Osirotela latinščina

Papež Frančišek, umestitvena maša Svet kot v nizkem štartu pričakuje prvo zares veliko reformno dejanje rimskega škofa Frančiška. Nekaj, kar bo podobno velikemu poku. Pravzaprav je vse, kar je papež doslej počel,  spodbujalo takšno pričakovanje. Vendar se zdi, da se precej dlje od pomenljivih smehljajev, prisrčnih preprostih pridig in kopice simbolnih dejanj še ni odločil iti.

Prva žrtev vetra sprememb 

To pa ne drži povsem. Brez hrupa in tako rekoč neopazno je papež ob – predstavljam si – nejevoljnem sodelovanju svojega mojstra ceremonij Guida Marinija praktično pometel latinščino iz cerkvenih obredov na enem redkih otočkov, kjer je še obstajala. V baziliki svetega Petra. Doslej je pač veljalo, da papeži drugod po rimski škofiji mašujejo v italijanščini, medtem ko se je v baziliki sami pred letom 1964 vsemogočna latinščina ohranila tudi pod zadnjima papežema, ki nista prihajala iz Italije. Benedikt XVI. je njeno vlogo še celo okrepil, saj je vsak kak del maše v latinščini opravil tudi na vseh apostolskih potovanjih.

Seveda je zgodba o cerkveni latinščini dolga in kompleksna. Nič kriva in nič dolžna se je nazadnje znašla sredi bojnega meteža med zagovorniki, nasprotniki in zmernimi zagovorniki reform drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Za marsikoga je postala simbol predkoncilske Cerkve in nekih starih časov, ko so bili vsi škofje in papeži še za luno. Zato si je veliko ljudi prizadevalo izbrisati spomin na vsaj tisoč petsto let zgodovine, ko je Katoliška cerkev po vsem svetu govorila predvsem latinsko. V Sloveniji denimo ima človek zlahka občutek, da latinščine niso pri obredih nikoli uporabljali.

Evropska zgodba

Seveda je cerkvena latinščina v prvi vrsti evropska in severnoameriška zgodba. Kot je evropska in severnoameriška zgodba osrednje mesto vprašanja celibata v skoraj vseh razpravah o tem, kakšen je ali ni papež. Druge celine do uvoženega jezika verjetno niso nikoli razvile tako globokega (pozitivnega ali negativnega) odnosa. Ne bom pozabil mrcvarjenja latinskih napevov beninskih bogoslovcev, ki so verjetno hoteli z njimi narediti veselje svojemu gostu Benediktu.

In sprijazniti se bo pač treba, da prihaja Jorge Mario Bergoglio iz takega okolja, kar je sicer v skoraj vseh primerih pozitivno. Toda nagla, skoraj tankovska invazija italijanščine v baziliki svetega Petra je kljub vsemu protislovna. Slabo se recimo ujema z enotnim mnenjem skoraj vseh opazovalcev, da bi morala Cerkev postajati vse manj italijanska in vse bolj univerzalna. In najsi si kdo še tako visoko na zastavo piše pomen “ljudskega jezika” v bogoslužju, je vendarle neizpodbitno dejstvo, da je italijanščina tak jezik samo za enega od številnih katoliških narodov. Vsaj v simbolnem središču katolištva bi moral ostati košček, kjer bi bogoslužje potekalo v jeziku, ki bi bil vsem enako tuj. In enako domač. Njegovo odrivanje na napol folklorno obrobje v podobi posameznih gregorijanskih napevov je, kot vemo tudi iz Slovenije, pot k njeni popolni opustitvi.

Povsem verjetno se je moje pisanje  porodilo iz tega, ker od poučevanja latinščine živim, celo razmeroma solidno. Ampak tudi kot civilist sem nekako prepričan, da je njena dediščina predragocena, da bi jo papež Frančišek prepustil zgolj tradicionalistom.