Osirotela latinščina

31

Papež Frančišek, umestitvena maša Svet kot v nizkem štartu pričakuje prvo zares veliko reformno dejanje rimskega škofa Frančiška. Nekaj, kar bo podobno velikemu poku. Pravzaprav je vse, kar je papež doslej počel,  spodbujalo takšno pričakovanje. Vendar se zdi, da se precej dlje od pomenljivih smehljajev, prisrčnih preprostih pridig in kopice simbolnih dejanj še ni odločil iti.

Prva žrtev vetra sprememb 

To pa ne drži povsem. Brez hrupa in tako rekoč neopazno je papež ob – predstavljam si – nejevoljnem sodelovanju svojega mojstra ceremonij Guida Marinija praktično pometel latinščino iz cerkvenih obredov na enem redkih otočkov, kjer je še obstajala. V baziliki svetega Petra. Doslej je pač veljalo, da papeži drugod po rimski škofiji mašujejo v italijanščini, medtem ko se je v baziliki sami pred letom 1964 vsemogočna latinščina ohranila tudi pod zadnjima papežema, ki nista prihajala iz Italije. Benedikt XVI. je njeno vlogo še celo okrepil, saj je vsak kak del maše v latinščini opravil tudi na vseh apostolskih potovanjih.

Seveda je zgodba o cerkveni latinščini dolga in kompleksna. Nič kriva in nič dolžna se je nazadnje znašla sredi bojnega meteža med zagovorniki, nasprotniki in zmernimi zagovorniki reform drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Za marsikoga je postala simbol predkoncilske Cerkve in nekih starih časov, ko so bili vsi škofje in papeži še za luno. Zato si je veliko ljudi prizadevalo izbrisati spomin na vsaj tisoč petsto let zgodovine, ko je Katoliška cerkev po vsem svetu govorila predvsem latinsko. V Sloveniji denimo ima človek zlahka občutek, da latinščine niso pri obredih nikoli uporabljali.

Evropska zgodba

Seveda je cerkvena latinščina v prvi vrsti evropska in severnoameriška zgodba. Kot je evropska in severnoameriška zgodba osrednje mesto vprašanja celibata v skoraj vseh razpravah o tem, kakšen je ali ni papež. Druge celine do uvoženega jezika verjetno niso nikoli razvile tako globokega (pozitivnega ali negativnega) odnosa. Ne bom pozabil mrcvarjenja latinskih napevov beninskih bogoslovcev, ki so verjetno hoteli z njimi narediti veselje svojemu gostu Benediktu.

In sprijazniti se bo pač treba, da prihaja Jorge Mario Bergoglio iz takega okolja, kar je sicer v skoraj vseh primerih pozitivno. Toda nagla, skoraj tankovska invazija italijanščine v baziliki svetega Petra je kljub vsemu protislovna. Slabo se recimo ujema z enotnim mnenjem skoraj vseh opazovalcev, da bi morala Cerkev postajati vse manj italijanska in vse bolj univerzalna. In najsi si kdo še tako visoko na zastavo piše pomen “ljudskega jezika” v bogoslužju, je vendarle neizpodbitno dejstvo, da je italijanščina tak jezik samo za enega od številnih katoliških narodov. Vsaj v simbolnem središču katolištva bi moral ostati košček, kjer bi bogoslužje potekalo v jeziku, ki bi bil vsem enako tuj. In enako domač. Njegovo odrivanje na napol folklorno obrobje v podobi posameznih gregorijanskih napevov je, kot vemo tudi iz Slovenije, pot k njeni popolni opustitvi.

Povsem verjetno se je moje pisanje  porodilo iz tega, ker od poučevanja latinščine živim, celo razmeroma solidno. Ampak tudi kot civilist sem nekako prepričan, da je njena dediščina predragocena, da bi jo papež Frančišek prepustil zgolj tradicionalistom.

31 KOMENTARJI

  1. Se popolnoma strinjam – zato mi je tudi zelo všeč, da je pri Frančiškanih v Ljubljani vsaj enkrat na mesec ( prvo nedeljo v mesecu ob 11h 15. latinska maša. Seveda pa je prav, da so sicer maše v lokalnem jeziku, saj tako mnogo bolj pritegnejo vernike k zbranosti pri bogoslužju.

  2. Zamotan je ta problem. Res je, da italinaščina ni univerzalni jezik. Res je tudi, da Rim stoji na italijanskem polotoku in je že dobrih sto let tudi prestolnica Italije, se pravi, da tam govorijo italijansko. Kdor želi uvesti univerzalni jezik, ima na izbiro latinščino (ki je nihče ne govori in skoraj nihče ne razume), italijanščino (ki jo govori neposredno okolje in se je moramo naučiti tudi priseljenci, če želimo kolikor toliko normalno živeti) ali tretji jezik. Iz čisto pragmatičnih razlogov zmaga italijanščina.
    Osebno se mi zdi, da bi vsak odrasel katoličan moral znati nekatere molitve v latinščini in bi moral občasno sodelovati pri maši v latinščini, tako, da se lahko kolikor toliko dejavno udeleži liturgije v mednarodnem okolju. V tem ne vidim oživljanja neke preteklosti, ki je po vsej verjetnosti nikoli ni bilo (obstaja le v glavah postmodernih tradicionalistov), ne uvajanja eksotičnih navad, ampak ohranjanje kulturne dediščine. Hkrati ima veliko simbolično vrednost, ker nas spominja na pomembno resnico, da naša skupnost presega jezikovne in politične meje.

  3. Z opustitvijo latinščine iz gimnazij je vse drugo le stvar časa. Za množice so maše v italijanščini sigurno bolj primerne. Čeprav spet papeža pridejo poslušat tudi mnogi turisti. Za kurijo pa so latinske gotovo vredu. Tako da ne vem, kaj zares žene papeža v maše v italijanščini. Ampak to je precej manj pomembno, kot se zdi na prvi pogled. Veliko huje je tole z latinščino v šolah. To ni prav.

  4. Italijanščina je pač neuradni uradni jezik cerkvenega središča. Veliko škofov je študiralo v Rimu in jo zna (od naših jo znajo: Rode, Uran, Pirih, Lipovšek, Turnšek, Bizjak – kolikor jaz vem), poznajo jo teologi in pastoralisti. Je pač najbolj praktična, ko se gremo mednarodne Cerkve s sedežem v Rimu, čeprav je – demografsko gledano – naj katoliški jezik španščina.

    Predvidevam pa, da je latinščina izrinjena izpod Berninijevega baldahina tudi z nekega dodatnega razloga, bolj ekleziološkega. Papež govori o cerkveni de-centralizaciji, samega sebe pa v skladu s tem poudarja kot rimskega škofa. Papež zgleda da hoče biti poudarjeno lokalni škof. Kar pomeni, da se bo govorilo po italijansko.

    Se pa strinjam, da bi latinščino morali ohranjati. Vsak duhovnik bi moral znati vsaj pravilno izgovarjati latinske mašne obrazce in vsaj “približno” razumeti njih pomen. Katoliški otroci celega sveta pa bi se lahko pri verouku naučili latinski Očenaš.

    • Jezus je svoje učence učil moliti Očenaš v aramejščini. Zakaj ne bi raje naše veroukarje učili Abwoon d’bwashmaya kakor Padre nostre? Bi vsaj malo dobili predstavo, kako je zvenela njegova govorica.

  5. ali pa imamo premalo svetega duha – nekoč so kristjani spregovorili in jih je razumel vsak v svojem jeziku…;)

    sicer pa – latinščina je prav toliko svet in visok jezik kot vsak drug razvit jezik. tudi npr. slovenščina. verjetno prva omogoča marsikaj kar druga ne, a najbrž velja tudi obratno. danes recimo ravno evropski in severnoameriški svet obvladuje angleščina. če bi cerkev nastajala danes bi se kot uradni jezik najbrž vzpostavila ta (ali pa recimo španščina).

    je pa nekaj latiščine tudi vsakdanje dragoceno. če je že ni več v šoli (pravijo, da je deca preobremenjena), bi res lahko par besed vzeli pri verouku.
    kjer bi bilo dobro tudi, če bi mašo in par molitev spoznali tudi v npr. angleščini, nemščini, italjanščini… moje edina znanje verske angleščine so mednarodna srečanja mladih, pri verouku nisem izvedel niti kako se reče bog.

  6. Dokler bo med kleriki samo kak posamezen zanesenjak latinščino jemala kot “dragoceno dediščino”, so to le sanje.

    Od naših škofov pa jo verjetno najbolj zna Smej.

  7. Latinski jezik nastopa v simbolni vlogi zagotovila enotnosti in pravoverne jasnosti. Kakor obstajata le en Kristus in le ena žrtev na križu, tako je tudi sveta maša le ena, ki dosledno izraža enoglasno molitev enega potujočega(in vojskujočega se) božjega ljudstva. Latinski jezik je s svojo dokončno izoblikovanostjo (odsotnostjo žive vsakodnevne uporabe) odlično orodje za nespremenljivo potrjevanje resnice ne samo v liturgičnih dejanjih, ampak tudi cerkvenih dokumentih (interpretacija latinskih besedil je za vse nedvoumna). Poleg tega latinski jezik vsem vernikom ponuja enaka izhodišča in merila, saj lahko vsakdo pozorno sledi sveti maši ne glede na kraj njenega darovanja (brez ovire nerazumevanja mnoštva jezikov), njegova razumljivost pa se vzdržuje s pomožnimi dvojezičnimi misali za ljudstvo.

    Več na: http://ad-dominum.blogspot.com/2013/09/koncil-in-liturgija.html

    • le o brezprizivni vrednosti ‘dokončne izoblikovanost’ latinščine …

      jezus je ni uporabljal.
      se pravi, nekdo je moral vanjo prevesti.
      tedaj latinščina ni bila nič tako svetega kot je danes, pač verjetno večinski jezik v rimu in uradni v cesarstvu.

      zakaj ne grščina, zakaj ne aramejščina?
      mislim, da bi grščini prav tako lahko pripisali, da je ‘dokončno izoblikovana’, če naj to bo nek pogoj za enoglasno molitev božjega ljudstva…

      in če karikiram – se vam zdi, da če vsi govorimo v istem jeziku, da smo enoglasni? imate kaj posluha, koliko enoglasno je to – če jemljemo samo fizikalno enoglasnost, kaj šele notranje sozvočje prisotnih duš?

      takole se zgražati (brano na spletni strani ad dominum):


      Kako je mogoče, da je lahko ena in ista sveta mašna žrtev znotraj ene in iste svete Cerkve, ki izpoveduje eno in isto ter resnično sveto vero, darovana na toliko načinov?

      pa sploh ne vem, kaj bi rekel… kako je lahko narobe to, da imamo različne načine? moteče bi bilo, če bi bila vsebina različna, ne pa način?
      bi morali biti tudi vsi enako oblečeni in počesani?

      ne želim preveč cinično na to temo, ma ta utemeljevanja nenadomestljivih ‘simbolnih pomenov’ nekih predmetov ali pojavov se mi zdijo tako prisiljeno resnobna.

      kot če bi furali dileme, ali kristusa bolje predstavlja jagnje ali riba ali križ ali …

    • preletel sem angleški prevod (latinsko ne znam).

      zdi se mi, da je jedro ‘zakaja’ tule:

      Of its very nature Latin is most suitable for promoting every form of culture among peoples. It gives rise to no jealousies. It does not favor any one nation, but presents itself with equal impartiality to all and is equally acceptable to all.

