo od nas pozna res vse razloge, vse pogovore ki so tekli med slovenijo in vatikanom… mi je pa bila všeč včerajšna izjava p. Cestnika, in sicer da je Turnškova pokorščina bila popolna, in v tem nam je lahko vzgled… Nevem če poznam koga, za kerega bi lahko rekle da ljubi Cerkev tako močno kot jo škof Turnšek…

    Skratka 🙂 upam da naša ljuba Slovenija dobi čimprej nove pastirje… ki bodo takšni kot… takšni kot jih potrebujejo neverniki, verniki, duhovniki…

  8. “…nevem če kdo od nas pozna res vse razloge, vse pogovore ki so tekli med slovenijo in vatikanom… mi je pa bila všeč včerajšna izjava p. Cestnika, in sicer da je Turnškova pokorščina bila popolna, in v tem nam je lahko vzgled… Nevem če poznam koga, za kerega bi lahko rekle da ljubi Cerkev tako močno kot jo škof Turnšek” …(Robi)

    Iz vzhodne cerkvene zgodovine je znano vec primerov, ko so se skofje in celo patrijarhi zamerili cesarju, recimo sv. Janez Zlatousti, patrijarh v Konstantinopelu, kater je takratni cesar odzagal in poslal v izgnanstvo v Pontus.
    No nekaj let poznej pa je prevladala spet stara struja (stranka) in so se vrnil, kot, da se ne bi nic zgodilo. Tako bi lahko papez naredil po letu dni tudi z obema nasima nadskofoma in bi bil volk sit in koza cela. Prihranil bi sebi in slovenski cerkvi nova tveganja, razocaranja in zmesnjavo.
    Nova nadpastirja bi morala imeti skoraj nadcloveske lastnosti, da ga nase levicarsko javno menje ne bi takoj z uzitkom raztrgalo.
    Saj vemo, kaj so poceli z kardinalom, nadskofom Uranom in nekaterimi duhovniki.
    Jaz mislim, da se ni konec pgromov in cerkvenih skandalov. Da lahko pride se kaj hujsega.
    Kako bi ti mediji noreli od veselja, ce bi recimo uspeli odzagat tudi nova nadskofa!

    • Tako bi lahko papez naredil po letu dni tudi z obema nasima nadskofoma in bi bil volk sit in koza cela. Prihranil bi sebi in slovenski cerkvi nova tveganja, razocaranja in zmesnjavo. (Jan)

      priznam 🙂 ideja mi je zelo zelo zelo všeč 🙂 ampak nevem kolko bi bila praktično izvedljiva… se je to kje v “sodobnem” času že zgodilo… je kak podatek???

      Drugače pa Frančišek je že nekajkrat presenetil… mogoče mu mora kdo le na glas predlagati… mamo tu koga iz Rima? 🙂

  9. Moram se enkrat poizkusit, ker prvic ni slo naprej

    “…nevem če kdo od nas pozna res vse razloge, vse pogovore ki so tekli med slovenijo in vatikanom… mi je pa bila všeč včerajšna izjava p. Cestnika, in sicer da je Turnškova pokorščina bila popolna, in v tem nam je lahko vzgled… Nevem če poznam koga, za kerega bi lahko rekle da ljubi Cerkev tako močno kot jo škof Turnšek” …(Robi)

    Iz vzhodne cerkvene zgodovine je znano vec primerov, ko so se skofje in celo patrijarhi zamerili cesarju, recimo sv. Janez Zlatousti, patrijarh v Konstantinopelu, kater je takratni cesar odzagal in poslal v izgnanstvo v Pontus.
    No nekaj let poznej pa je prevladala spet stara struja (stranka) in so se vrnil, kot, da se ne bi nic zgodilo. Tako bi lahko papez naredil po letu dni tudi z obema nasima nadskofoma in bi bil volk sit in koza cela. Prihranil bi sebi in slovenski cerkvi nova tveganja, razocaranja in zmesnjavo.
    Nova nadpastirja bi morala imeti skoraj nadcloveske lastnosti, da ga nase levicarsko javno menje ne bi takoj z uzitkom raztrgalo.
    Saj vemo, kaj so poceli z kardinalom, nadskofom Uranom in nekaterimi duhovniki.
    Jaz mislim, da se ni konec pgromov in cerkvenih skandalov. Da lahko pride se kaj hujsega.
    Kako bi ti mediji noreli od veselja, ce bi recimo uspeli odzagat tudi nova nadskofa!

  10. Nisem veren, a tudi takole od zunaj zlahka opazim, da je Čerinova pobuda dobra.

    Pred kratkim sem komentiral novico o kazni 80.000 evrov, ki bo jo mariborska nadškofija plačala, ker ni ustrezno zaščitila žrtev pokojnega župnika Jošta. Če bi ta sodna kazen priletela pravočasno, da bi v mariborski nadškofiji spremenila odnos do odgovornosti v Cerkvi, nikoli ne bi imeli dvomilijardne blamaže…

    No, tudi po toči zvoniti ni prepozno. Bomo preprečili podobne katastrofe v bodoče.

    • je prva globalna družba na svetu, prva multinacionalka glede na udeležbo vseh narodov. Je pa veliko več kot multinacionalka, saj gre za širšo duhovno razsežnost in ne samo za KVALITETNO upravljanje z lastnino, ki jo socialisti histerično odrekajo drugim, da bi si jo lahko končno POHLEPNO prilastili. Skratka, gre za več in lastnina, zidovje in materialno je na tretjem mestu.
      Na drugem so ljudje, verniki. Na prvem mestu pa je prava smer na sedanja znamenja časa in pravi odgovori nanje.

  11. Po njih del(ovanj)ih jih boste spoznali . . .
    Aleš, ponudil si vzor(c)e učinkovitega delovanja v “proizvodnji” – dober gospodar bo naredil vse, da slabo delovanje izboljša, vesel bo vsake uporabne spodbude, zamisli – od koder pač pride.
    “Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje”, piše evangelist Janez. Smo torej prijatelji ali ne-prijatelji – ne vedoči nič, kaj se kadrovsko “kuha”?
    Bomo prepuščali izbiro pastirjev Svetemu Duhu in jih bo občasno odnesel kakšen drug duh?

  12. Mislim, da se morajo cerkveni gospodje malo zamisliti nad vsem tem. Posebej vsi tisti, ki so sedaj glasni ob tej zamenjavi. Fantje kje ste bili tedaj, ko ste vedeli da se dela izven vseh zakonov. Kako se ni nihče oglasil v primeru Betnave. Kako lahko ima navaden duhovnik kredit več milijonov evrov na kaj….. na svoj lep obraz ali ime.

  13. Razumem razloge, ki so g. Čerina spodbudila k temu razmišljanju, a se ne strinjam z njim. Če kaj, se je hierarhični sistem tokrat izkazal za dobrega: komisija Sv. Sedeža je preverila poslovanje v škofijah, ugotovila stanje, kakršno je (kot razumem, precej slabo) in – v skladu s skrivnim postopkom, ki, in mislim, da je to prav, zagotavlja dostojanstvo vpletenim in preprečuje mediatizacijo – odločila o posledicah.
    Kar se tiče vpliva vernikov na imenovanje novih pastirjev: don Karlo Bolčina je že pred meseci pozval vernike, naj kar pošiljajo svoje predloge oziroma priporočila nunciju. Prav je, da ima Sv. Sedež oz. papež kar največji pregled nad paleto možnih kandidatov, preden izbere.
    Glede predlogov po “demokratizaciji”, volitev ipd: ne bi rad bil žaljiv, a mislim, da se tu po nepotrebnem radikalizira zadeve v napačno smer. Po mojem je čisto prav, da je imenovanje v rokah Sv. Sedeža. Če ne drugega zato, ker bi imenovanje “od spodaj” utegnilo usodno zamajati univerzalnost Cerkve; poleg tega škofje idr. pastirji avtoritete, na podlagi katere delujejo, ne prejemajo od ljudstva – torej tudi ni razloga, zakaj bi svojo “oblast” moralo prejemati od njega.
    Bojim se, da taki predlogi, čeprav so iskreni, usmerjajo pozornost proč od problema, ki je po mojem pomembnejši:
    predlagal bi raje razmislek o soudeležbi (oziroma, natančeneje rečeno, po učinkoviti institucionalni ureditvi soudeležbe) laikov pri nadzoru in upravljanju materialnega vidika delovanja škofij. Tu, smo videli, je bilo dolgo let jedro problema: centralizacija upravljanja s financami v rokah ozkega kroga ljudi brez učinkovitega notranjega nadzora. To pa nima z načinom imenovanja in zamenjave škofov (v katerem ne vidim velikega problema, nasprotno) nič skupnega.

  14. vprašanje, zakaj je tudi v cerkvenem občestvu enako kot na vseh drugih stopnjah v državi, je na mestu. Čeprav po nepotrebnem, kajti zavedati se je treba, da je NEMOGOČE, da se bo slovenski človek obnašal v vlogi vernika drugače, kot se obnaša v vlogi državljana.

    Vse, kar mu sicer ni všeč, molče sprejme (vsaj v povprečju) na ramena , vzdihne in si reče.”Že mora biti tako.”
    Ali pa se ga napije (nalucka) in potem benti, kje na skrivaj, ker si ”pridobi” pogum. Na glas itak ne, ker si Slovenci TEGA NE UPAJO.

    Žal smo tudi verniki do Cerkve kot take precej NE-kritični. To se vidi tudi v odgovorih na tem forumu.
    Ne priznamo in ne priznamo, da so tudi duhovniki krvavi pod kožo in da je lahko nekdo istočasno ”filozof in mislec”, obenem pa brez težav zamiži na eno oko, ko se ”proizvajajo” mariborske škofije”.
    Drugo: sram me je, da dotični mislijo, da ima SLo cerkev SAMO dva misleca, ki sta kaj vredna.

    Kot vem, jih ima še več, oziroma, LAHKO bi jih imela še več, a, žal, tudi v cerkvi vlada stroga hierarhija in tisti, ki niso ”poklicani” k ”petju”, pač ne morejo in tudi NE SMEJO ”odpirati ust”.
    Če pa že, jih premestijo v kakšne božje rovte in vsak, ki ima gram pameti, ve, da so to kazni, ki se skrivajo za nekim drugim uradnim nazivom.

    ogromno škode Cerkvi so naredili tudi – po duhovni in psihološki plati- popolnoma neizobraženi posamezniki po župnijah, tisti torej, ki so neposredno živeli IN ŠE ŽIVIJO z verniki, ker so se zaprli v svoje farovže, kot nori pričeli zidati in obnavljati , na človeka pa so enostavno pozabili.
    Verjetno tudi zato, ker jih NIHČE NI NAUČIL, KAKO PRISTOPITI K NEKOMU, KI JE V TEŽAVAH.
    ne govorim na pamet- imam izkušnje.

    Vidite, tudi takšna ODMAKNJENOST preprostega človeka prepričuje, da je za cerkev ”dober” le tedaj, ko se gre za nabirke.

    O tem, koliko barantanja in nepotrebnega mentalnega nasilja je med enimi in drugimi takrat, ko človek pride po kakšno potrdilo, raje ne govorim.
    Povsem nečloveško s povsem nečloveškimi pristopi in odnosom.

    Mislim, da se bo morala slovenska cerkev pričeti zavedati, da je med nami prisotna zaradi ljudi in ne zaradi zidovja in ostalega, kar je postalo tako zelo čislano.

    Pa, seveda, priznati bo morala tudi napake. Če VEM, da nekdo greši, mi je ljubše, če dotični prizna, da je krvav pod kožo, kot pa, da me prepričuje, da sem slep in da ”narobe vidim + slišim”.

      • Nad župniki in škofi so v glavnem človeške, interesne zamere v smislu ” ni mi šel na roko”, ” ni izpolnil MOJIH želja”

        “O tem, koliko barantanja in nepotrebnega mentalnega nasilja je med enimi in drugimi takrat, ko človek pride po kakšno potrdilo, raje ne govorim.
        Povsem nečloveško s povsem nečloveškimi pristopi in odnosom.”

        Župnik mora imeti pravico, da nekomu ne da potrdila ali obhajila. Ker drugače je permisivec, če se vsakemu ukloni, še posebej če ne zdrži agresije najbolj agresivnih oholežev. “ljudski” pomeni, da gre vsem na roko, vsem izpolnjuje želje. To je otročje gledanje na škofa in duhovnika, kot da je Miklavž, ki mora izpolniti moje želje. Dober župnik se ukvarja z ljudmi, ampak jim pove tudi tiste ostre stvari, ki jim gredo. Takih pa je malo.

  15. Zgleda, da nimate zaupanja v Sv. Duha. Jaz mu, vsaj glede Cerkve povsem. Spomnim se kako je Rode postal kardinal. Dva pametna stavka je povedal. In to je bilo dovolj. In seveda sramotni medijski pregon, da je bil najbrž sam papež vesel, da ga je lahko odpeljal iz tega gnoja. In potem skoraj celo leto nič. Molk. Da bi nakoncu napredoval Uran. Najslabši od vseh možnih. In tako je tudi sedaj. Samo kak Franc Košir mora napredovati, pa bo naša božja kaznilnica (slovenska Cerkev) spet popolna. Je že tako, če hoče cerkev biti sužnja komunistom, potem mora propadati.

    • Ne mešajte zaupanja v Svetega duha z slepim zaupanjem v človeka.

      Kolikor vem, so o zaupanju v Sv. duha govorili tudi tisti, ki so hazardirali z mariborskimi financami.

    • Prvič: Rodeta je papež umaknil iz povsem drugih razlogov…

      Drugič: Če imate RES zaupanje v delovanje Sv. Duha, potem veste, da je bil Uran postavljen prav po delovanju Sv. Duha – po tem, ko je verno občestvo lep čas molilo za pravo izbiro.

      Tretjič: Uran najslabši? Zakaj pa? Ker ni doktor in aristokrat? Ker je “preveč ljudski” in mu ni mar za palače ter mercedeze?

      Četrtič: Kaj konkretno pa je Rode, odkar je kardinal, storil za slovensko Cerkev, ko ga že tako hvalite?

      Petič: Cerkev ne bo propadla zaradi komunistov, sicer bi se to že zgodilo. Pač pa jo v nevarnost prav lepo spravljamo kar mi sami, kristjani.

      • Katja, naloga škofa ni le nastopati v javnosti in biti prijazen.

        Škof mora biti tudi dober manager, kar pa Uran ni bil, kot se tudi ni upal lotiti resnih problemov.

        • A drugi nadškofje so pa bili dobri menedžerji?
          Se strinjam, da Uran s svojo blago osebnostjo ni za v politiko in med divje zveri. Ampak po Alojziju Šuštarju tudi noben drug nadškof ni bil bolj “ta prav”. Vsaj sodeč po rezultatih vsakokratnega mandata.

          • Bili so boljši.

            Rode, kolikor je bil nepriljubljen v javnosti, pa je bil kot manager in pogajalec z državo kar dober.

  16. Nana, odlično. Kako se naj zgodi duhovni krščanski preporod, če je skorajda tabu pristen krščanski odnos v cerkvi.

    In je pomembnejše gospodarjenje, statusna avtoriteta, in samozadostnost v takšnem negativnem getu.

  17. Zaradi samozadostnosti, skupaj z enakomislečimi, ki niso naklonjeni pristenemu krščanskemu duhu, se vzdržuje skorajda simbolični zazidovni negativni geto.

    Namesto, da bi se pozitivno razbohotil pristen krščanski duh med ljudi in osvojil tudi tiste, ki ga zaman iščejo ali niti ne vode zanj.

    Ali ni žalostno, da krščanskega preporoda ni zaradi egoizma nekaterih, ki jim trenutno stanje ustreza.

  18. “…Žal smo tudi verniki do Cerkve kot take precej NE-kritični itd.
    … sram me je, da dotični mislijo, da ima SLo cerkev SAMO dva misleca, ki sta kaj vredna itd.
    … žal, tudi v cerkvi vlada stroga hierarhija in tisti, ki niso ”poklicani” NE SMEJO ”odpirati ust” itd.
    Če pa že, jih premestijo v kakšne božje rovte” itd. (Nana)

    Gospa, kaj vas je popadlo, da ste tu vzgali na absolutno kritiko Cerkve? To je po moje nekonstruktivno.
    Podoba je, da ste za to Cerkev in za vse nas ostale slovenske vernike prevec inteligentna, prevec dobra, ja morda svetniska, ker vas od kritike kar razganja.
    Ko sem vase izlive prebral, je bilo zame jasno, da vi absolutno prevec pricakujete od vseh po spisku: Od navadnih vernikov, fajmostrov do nadpastirjev. Kot, da bi najraje zamenjale cel narod ali pa vse poslali na presolanje. Kam? Menda ne k vam domov, na vas kurs, ker vi vse drugace in vse boljse veste.
    Druga moja misel je bila: gospa pise sicer brezhibno kot kaksna knjizevnica, ampak bistva (cilj, namen)te Cerkve, kaj sele teologije pa ne pozna. Sicer bi bila bolj prizaneljiva in milostljiva.
    In ko s takim zagonom kritizira vse po spisku, od zupnikov v nekih rovtah, ki se v potu svojega obraza trudijo s kozli in kozicami, do nadpastirjev, ki morajo za vse odgovarjati, se vidi, gospa te Cerkve ne razume, ker je ne ljubi. Nad to njeno cerkvijo je ze tako razocarana, da je vprasanje, ce jo sploh se rabi?
    Ce bo slo tako naprej, gospe Nani ne bo preostalo drugega kot, da ustanovi svojo boljso Cerkev. To je v Sloveniji precej enostavno, ker rabi menda samo 15 vernikov.
    Znano je, da so tudi od Jezusa razlicni ljudje pricakovali vse mogoce, vse drugace in vse boljse. Od izdajalca Juda Iskarjota, nevernega Tomaza do kolericnega Simona Petra, bodocega papeza. In kako je vse od kraja razocaral s svojo sramotno smrtjo na krizu! Kako so se po njegovi smrti bali in se zaprli. Ce apostolom ne bi pomagal sv. Duh z svojimi binkostnimi darovi, ne bi bilo s Cerkvijo nic.
    Bojim se, da gospa enako prevec pricakujte tudi od svojih najblizjih doma in v sluzbi in jim s tem greni zivljenje. Znano je, da se nobenega s silo ne da spremeniti.
    To je mislila tudi bl. mati Tereza, ko je govorila o spreobrnenju, ces, da je treba zaceti pri meni in pri vas.

  19. “… To je mislila tudi bl. mati Tereza, ko je govorila o spreobrnenju, ces, da je treba zaceti pri meni in pri vas.”

    Amen.

  20. Zanimive so ugotovitne nekaterih, da so bili škofje nastavljeni po delovanju sv.Duha. Potem je tisti ki jih je
    odstavil odstavil deloval nasprotno. Prosim vas ne bodite tako najivni. Tudi cerkve kot hierahična organizacija ima znotraj sebe enake probleme kot vsaka druga. In, če hočete tudi lobiranje za in proti nekomu. Po čigavem delovanju so bili nastavljeni tisti, ki so zapufali škofijo….
    Pustite tukaj pri miru vse svetnike in ostale duhove pri miru. Po svetopisemsko iz mariborske škofije so njeni predstavniki naredili “štalo”-hlev. Sedaj pa je treba to počistiti in to čim bolj po vojaško…Da ne bo nikomur več prišlo na misel kaj takega

  21. Pri izbiri Cerkvenega voditelja mora biti nujno upoštevanje kriterijev koliko managerski je človek. Ali zna voditi? Ali ima avtoriteto, pa ne v tem, da piše dobre knjige. Ampak da zna odločiti, odsekati. Enega dol, drugega gor. To je samotarsko delo. Tu ni več prijateljstva, ker navezanosti človeka samo korumpirajo.

    Kar pa je v Cerkvi več od izbire pa je širše razločevanje, ker ne gre samo za ravnatelja zavoda, niti za managerja, ki bo delal večje prihodke in večje dobičke z lastnino. Ampak mora odgovarjati na znamenja časa, lokalna in globalna. Le ta znamenja pa mora odločevalec ali skupina odločevalcev dobro spoznati. Prav tako mora ogromno ljudi preveriti – upam da v dialogu in ne toliko s formularji. Pri vsem tem pa molitev IGRA BISTVENO VLOGO in s tem vstop Svetega Duha.

    Glede, da jekristjanov vedno manj, bi bilo smiselno, da bi nuncij sprejemal tudi posameznike. In ob tem razločeval.

    Poglejte kaj se zgodi, ko župnija dobi novega župnika. Ljudje so kritični do vsega možnega, do neštetih stvari. Pričakujejo supermana. Jaz sem recimo vesel, ko vidim, da župnik deluje kot izgrajena krščanska osebnost na pogovoru Zakonske skupine ali na obisku pri nas ali ko vidim kakšno nagovarjajočo pridigo naredi. Ko pa vidim da ima izvrsten dar za humor, super poje, vodi župnijo ekonomsko dobro, se ukvarja z malimi skupinami, obiskuje družine, ki so šle na periferijo vernosti itd – pa je to že ekstra profit za nas, ekstra dar Božji.

    Pa je ena resna vernica enkrat šokirala, da je slab župnik, ker hodi pozimi smučat. Pa je nekdo iz ŽPS enkrat komentiral, da preveč potuje oz. da ima s parimi drugimi privat jadrnico ( kar se je izkazalo za laž). Skratka ljudje so dostikrat obsedeni z iskanjem negativnosti.

    Papež Ratzinger naj bi bil izredno mila duša in izredno velik učenjak, morda največji. A se ni dobro znašel ori organiziranju in vodenju. Pri dobrem vodenju se najprej zameriš tistim, ki so NAJVPLIVNEJŠI glede privilegijev. Lastniki multinacionalk zato dobre managerje plačujejo kot dobre nogometaše, ker znajo nižati stroške, odstavljati svoje kolege od korita in dobivati najboljše ideje za napredek podjetja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite