Osemnajstletnik in njegove ocene

16
641
Jože Mlakar /Arhiv Časnik

Kdo je dal pobudo oziroma kdo je pooblastil odredbodajalca, da sme šolar, ko dopolni 18 let, staršem dovoliti ali prepovedati vpogled v njegove ocene in disciplinske vpise v šolskem dnevniku? Prav gotovo ne starši in ne učitelji in ne ravnatelji. Odredbodajalec se sklicuje na polnoletnost dijaka, ki ob tem pridobi mnogo pravic, ki jih še kot mladostnik ni imel. Starši pa svojim otrokom polnoletnosti ne priznavajo samo glede na število let, temveč predvsem glede na njihovo zrelost: koliko so sposobni skrbeti sami zase in koliko s svojim delom prispevajo k družinski blaginji (pomoč pri domačih opravilih ipd.). In ne nazadnje, kakšen je njihov odnos do staršev, bratov in sester. Če tak osemnajstletnik tudi šolske obveznosti zgledno opravlja, starši nimajo posebne želje za vpogled v ocene. Dobri dijaki so pogosto užaljeni, če se starši ne zanimajo za njihove ocene, če ne gredo na govorilne ure in svojim otrokom ne posredujejo pohvalnih mnenj učiteljev.

Povsem drugače je, če otrok staršem povzroča skrbi, če zato ne morejo ponoči spati in je zanje šola pogosto zadnje upanje, da bo še kaj napravil iz sebe. Ali naj jim razrednik zaradi tega predpisa pred nosom zaloputne vrata? Povsem mogoče je, da si tak dijak ne želi , da bi starši videli njegove ocene, izostanke pri pouku in druge disciplinske prekrške in da bi s tem odkrili resnico, ki jim jo o samem sebi prikriva.

Starši, torej oče in mati, imata za svoje otroke skrb in odgovornost, dokler se ne osamosvojijo, si ustvarijo dom in družino. Pri osemnajstih letih in še v nekaj naslednjih letih jim to ne uspe in so povsem odvisni od staršev, njihove pomoči, podpore in opore. To so povsem običajna in naravna razmerja v družini, kjer so vsi med seboj tesno povezani in se imajo radi. Različne krize in nesoglasja so v teh letih povsem normalna in vsi se morajo potruditi, da jih prebrodijo.

Ravno na tej občutljivi točki družinskih razmerij se nepooblaščeno in nepovabljeno vtakne državna birokracija z odredbo, ki staršem jemlje pravico in dolžnost, da so obveščeni o sinovi ali hčerini uspešnosti oziroma neuspešnosti v šoli.  To je tipičen etatistični interventni akt, kjer se državna institucija postavlja nad družino, vnaša vanjo nemir, podpihuje nesoglasja in ruši starševsko avtoriteto. V tem posegu državne ustanove ni nobene ljubezni, nobene odgovornosti, nobene skrbi za mladega človeka, je le preračunljiva manipulacija z mladim človekom, ki si prav v teh letih oblikuje svoj življenjski, filozofski in verski nazor.

Omenjeni birokratski poseg v starševske pravice in njihove skrbi za lastnega otroka ima ideološki cilj, ki korenini v daljnem letu 1941 in sicer v četrti točki temeljnega dokumenta Osvobodilne fronte, po kateri je eden od ciljev te organizacije sprememba slovenskega narodnega značaja.

To ni prvi in ne edini poseg v dušo mladega človeka, ki si ga dovoli slovenska politična elita, ki ni nikoli pretrgala vezi z določbami Osvobodilne fronte in z vsemi njihovimi posledicami do današnjih dni. V tem obdobju sledimo nenehnemu prisvajanju mladih generacij in grobim posegom v samostojnost in trdnost družin. Posebno v nekaj zadnjih desetletjih opažamo prav neokusno koketiranje z mladimi. V šolah in doma jim vsiljujejo demokracijo, ne kot vrednoto, temveč kot sredstvo, s katerim si otroci jemljejo pristojnosti, ki jim glede na njihovo mladost in neizkušenost ne pripadajo. S pritlehnim prišepetavanjem se jim prilizujejo, kako so že odrasli, odgovorni in zreli in kako imajo svoje pravice, ki so nad pravicami in odgovornostjo staršev. Dolžnosti večinoma niso omenjene. Zato pa jim kot korenček pod smrček zajčku ponujajo volilno pravico že pri šestnajstih letih.

Starševska skrb za otroke je nad vsako državno intervencijo

Seveda mladim tako prišepetavanje gôdi in jim vzbuja lažen vtis, kako so že presegli svoje starše in so jim ti pogosto samo še ovira, da bi s polnimi pljuči zajeli zrak svoje popolne dozorelosti in neodvisnosti. Na eni od klepetalnic ali čvekalnic na medmrežju si lahko preberemo, kako nekateri polnoletneži sprejemajo in razumejo odredbo, ki njihovim staršem brez privolitve ne dovoljuje vpogleda v redovalnico. Eno od teh mnenj si lahko preberete kar tu.

Popolnoma se strinjam s tem. To kr starši delajo zdaj z otroki je kriminal. Za moje pojme sigurn. Treba je vedet, da otroc postanejo odgovorni in polno prisebni takoj ko mine puberteta. Ta je pri 16-letih zaključena. In to da se starši vtikajo v polnoletne ljudi je milo rečeno sramotno. Da mamica gre v šolo za 18-letnika in tam bluzi zakaj je šut pri matematki… Lepo vas prosm. Otroke je treba naučit odgovornosti, in če v četrtem letniku tega ni zmožen je za izključitev ne pa za maturo. Jaz vem da za moje sigurn ne bom šel niti enkrat v srednji šoli na noben sestanek pa na nobene govorilne. Maja ga bom vprašal, če bo naredu. To je to. Če ne bo, bom pač en let počaku in ne bom stresu panike če bo ponavljal, ampak če pa še pol ne bo, pol pa izpis iz šole in delat. Je dost dela. Bo pa ceste pometal. Me sploh ne mot.

Vprašanje ob tako grobem posegu v družinska razmerja je, ali so se starši dolžni ravnati po tem določilu? Sam sem mnenja, da je družinska intimnost, kamor sodi tudi starševska skrb za otroke, nad vsako državno intervencijo in bi se sam temu uprl.

Ps: Pred leti je nekdanji visoki častnik JLA pripovedoval, da je meja odraslosti 18 let vojaškega izvora. Tedaj naj bi bili mladi fantje sposobni za vojskovanje. Vendar je ob tem pripomnil, da je med njimi v spopadih največ žrtev. V partizanih je bilo 85 odstotkov osemnajstletnikov pripravljenih jurišati na bunkerje, kar je bila v tistih časih najnevarnejša vojaška operacija. S starostjo je ta odstotek hitro padal in pri tridesetih letih se ni nihče več javil za napad na bunker.

16 KOMENTARJI

  1. Svitase , družinske vezi so že davno razrahljane , od leta velike zmage komunizma , da se rahljanje stopnjuje in zakaj se stopnjuje vprašajte tiste , ki naj bi bili ODGOVORNI zato in to niso samo starši ampak tudi država , ki popušča na vseh področjih ! Čut odgovornosti do otrok ne pride sam od sebe ,ne samo starši , tudi socialne ustanove oziroma države nosijo odgovornost do šolarjev in staršev ! Dokler bodo pisali zakone o šolstvu in šolanju ljudje , ki to počnejo po službeni dolžnosti in liniji najmanjšega odpora do eskaliranega sesutja šolstva , ne bo vzpodbudnih rezultatov , voz bo nadaljeval s svojo vožnjo navzdol in pristal v brezizhodni situaciji v kateri se
    bodo znašli starši in šolstvo , ne manjka več veliko do tega trenutka ! Pridobitniški družbi je kaj
    malo mar , kaj se dogaja v šolstvu in s tistimi , ki so izpostavljeni neurejenosti in politizaciji v šolstvu ! Kako se temu streže nam je pokazal tov . Štrukelj , ki neumorno “štrajka”,vendar ne v prid šolarjev in njihovih staršev , interesi gredo v popolnoma nasprotno smer !

    Andrej Briški

  2. Ta odstavek je očitno napisal neki oče. In ne šolar.
    Ja, to bo najnovejša domislica iz varnosti ali zaupnosti osebnih podatkov. 🙂 Res dezintegracija družine poteka hitreje kot kdajkoli prej. Prilizovanje oblastnikov mladim dobiva že prav brezsramne razsežnosti.

  3. Prepis iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih:
    “123. člen
    (1) Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi
    sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov
    razvoj.
    (2) Če se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga
    starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega
    šestindvajsetega leta starosti.
    (3) Otroka iz prejšnjih odstavkov, ki je sklenil zakonsko zvezo ali živi v zunajzakonski
    skupnosti, so starši dolžni preživljati le, če ga ne more preživljati zakonec ali
    zunajzakonski partner.”

    Nekaj ne štima: starši dolžni (brezpogojno) preživljati, mulc pa ima pravico ‘bluziti’? Karikirano in ne posplošeno, a vsekakor skregano z zdravo (‘kmečko’) pametjo.

  4. Nadaljuje se idiotski trend, ki otrokom podeljuje pravice, za katere se niso zreli, odgovornosti se jim pa zmanjsuje. Obenem se starsem, posebej ocetom, celo s kazenskom pregonom, preprecuje strozje in vcasih edino ucinkovito vzgajanje, ko otroci izzivajo, preizkusajo meje in lahko skrenejo na napacna pota. Iz otrok se sistematicno progresivno dela razvajence, narcisodne egoiste, celo psihopate in tirane. Otrokova dusa rabi za normalnost obcutek varnosti in spostovanja reda in avtoritet. Najprej znotraj druzine.

    Idioti in skodljivci so ti kvaziprogresivci, ki preko splosne in pedagoske politike vsiljujejo ureditev, ki podira starsevsko avtoriteto. Skrajni cas je za konservativni vrednostni zasuk.

  5. Ta ukrep je nepotreben, in samo še en v nizu, ki hoče vse ravnanje in življenje državljanov ukalupiti in usmerjati s predpisi. Iz ljudi dela robote in jim pušča vedno manj možnosti pri svojih odločitvah, v tem primeru se vmešava v družinske odnose. Predpisov pa je vedno več, kmalu bo moral imeti vsak človek svoj pravni štab svetovalcev.

      • Mene zanima resnica, ne pa strankarstvo. Dobro vem, da smo Slovenci razdeljeni. Medtem ko npr. nekateri nočejo sprejeti nobenega tujca, bi drugi vse sprejeli. Podobno je s homoseksualci. Nekateri bi jih radi izgnali s planeta, spet drugi pa vpijejo, da je homoseksualnost povsem nekaj normalnega.
        Toda na mnogo področjih obstajajo tretje poti. Povsem jasno mi je, da če človek izbere tretjo pot, doživi napad z leve in desne. Jasno mi je tudi, da dandanes človek v Sloveniji ravna prav samo v primeru, da se z njim skoraj nihče ne strinja. A je bilo kdaj drugače?

    • Martin, takole bova rekla. Oblast ne more ščititi otroke pred starši, ker to pomeni, da oblast odreka staršem vzgojno pravico. Seveda imate tudi nasilne starše a imate tudi nasilne otroke. Vendar so to izjeme, ki nikakor ne opravičujejo posega države na to področje.
      Torej, 18 let seveda še ni starost, ko bi starši morali izgubiti pravico vedeti o otroku in njegovih ključnih podatkih. Šolanje je že ena takih stvari. Kakšna pa je razlika, ko postaneš star 18 let? Nikakršna. Še vedno si v šoli in imaš enake obveznosti. Enako velja za starše. Dokler otrok živi pri starši in se šola, je njihov odnos enak pred in po 18 letu. In odrekati staršu pravico vedeti na tej točki je popolna neumnost. Namreč, če starš ima podatke, potem lahko otroku pomaga. Če pa podatkov nima, mu ne more ali je prepozno. Govoriti o nasilju staršev, če otroku poveš, mu pomagaš ali pa mu poveš posledice, v primeru slabih ocen je pa še ena od novodobne neumnosti ščitenja otrok pred odgovornostjo. Kar dela otroke kasneje še dodatno bolj samozavestne pri teh letih, da iščejo izgovore za svoje nedelo, neodgovornost ipd. v bistvu gre za še en korak k permisivni vzgoji, ki pa se je že zdaj izkazala kot totalen polom. Noben resen strokovnjak s področja vzgoje ne zagovarja več permisivne vzgoje. Vedno več je govora o odgovornosti, vzgojnih kaznih, ipd. strah pred nasiljem so nekateri izkoristili, da so ukrepe pripeljali v nasprotno skrajnost, ki pa je na dolgi rok velikokrat še slabša rešitev.

      • Problematično je sicer, da imajo starši dolžnost skrbeti za svoje otroke in ne imeti pravice vpogleda v njihove ocene. Toda to še ne pomemi, da smejo tečnariti. Če bodo starši rekli otrokom: “Če mi ne poveš ocen, ne bom skrbel zate”, jim seveda po novem grozi tožba. (Rad bi poudaril, da izjava: “Če mi ne poveš ocen, ne bom skrbel zate” ruši brezpogojno ljubezen, ki so jo otroci vredni. To velja zame, kajti vsak človek se izraža drugače. Pomemben je namreč namen.) Toda to je bil problem za starše že sedaj, če so otroci hodili na “faks”. Povejte mi, v koliko primerih je do take tožbe v resnici prišlo. Prepričan pa sem, da je tečnarjenje vsakodnevni pojav.

        Problematična ni samo permisivna vzgoja pač pa tudi njeno nasprotje – avtoritativna vzgoja. Tretja pot, ki je gotovo najtežja pot, je elastična vzgoja. Lepo je opisana v knjigi Otroci so tega vredni avtorice Barbare Coloroso.

  6. Ne razumem predlagatelja tega predpisa – ali pa.
    Če stopim korak nazaj vidim, da so rdeči blazneži izvajali genocid nad slovenskimi rodojubi, na kar nas opominja nad 600 morišč po slovenski zemlji.
    Tem verskim blaznežem in njihovim potomcem je še vedno največji trn v peti katoliška vera.
    Ta ista vera omogoča in je omogočila nastanek, obstoj in razvoj slovenskega naroda.
    V zadnjem času okupatorska in veleizdajalska oblast s takimi in drugimi prikritimi in podlimi ukrepi uničuje narodovo bistvo, da bi se cilji te rdeče golazni čim prej izpolnili.
    Ker pa je glavni cilj teh “naprednih” levakov izničenje slovenskega naroda gre tudi sprejem tega predpisa v to smer.
    In to ni edina podlost, ki jo ta veleizdajalska in okupatorska oblast izvaja.

Prijava

Za komentiranje se prijavite