Osemkolesniki na počitnicah

Tisti, ki smo na ljubljanskem okrajnem sodišču v živo spremljali proces v zadevi Patria, smo si najbrž v večini oddahnili, ko so na sceno stopile sodne počitnice. Ne zgolj čakanje prihajajočih na obravnavo pred vhodom na sodišče, niti strogi varnostni pregledi ob vstopu v stavbo, mraz pozimi in vročina poleti, niso razlog za to. Glavni razlog za to, da smo si oddahnili, je namreč vsebina celotnega deset mesečnega dogajanja v sodni dvorani.

Finski cunami

Ameriški politik Thomas Paine je v knjigi The Age of Reason zapisal, da je teologija, ki jo učijo krščanske cerkve, študij o ničemer, je osnovana na ničemer in da nima nobenih principov. Omenjene trditve bi lahko parafrazirali prav na zadevo Patria. Ta je izbruhnila tik pred državnozborskimi volitvami leta 2008 po zaslugi finskega novinarja Magnusa Berglunda in njegovega dokumentarca Resnica o Patrii. Kot je znano so mu pri nastajanju filma pomagali številni slovenski akterji, med katerimi sta bila najbolj vidna nekdanji predsednik protikorupcijske komisije Drago Kos in novinar Blaž Zgaga. Berglund je takrat v dokumentarcu obtožil takratnega in aktualnega premiera Janeza Janšo, da je v slovenskem poslu s finsko družbo Patria prejel podkupnino. Film je sprožil pravi cunami, močno pa je vplival tudi na rezultate takratnih volitev, na katerih je zmagala stranka SD. Vsa pompoznost pa se je zgodila, ker je Berglund v najdenih dokumentih zasledil črko „J“ in jo na hokus-pokus povezal prav z Janšo.

Pravni fiasko

Če je javnost ob predvajanju filma in še nekaj časa po njem bila v dilemi, ali Berglundove obtožbe glede Janše v dokumentarcu držijo, pa so vsi dvomi odpadli, ko smo na mizo dobili obtožni predlog. Tega je sestavila nekdanja vrhovna državna tožilka Branka Zobec Hrastar, in sicer na temelju izrazov, kot so „na neznanem kraju, ob neznanem času in na neznan način.“ Kot da bi hotela pravo približati mnenju Painea o teologiji. Pri branju obtožnega  predloga ni potrebno biti pravnik, da ugotoviš, da gre pri njem za pravno skrpucalo, ki si ga nekdo, ki je vsaj diplomiral na kateri izmed pravnih fakultet, ne bi smel privoščiti. Še več, omenjena formulacija „neznanega“, daje jasen znak, da gre pri vsej zadevi za montiran proces po zgledu nekdanje Titove Jugoslavije ali pa celo Stalinove Sovjetske Zveze, pa še nekdanja komunistična partija je svoje montirane procese znala spraviti skozi na podlagi vsaj nekaterih resničnih indicev. Spomnimo se samo idiotske sodbe v Nagodetovem procesu, kjer je bil ekonomist Ljubo Sirc obsojen na smrtno kazen samo zato, ker so ga prorežimski ovaduhi večkrat videli prihajati na obisk k britanskemu in ameriškemu veleposlaniku.

Vendar v obtožnem predlogu v zadevi Patria ni niti indicev. Obtožnica je namreč znanstvena fantastika par exellence, plod bolane domišljije in nebulozna blodnja, ki so jo lansirale osebe blizu vrha tranzicijske levice zaradi psihopatske navezanosti in potrebe po oblasti, ki je bil od leta 1945 do danes njen edini in zveličavni cilj, ne glede na posledice. Ob tem pa isti ljudje intenzivno doživljajo vzhičenost ob možnosti, da bi se na ta način dokončno znebili glavnega sovražnika Janše. Ostali soobtoženi so pri tem le kolateralna škoda.

Da je celoten sodni proces ena sama velika farsa, kaže tudi dejstvo, da so priče, ki so bile klicane na zaslišanje, vse po vrsti izjavljale, da nihče od obtoženih ni imel ničesar opraviti s slovenskim projektom Patria. Marija Badovinac Črnkovič, ki je zaposlena v Rotisu, podjetju, ki naj bi izdelal osemkolesnike finske Patrie, je kot prva zaslišana priča v procesu celo priznala zlorabo imena takratnega premiera in pojasnila, da so hoteli pri Patrii izpasti bolj legitimen poslovni partner. Janši se je ob tem za zlorabo tudi javno opravičila. Tudi vse ostale priče so po tekočem traku zavrnile navedbe v obtožnem predlogu, izkazalo pa se je, da je pri poslu imel največjo vlogo slikar Jure Cekuta, ki pa se sploh ni znašel med obtoženimi, čeprav naj bi bil denar, ki ga je dobil ob posredovanju pri poslu, izsledljiv. K največji sodni farsi v zgodovini samostojne Slovenije bi lahko prišteli tudi dejstvo, da vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc, ki je zasedel mesto Zobec Hrastarjeve po njenem odstrelu s položaja, tako formuliranega obtožnega predloga ni enostavno vrgel v koš za odpadke, ter kasneje v obravnavi, njegova kot tudi nesposobnost zasliševanja prič s strani celotnega prisotnega tožilstva, da ne omenjam prič, ki so za Patrio prenehale opravljati svoje službe že dolgo preden je bilo kaj duha in sluha o aferi. Glede umika obtožnice, ki se ni zgodil, so očitno še enkrat več Murgle dokazale, da imajo na slovensko družbeno-politično sceno še vedno neizmeren vpliv. Glede na videno in slišano v zadevi Patria ni nič nenavadnega, da smo novinarji, ki spremljamo proces, v razpravni dvorani ob tožilčevih izvajanjih večkrat butnili v smeh. Prav tako ni nič nenavadnega, da je zakuhalo zagovorniku enega od soobtoženih, Jožetu Hriberniku. Ta je ob vsem tem sporočil, da se obravnav do nadaljnjega ne bo več udeleževal.

Kaj pa Ropova vlada?

Sojenje premieru Janši, nekdanjemu prvemu možu HSE Jožetu Zagožnu, brigadirju Tonetu Krkoviču, poslovnežu Walterju Wolfu in direktorju Rotisa Ivanu Črnkoviču, se bo nadaljevalo jeseni. V dobro naše države lahko samo upamo, da bo obtožni predlog hitro umaknjen, kajti če ne bo, potem bomo državljani spet plačevali enormne količine evrov za proces, hkrati pa bo država zaradi bedarij izgubljala dragocen čas pri reševanju slabih javnih financ, ki so posledica finančno-gospodarske krize. Ob vsem tem naj še prišepnem: ne bi bilo slabo, če bi se tožilstvo vprašalo, kdo je 20. avgusta 2004 podpisal pismo o nameri za nakup osemkolesnikov. Da, prav imate, to je bila takratna vlada pod vodstvom Toneta Ropa in prvi mož Viator&Vektorja Zdenko Pavček, ki je tudi sicer politično blizu tranzicijski levici.

Foto: Wikipedia