      Nor must we overlook the characteristic nobility of Latin for mal structure. Its “concise, varied and harmonious style, full of majesty and dignity”4 makes for singular clarity and impressiveness of expression.

      v prvem odstavku je nekaj definiranja z zanikanjem, se pravi malce šibko.
      mene nič ne moti, če nekdo idealizira pot božjega ljudstva na zemlji, ma ga pa ne pozabim vprašat, kako si stvar izvedbeno predstavlja. se pravi – se vam zdi, da bi v naši fari prihodnjo nedeljo latinščina lahko vršila to vlogo?

      v drugem odstavku pa je tisto, kar pa mislim, da je zmoten razlog. lahko, da se nekomu latinščina zdi očarljivo strukturirana in zmožnosti polna (npr. vam, ki latinščino znate; vendar moja mama, ki je tudi poslušala latinske maše, te profesorske ravni jezika ni ujela).
      lahko da gre tu za (ne najdem drugega izraza) delanje rezanih podob, ki bi jo kazali tudi mi (kot nejudje) upoštevat.
      kristus ni učlovečen v latinščino. učlovečuje se pri evharistiji, katere ‘postopek’ pa je vsaj v evangelijih opisan z bistveno manj besedami kot v misalu. obenem je formula evharistije še v najbolj core-lat-misalu verjetno prišla čez kar nekaj ust in dva(?) prevoda.

      mislim, da se je treba ‘sprijaznit’ (če ni v tem celo precej lepote), da je tudi liturgija (podobno kot sveto pismo) vselej tudi nekoliko neulovljiva stvar. ne gre, da bi jo razlagal vsak zase, potrebujemo tudi ‘navodila’ modrejših, vendar definicij pa tu ni. v živem občestvu se da odkrivati to pot med črko in vodenostjo.
      vi ste morda kot nek reflex na vodenost pričeli bolj poudarjati črko. lahko da kdo to tudi potrebuje in dobro je, da ste mu ponudili to možnost. a s tem tudi sami nekoliko priznavate, da je (vsaj dopustnih, če že ne najboljših) načinov več.

      prosim, če lahko debatirate s svojimi besedami in ne s citati, sicer se ne bova nikoli našla (če seveda debatirava zato, da bi spoznala, kako razmišljava, ne pa, da bi jaz prepričal vas oz. obratno).

  8. Pravo orodje oznanjevanja Evangelija sta:
    – lastno dejanje in
    – umetnost.
    Vse ostalo je neprimerno. Če v tej luči gledam na latinščino … še zdaleč nimam časa, da bi se ukvarjam s tako obrobnim problemom.

  9. Če gremo tako daleč nazaj bi se najbrž spodobilo iskati odgovor zakaj je sv. Hieronim prevedel Sveto pismo v latinščino. Današnji prevodi v lokalne jezike so sicer čisto na mestu, pa vendar je treba spoštovati besede iz razodetja: kdor bo karkoli dodal ali odvzel svetemu pismu se mu slabo piše. Na to bi zelo rad opozoril zlasti našega gospoda Kraševca, ki javno govori, da mu Hieronimov original ni dovolj dober in da on “znanstveno” sledi tudi doslej najdenim “originalnim” tekstom. Seveda, medtem se pa čudimo takim tujim prevodom, kot “nepokvarjen kot golob”?! In podobnim rečem, ki jih je vsekakor preveč v našem uradnem prevodu. V tem smislu je Vulgata kar prava stvar za mašo.

  10. Težava ni v tem, da se latinščina ne pojavlja povsod v liturgiji Cerkve. Prizadevanje za monolitnost ni in ne more biti cilj.

    Težava je v tem, ker je latinščina postala (delno) izrinjena iz prostora, kjer je še kraljevala. Težava je tudi v tem, da jo duhovščina premalo (če sploh) obvlada. To pa izhaja iz napačne predpostavke, ki trdi, da je latinščina tuj jezik. Resnica je obratna: ni tuj, ampak skupen! Ne pripada nekomu, ampak pripada vsem rimskim katolikom (ne glede na njihovo geografsko, jezikovno, rodovno poreklo).

    • O piiiiiiiiiiiiiiiiiiiiismo! A meni tudi pripada latinščina? Čeprav je ne znam? Niti je ne pogrešam? Je to greh? Ali samo strašna pomanjkljivost, da ne morem biti pravi kristjan, tako od vrha do glave? Kajti če iskreno priznam, se mi ob teh debatah poraja misel, da se nekateri skrivajo pomanjkanje lastnih dejanj, s katerimi bi oznanjevali Evangelij, za latinščino!? Je to greh?

      Mimogrede, zavetnik duhovnikov, sv. Janez Vianej menda latinščine ni obvladal. Imam prav?

      • Vaša jeza je odveč. Niste razumeli poante.

        Sv. Janez Marija Vianney je latinščino obvladal, a je imel z njo v času učenja velike težave.

        • Khm … khm … khm!

          V knjigi Arški župnik sveti Janez Vianej (izdalo Ognjišče Koper 1999) piše na strani 51, da je zaradi neznanja latinšče odstopil iz semenišča. Na strani 54 pa piše, da je sicer nato poiskušal z izpiti a vseeno ni končal semenišča. Spet latinščina! Potem so se začeli težave s škofi pa je vodstvo lyonske škofije prevel generalni vikar Courbon in naredil spregled ter posveti Janeza v duhovnika z besedami: “Da je vzor pobožnosti? Potem je dobro. sprejmem ga. Vse drugo bo nadomestila božja milost.” Avtor knjige Trochu sklene to poglavje: “Še nikoli ni bil gospod Courbon bolj razsvetljen.”

          Torej … zavetnik duhovnikov ne samo da ni znal latinščine … recimo funkcionalno … tudi semenišča ni naredil.

          Khm … khm … khm nekaj sem se prehladil in verjetno ste moj prehlad zamenjali z jezo?! 😉

  11. Vsekakor tovrstne papeževe prakse ne smemo jemati kot namenski napad na latinski jezik in vse tiste v Cerkvi, ki jo cenijo (tudi s promocijo klasične oblike rimskega mašnega obreda). To dokazuje tudi ta primer: http://www.youtube.com/watch?v=PZO8E8iEyX0

    Po vsej verjetnosti se papež osebno bolje počuti z italijanščino: jo namreč bolje zna in pri tem zasleduje sebi ljubo ljudskost (ki se pa lahko prevesi v populizem).

  12. Sam sem se latinščine učil že na (klasični) gimnaziji, ki je bila povrh vsega še škofijska. 😉 Pa ne zato, ker bi bila latinščina univerzalni jezik (zahodne) Cerkve (na vzhodu pač zmagata grščina in stara cerkvena slovanščina), pač pa tudi zaradi tega, ker se s tem človeku približa antična kultura ter tudi besedišče mnogih indoevropskih jezikov, strokovne izraze s področja mnogih ved, pa naj gre za družboslovje, humanistiko, naravoslovje ali tehniko. Skratka, človek dobi neko širino. Še bolj pa, če je dodana še (antična) grščina. Latinščina je realno gledano mrtev jezik, ker je v vsakdanjih pogovorih pač ni več zaslediti. Ni več človeka, ki bi imel latinščino za materin jezik (pač pa so se nato razvili romanski jeziki kot njeni neposredni derivati). Verjetno je tudi zato govorjeni jezik na Svetem sedežu italijanščina. To je tudi uradni jezik skupnosti Cenacollo, čeprav so v njej zbrani ljudje z različnih narodov. Danes je latinščina del izročila ter skupni imenovalec pri sporazumevanju v Cerkvi na globalni ravni, nekdaj je bila jezik globalizacije, nato jo je izpodrinila angleščina kot globalni jezik sporazumevanja. Esperanto se nekako ni prijel. 😉 Po mojem skromnem mnenju bi se jo lahko na "mednarodnih" mašah še vedno lahko uporabljalo vsaj za obredna besedila. V Medžugorju se delno uporablja, na primer pri povzdigovanju. V Montichiariju se na prvosobotnih shodih oz. procesijah Marije Rože skrivnostne rožni venec ter litanije moli samo v latinščini (na teh procesijah namreč sodeluje ogromno Nemcev, srečal sem tudi že Čehe, Poljake…). Moram reči, da imam takrat res občutek pripadnosti vesoljni Cerkvi, čeprav je tako, da preprosti ljudje latinščine ne razumejo najbolje (ok, Italijani jo, ker sta si jezika podobna). Ampak vsaj približno vedo, za kaj gre. V slovenskih deželah je denimo tudi latinščina rešila Slovence pred ponemčevanjem.
    S papežem je pa tako… Ima svojski, precedenčni pristop, ki marsikomu ni všeč. Ravno danes sem dobil slovenski prevod pisma neke Mehičanke, ki bojda že dolgo pozna papeža in je kritična do njega še iz časov, ko je bil še nadškof v Buenos Airesu. Nekako je skrivni namig, češ antikrist na Petrovem prestolu. A moram reči, da nisem prepričan v avtentičnost tega pisma. Prepričan pa sem, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala, to je zagotovil že sam Jezus. Ljudje se lahko zmotimo, Sveti Duh se ne more. Če pa bo papež res skrenil s prave poti, bo že Bog poskrbel za to, da bo prišlo do rešitve, seveda pa smo tudi povabljeni k molitvi za Petrovega naslednika.
    Mir in dobro vsem.

    • Gospod Gašper,
      če niste prepričani v sporočilo pisma, ga ne širite. Sicer pa je mnogo ljudi prepričanih, da bodo kaj kmalu pospravili papeža Frančiška, ker je preveč … KRŠČANSKI!
      😉

    • O groza! Odkar je papež okrcal kapitalizem, dela zahodni PR s polno paro. Najprej se širijo ideje, da nima pojma o ekonomiji, da je populist, itd. Sedaj pa kao neka ženska namiguje, da je antikrist. Spin doktorji na delu.

  13. zadeva je preprosta: ko se bo vsak srečal s sv. Petrom bo delal izpit iz latinščine, tisti, ki jo boste naredili boste šli direkt v nebesa, vsi ostali pa se jo bomo v vicah prej naučili :-)))

    • Preden jaz pošljem komentar vedno najprej stisnem ctrl+a in ctrl+c. ctrl+v prikliče besedilo, če je treba.

      Včasih se na serverju kaj zatakne. Včasih ne prebavi kakšnega stavka.

      • “Preden jaz pošljem komentar vedno najprej stisnem ctrl+a in ctrl+c. ctrl+v prikliče besedilo, če je treba”.

        Hvala J, to je zelo koristen napotek. Ce server ne potegne, torej le ni vse bozja volja. Je pa zoprno, vcasih zmanjkajo crke. Potem clovek nima vec volje, da bi tisto znova napisal. Vse pa res ni tako vazno samo zato ker je moje.

  14. Kaj pa teza, da je po II. VK vse šlo v franže, ker so uničili latinsko mašo? Recimo Kopti negujejo svoje izročilo, pri muslimanih je Koran v arabščini itd.
    Jaz latinščine ne znam ampak po eni strani imam spoštovanje do tradicionalistov, ker negujejo sveto tradicijo, ki je steber vere.

    • Sveta tradicija je Izročilo in ne maša v latinščini. Samo … maša v latinščini, kaj nima nekoliko drugačen potek in latinščina pravzaprav sploh ni bistvena razlika?

      Pa še … zakaj menite, da je šlo po drugem vatikanskem koncilu vse v franže?

      • Laudetur Iesus Christus – in aeternum! Amen.

        No, sveta mati Cerkev pozna dve obliki – enega obreda: forma extraordinaria ali nereden obred (“tridentinski” – sveta tradicija etc.) in forma ordinaria ali redno obliko (“pokoncilski”), ki smo ji lahko priča dandanes po večini (po vseh) slovenskih župnijah.
        Latinščina pa je neizpodbitno uradni, glavni in univerzalni jezik Latinske Cerkve, zato sta obe obliki lahko darovani v latinščini in le forma ordinaria v vulgarnih jezikih. Drugače pa sta si pravilno (ad orientem, v latinščini in z upoštevanjem vseh rubrik in navodil) izvedeni obliki obreda precej podobni.
        Je pa tudi res, da forma extraordinaria vsebuje nekaj segmentov, ki jih forma ordinaria ne in tudi obratno.

        Pa obilo Božjega blagoslova!

Comments are closed.