Osemsto milijonov

2
31

Ob napovedanem zmanjšanju izdatkov proračuna za leto 2012 za 800 milijonov se je pojavila teza, da tako hudo zategovanje pasu v javnem sektorju ne bi bilo potrebno, če bi bili v letu 2011 uveljavljena pokojninska reforma in Zakon o malem delu. V epskem slogu, a brez konkretnih številk,  je to trditev v zadnji sobotni prilogi dela zapisal tudi nekdanji minister Svetlik.

Hkrati smo minuli teden izvedeli, da je proračunski primanjkljaj države v letu 2011 znašal skoraj 2,3 milijarde evrov ali 6,5 odstotka bruto domačega proizvod (BDP), kar je precej več kot je napovedovala odhajajoča vlada. Guverner centralne banke Kranjec je opozoril, da nas  Evropska centralna banka uvršča skupaj z Grčijo med države z najmanjšo zanesljivostjo napovedi in kvaliteto podatkov o proračunskem primanjkljaju.

Gotovo se še spomnite medijskega pogroma ob nastopu Pahorjeve vlade, ko je predsednik računskega sodišča Igor Šoltes ugotovil, da zaradi neustreznih knjiženj v paradržavnih skladih državni proračun ni imel presežka ampak nekaj deset milijonov primanjkljaja. Sedaj, ko nas v Evropi sumijo, da zavajamo z napovedmi primanjkljaja za nekaj sto milijonov pa »nikome ništa«.

Na referendumu zavrnjena Svetlik-Pahorjeva pokojninska reforma k ublažitvi proračunskega primanjkljaja v letih 2011, 2012 in 2013 ne bi prispevala skoraj nič. To je lepo razvidno iz sporočila Ministrstva za finance v času referendumske kampanje.

Tudi Zakon o malem delu, ki je bil ena boljših stvari, ki jih je predlagala Pahorjeva Vlada, na proračunsko luknjo ne bi vplival.

Proračunski primanjkljaj je potrebno kratkoročno (v letu ali dveh) obvladati vsaj do te mere,da nam posojilodajalci spet začnejo zaupati in da se začne zmanjševati znesek, ki ga proračun plačuje za obresti na dolgove.  V enem letu se mora primanjkljaj trajno zmanjšati za približno osemsto milijonov. Če tega ne bo, nas čakajo dvoštevilčne obresti na naše dolgove in kaznovalni ukrepi Evropske komisije.

Primanjkljaj se lahko zmanjša na tri načine: s krčenjem izdatkov, s povečanjem prilivov ter z višjo gospodarsko rastjo pod pogojem, da prilivi v proračun rastejo hitreje kot izdatki. Od vseh treh načinov je krčenje izdatkov edini način, ki ja povsem v domeni Vlade in kjer je možno učinek ukrepov verodostojno napovedati.

Razlastitev tajkunov in obdavčitev bogatašev sta sicer popularna predloga. Glede razlastitve je država omejena s pravno proceduro in v večini primerov sploh ni upravičenec ob morebitno dokazanem oškodovanju, ampak so upravičenci oškodovane gospodarske družbe. Če na primer Fructal uspešno iztoži za škodo Boška Šrota, bo odškodnino dobilo podjetje in ne država. Kot so hitro spoznali tovariši po drugi svetovni vojni, imajo zaplembe le enkratni ekonomski učinek, mi pa imamo strukturni primanjkljaj iz leta v leto.

Podobno je tudi z višjimi davki z izjemo davka na dodano vrednost. Premožni davčni zavezanci se  razmeroma enostavno in povsem legalno lahko izognejo plačilu višjih davkov. Če se želi z višjimi davki na dohodek povečati prihodke proračuna, bi bilo potrebno povečati davke srednjemu razredu, ki pa ga že tako ali tako najbolj prizadene znižanje proračunskih izdatkov.

Kot alternativni predlog krčenju proračunskih izdatkov se navajajo še ukrepi za spodbujanje gospodarske rasti. Tu je domet države zelo omejen. Velike infrastrukturne projekte je potrebno izvajati racionalno in nadzorovano, hitenje povzroči, da so projekti slabo domišljeni, da med izvajalci ni ustrezne konkurence in da je cena tako vodenih projektov previsoka. Poleg tega smo trenutno v takem javnofinančnem položaju, da nam za faraonske projekte ne bo nihče posojal denarja. Zdravo gospodarsko rast prinese le rast zasebnih podjetji na konkurenčnem trgu. Država lahko ustvari pogoje za tako rast, vendar je kratkoročne konkretne učinke praktično nemogoče napovedati.

Za zagotovitev rasti, je potrebni pogoj, da ukrepi za zmanjševanje primanjkljaja ne prizadenejo konkurenčnosti gospodarstva (tako odpade povečanje direktnih davkov in prispevkov). Povečanje DDV je ukrep v sili, ki lahko na koncu pogajanj o krčenju izdatkov doda h krpanju proračunske luknje kakšnih sto milijonov evrov.

Seveda bodo padali očitki, da so se vladne stranke izneverile kakšni predvolilni ali povolilni obljubi. A alternativa so stranke, ki se tri leta niso bile sposobne soočiti z naraščajočim proračunskim primanjkljajem in jim je zaradi notranjih nesoglasji koalicija razpadla. Fiskalna politiko največje opozicijske stranke pa lepo ponazarja relativiziranje zadolženosti ljubljanske mestne občine, češ da se mesto lahko zadolži še za 40 milijonov do zakonskega maksimuma. Izjava, ki je primerljiva s trditvijo, da imamo do grškega nivoja zadolženosti še petnajst let.

 

2 KOMENTARJI

  1. Nisem ne finančnik, ne ekonomist, kljub temu pa obvladam osnovne računske operacije in tudi pamet mi še kar nekako služi, zato bom pojasnil svoj pogled na propadlo pokojninsko reformo.
    Prof. dr. Ivan Svetlik, bivši “socilani” minister trdi, da bi z reformo prihranili do 400mio€. To trditev je tudi izvozil, delno sam, delno pa je z njo opremil ministra Križaniča in sveda tudi predsdnika Pahorja. Vsi ti in še mnogi drugi predstavniki vlade so Evropo obveščali, da v Sloveniji nastaja ogromen proračunski deficit zaradi propadle pokojninske reforme, ki jo je zagrešila opozicija, ki je organizirala referendum proti njej.
    Sedaj pa k dejstvom.
    Iz pokojninskege blagajne se plačuje cca 48 vrst “pokojnin”. Samo nekaj, morda 4, ali 5 jih izvira iz dela in prispevkov, vse ostale pa so plod obvez iz različnih zakonov in predpisov, ki narekujejo plačevanje socialnih dajatev in plačilo privilegijev: španski borci, borci, heroji, zaslužni umetniki, športniki, najrazličnejši lavreati in podobno. Zraven je potrebno omeniti izredno veliko število revežev. Ti niso priviligiranci, preprosto jim ta denar omogoča preživetje.
    Če bi želeli uvesti red v pokojninski blagajni, bi morali vse izdatke, ki ne izvirajo iz vplačanih prispevkov izločiti.To bi bila dejanska reforma in najverjetneje bi pokojninska blagajna beležila plus, ali vsaj ne bi imela za 400mio€ primanjlkjaja.
    Seveda pa se postavi vprašanje kaj z ostalimi vek kot 40. dajatvami, ki gredo iz pokojninske blagajne. Če se odpovemo plačilu priviligirancem, potem bi najverjetneje prihranili 10-20 mio €. To menim, da bi bilo smiselno narediti, saj ne vidim nobene potrebe, da ljudje, kakršni so Milan Kučan, Svetlana Makarovič, Ciril Zlobec, ali Janaz Stanovnik in Mitja Ribičič dobivajo dodaten denar k osnovnim pokojninam. Dajmo jim vzeti in izpolniti zahtevo g. Branimirja Štruklja.
    Kljub tej “racionalizaciji” pa še vedno ostane skoraj 400mio€ primanjkljaja. Ta se pač mora preknjižiti na druge proračunske postavke, saj vendar ne moremo revežev strpati v hladilnik, ali jih žive zakopati.
    Resnica pokojninske reforme je ta, da se z njo ne da mnogo prihraniti. Prihraniti pa je potrebno s tem, da se odvzamejo privilegiji. To pa zahteva g. Branimir Štrukelj in ga je zato potrebno podpreti in mu naročiti, da bo to tudi udarno geslo njegovih sindikatov. Z ukinitvijo priviligiranjih pokojnin bodo javni uslužbenci dobili do 10€ dodatka in s tem rešili čast domovine.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite