Avtor: Simona Toplak.
Če bi bila Alenka Bratušek pingvin, bi plesala po ledu. Nimam pojma, ali pingvini res plešejo po ledu, je pa to tak lep kliše iz Veselih nogic. Alenka Bratušek ima rada klišeje, tudi če so trapasti, menda bo sporočilo razumela.
Že drugič, tokrat na RTVS, je Alenka Bratušek javno uporabila krilatico, da Slovenija ne potrebuje denarja, ampak čas. To je taka lepa socialistična PR-hrana za množice, ki bi preživela nekje v Titovi Jugoslaviji – s strahovlado in Topčiderjem. Žal je nekoliko neprimerna za leto 2013 v centru Evrope, v kapitalizmu in demokraciji, hvala bogu. Izjava Alenke Bratušek, ki jo nenehno ponavlja, je absolutno bedarija. Da ji vrnem z enakim klišejem: čas je denar. In Slovenija potrebuje denar.
Praktično vrednost svoje izjave, da Slovenija ne potrebuje denarja, ampak čas, lahko Bratuškova najprej denimo preveri pri javnih uslužbencih. Seveda je absurdna. Ker če javni uslužbenci tako kot Slovenija ne potrebujejo denarja, jim recimo ni treba izplačati plače; približno štiri mesece, pa z uravnoteženostjo slovenskih javnih financ ne bo težav. Ker ne potrebujejo denarja, naj javni uslužbenci skupaj s celotno vlado Alenke Bratušek svoje otroke nahranijo s časom. Pa poglejmo, ali bodo brez denarja dolgoročno ali kar takoj vsi mrtvi. Brez denarja in z vsem časom na tem svetu bo takoj mrtva tudi Slovenija. In je brez denarja že klinično mrtev velik del slovenskega biznisa.
In temu mrtvemu biznisu, biznisu, ki ne plačuje davkov, delavcem v zasebnem sektorju, ki so srečni, ne če se jim plačajo prispevki, ampak če se jim na roko izplača vsaj 300 evrov, brez rasti, brez dodane vrednosti, brez upanja, da bo šlo na bolje, z zelo malo denarja pa z veliko časa, ker pač nimajo dela ne posla, vlada Alenke Bratušek obljublja dvig DDV. In tolaži slovensko javnost, da ji marsikateri ekonomist pravi, da je to, če je že nujen, najmanj slab in najbolj fer mogoči ukrep. In da ni nujno, da se dvig DDV preseli v ceno za končnega kupca. Kam pa se bo na tako zaprtem, precej nekonkurenčnem, togem trgu preselil – med pingvine?
Ni še konec. Zakaj ljudje ne trošijo? Po mnenju Bratuškove zato, ker nimajo upanja, da bo šlo na bolje. Ker ni upanja, pač odlagajo večje nakupe. Če ne razume, Slovenci ne kupujejo, ker ni upanja, ne kupujejo, ker ni denarja, gospa Bratušek. Ker nimajo denarja, ljudje ne trošijo. Kar pa je denar, ga poskrijejo, da jim ga država ne požre in da ga lahko porabijo v tujini. In res je, ni upanja, da bo država kaj manj požrešna. Je pa jasna napoved višjih davkov.
Poglejmo, kako vlada Alenke Bratušek zares ceni čas. V mesecu dni ni bila sposobna imenovati državnega sekretarja za energetiko, čeprav je energetika eno področij mogočega zagona gospodarstva po mnenju te vlade. V mesecu dni niso sposobni vzpostaviti novega vodstva Soda, čeprav je Sod zdaj vrhovni upravljavec državnega premoženja. In prihranki, ki jih je mogoče narediti pri upravljanju državnih podjetij, niso zanemarljivi. Svetovalne pogodbe v bankah, odvetniške storitve v paradržavnih družbah. Za to spremembo, za ta ukrep ne potrebujete časa. Za to ne potrebujete niti denarja. Potrebujete samo pogum.
Kot pogum potrebujete tudi za prodaje. Kaj se bo prodajalo, se še ne ve. Ne bi vnovič o času – recimo o stotih dnevih miru za vlado. Ti ljudje so leto dni živeli, delali in dosegli, da so prišli na oblast. Njihovih sto dni miru je že davno minilo. Zdaj se bodo spet pogovarjali, ali začeti prodajo enega, dveh ali več podjetij in potem prodati tisto, kar se da. Namesto da bi začeli in končali prodajo Telekoma. Poudarek je na končali. Ker medtem je državi ušel kupec za Elan. Primer Cimos je po dolgotrajnih in za podjetje, upnike, vse deležnike dragih pogajanjih usklajen. Kje je izvedba? Samo besede. Da ne govorim o tem, da vnovič obstajajo podjetja, ki se jih ne sme prodati. Recimo Luka Koper. Pa ali ta vlada razume, da obale ne bi nihče kupil, da pa se morda da prodati koncesijo za upravljanje pristanišča in da bi to mogoče pomenil razvoj in denar za podjetje in za državo?
Alenka Bratušek tako očitno ne dela posameznih spodrsljajev. Alenka Bratušek zares ne razume. Tudi če jo vprašajo o Zoranu Jankoviću. Odgovor, ki bi vlil zaupanje, ki bi prinesel denar – volilni kapital stranki, zaupanje v rešitve, ki jih predlaga, ne nazadnje v pošteno in učinkovito Slovenijo – bi bil, ker je Zoran Janković obremenjen s korupcijskimi tveganji, 1. septembra ne bo več župan Ljubljane. Ne pa, »da ne zna in ne more biti stric iz ozadja«, ki sicer vedno hodi po rdeči preprogi skozi sprednja glavna vrata: z interesi, z imeni, s staro elito, z nacionalno-ideološimi razkoli, brez denarja in z ogromno časa ter možnostmi, da si ga poskusi povrniti.
Je pa nekaj Alenka Bratušek ugotovila prav. In razume. Ni na lepotnem tekmovanju. Je bolj na brigadirski rudarski akciji. V bistvu je neki Alija Sirotanović. Nič ji ne pomaga, da dela. To, kar naredi, bo morala prodati. Na trgu. Ne partiji. Preživetje Slovenije je odvisno od tega, ali bomo kaj vredni ali pa bomo tam, kjer sta desetdinarski bankovec in Alija Sirotanović. V smeteh. Smetem smo po bonitetnih ocenah blizu.
Vir: Finance
