Oskarji med maščevalnostjo in shizofrenijo

5

Minilo je novo filmsko leto, v katerem smo se – tako na pamet – znova pridušali, kako so filmi vse bolj bedasti in kako človek sploh nima več veselja hoditi v kino. A glej ga zlomka, ko je prišla sezona filmskih nagrad, je treba ugotoviti, da bera nikakor ni tako slaba in da se je celo v med spodobnimi ljudmi anatemiziranem Hollywoodu izvalilo nekaj čisto spodobnih izdelkov.

Ko petsto milijonov prijateljev ne odtehta ene(ga) same(ga)

Skoraj o vsakem filmu, ki si je pred nedeljsko podelitvijo oskarjev prislužil nominacijo v najprestižnejši kategoriji, bi se dalo zapisati nekaj presežnikov. Vendar se bom omejil na tri favorite, “zvezde” podelitev zlatih globusov in britanskih filmskih nagrad.

Vsem trem je skupno, da obravnavajo vsaj v kakem oziru dolgočasno, netipično filmsko temo. Mogoče omenjeno še najbolj velja za Socialno omrežje, zmagovalca zlatih globusov. In dejansko po še kar zabavnih prvih desetih minutah skoraj dokumentarna prva ura filma ustvarja vtis, kot da se na platnu nič pomembnega ne dogaja. Gledalec nestrpno pogleduje na uro in se sprašuje, čemu se je sploh odločil za ogled filma. Ampak omenjena negotovost je del odlične strategije režiserja Davida Fincherja.

V drugi polovici se namreč pokaže, da se prav posamezni – tako rekoč mimogrede navrženi – drobci zgostijo v zanimiv in strašljiv portret  Marka Zuckerberga, kjer maščevalnost (ob povzpetništvu), ki se je na začetku ob obračunu s punco zdela čisto simpatična in neškodljiva, izstopi kot gonilo vse njegove dejavnosti. Tako nikakor ne gre za dokumentarec o nastanku najbolj priljubljenega socialnega omrežja, temveč za raziskovanje občečloveških vprašanj, gledalcu pa je žal, da v prvi polovici ni bil bolj pozoren.

Popolna parabola

Dolgo napovedovani in že zaradi izvrstnih tekmic Natalie Portman in Mile Kunis ogleda vredni Črni labod je Socialnemu omrežju v osnovni noti podoben. Od vseh treh favoritov pušča v grlu največji cmok. Sočasno pa se ubada z enako težavo kot Eastwoodova športna filma Punčka za milijon dolarjev in Nepremagljiv. Če gledalcu balet ni blizu (in zame to nesporno velja), mu je vstop v dogajanje otežen, četudi se vseskozi zaveda, da sploh ne gre za balet, kot pri omenjenih izdelkih ni šlo za boks ali ragbi.

A ob koncu bo moral celo tisti, ki se baletnih predstav ogne na več kilometrov, priznati, da je Darrenu Aronofskemu, avtorju Rekviema za sanje in Fontane, uspelo še bolj kot velikemu Clintu ustvariti popolno parabolo. V njej se ne ponovi samo zgodba Labodjega jezera, marveč pridobiva – ob odličnem “skušnjavcu” Vincentu Casselu – zadeva biblične razsežnosti. Kot se za režiserja spodobi, se lahko še dolgo po ogledu sprašuješ, kaj za vraga se je na platnu res zgodilo, kaj pa je bil zgolj sad prebujne domišljije glavne protagonistke.

Who’s the King?

Čeprav se je moč pred dozdaj opisovanima filmoma prikloniti do tal, je moj, po številu prejetih nominacij pa sočasno vsesplošni favorit britanski Kraljev govor. Morda zato, ker lahko kot edini od trojice obvelja za “lep film”, ne da bi bil zaradi tega plitev. S svojo osrednjo temo sproža enako vprašanje, kakor ga je pred časom sprožal Frost-Nixon. Ali je mogoče iz kraljeve govorne napake narediti dve uri trajajočo dramo, ki bo človeka prikovala na sedež? Dalo se je ob enem samem intervjuju in dalo se je ob jecljanju Jurija VI.

Gonilna sila filma so izvrstni igralci. Če Colin Firth po zlatem globusu in britanski nagradi ne bo pobral še oskarja, bo to krivica. Morda mu do kolen seže Jesse Eisenberg s svojo za uresničitev Fincherjeve vizije ključno upodobitvijo Zuckerbergovega lika. Brez najmanjšega dvoma bi si kipca zaslužila še stranska igralca v Govoru Helena Bonham Carter in Geoffrey Rush.

Kraljev govor kajpak ni samo dobro odigrana drama o zasebnem življenju Windsorjev. Podobno kot oskarjevska Kraljica z vso ostrino zastavlja premislek o vlogi državnega poglavarja v sistemu britanske monarhije in širše. Hkrati ponuja prepričljiv odgovor. Kralj in vsak reprezentativni državni poglavar, ki da kaj nase, mora stopiti čez sebe in mora biti na neki način shizofren, saj ni njegova prva naloga govoriti v lastnem imenu, marveč v imenu ljudi, ki jih predstavlja. Zato Elizabeta II. ob koncu mora potolažiti ljudstvo zaradi izgube osebe, ki je ni marala in ki ji je vsaj po njenem mnenju naredila veliko gorja. In njen oče mora premagati lastno željo po izogibanju javnim nastopom. Zato je kralj.

Prav to sporočilo dela mojstrovino Toma Hooperja za velik film. Žal je nekaterim srednjeevropskim povzpetnikom veliko teže zadostiti kritrerijem za dobrega šefa države kot pripadnikom starih in vsaj v 20. stoletju močno preizkušanih aristokratskih družin.

Foto: Oscars.org

5 KOMENTARJI

  1. Čeprav se o okusih ne gre prerekati, ne najdem opore za tole

    ” Podobno kot oskarjevska Kraljica z vso ostrino…”

    Te ostrine pač ni. Ta film lahko britanska kraljeva družina povsem mirno požegna (in ga tudi je). En sam dveurni PR za royals.

    Osnovna tema je na nivoju tretjerazredne tv drame, “življenjske zgodbe”, ki jih predvaja pop tv ob tistih dnevih.

    Izmed omenjenih je Kraljevi govor najbolj vsebinsko prazen in puhel. Je pa obrtniško seveda odličen, sila konvencionalen in zelo sentimentalen, kar pomeni, da ima pri oskarjih zelo dobre šanse.

  2. Kako je že rekel Voltaire? Enkrat filozof, dvakrat … Boter Luka se bo verjetno spomnil, kajti nenadoma me je zapustil spomin. Ovbe. 😉
    Carlos še ni videl filma o kraljevem govoru, o tistem o kraljici ima boljše mnenje kot tovariš Bah (in neznansko slabo mnenje o “princesi ljudskih src”), zdi se mu pa, da so igralci vizualno nekako neprepričljivi … nič kaj podobni osebam, ki naj bi jih predstavljali. Kaj pa vem, si bo treba ogledati zadevo. Ko bo seveda na voljo na … ehm, legalnem … ehm, DVD-ju.

Comments are closed.