Nedavno barvanje spomenikov je del naše zgodovinske tradicije. Že od antike dalje poznamo njihovo rušenje in zamenjavanje, vsaj glav. Miklošičev spomenik pred ljubljanskim sodiščem, ki je nadomestil Franca Jožefa, je eden zgovornih primerov. Zgodovinsko umirjeni narodi (Finci) jih puščajo kot zgovorni del zgodovine.
Kardeljevega spomenika ne bi odstranil, dal pa bi pod njega ustrezen napis v svetovnih jezikih:
»Človek, ki je dal pomoriti največ Slovencev v zgodovini!«
Vreščanje njegovih ideoloških dedičev je podobno kričanju tatu, ki vpije za nedolžnim mimoidočim: »Primite tatu!« Kdo je dal v preteklosti porušiti toliko cerkva, kapelic, spomenikov, znamenj, križev, pokopališč …? Zato misli, da so to storili sami kot provokacijo, ne gre takoj zavreči. V tem so največji mojstri v naši preteklosti! Slovence zanima lastna preteklost. Žal je v njej, zlasti v desetletjih po drugi svetovni vojni, toliko prenarejanja in ponarejanja, da ima o njej vsak svoje predstave. Poglejmo samo obdobje zadnje vlade, kjer taki ponaredki skokovito naraščajo. Na čelu z najvišjimi oblastniki, izjema je predsednik republike, ponarejajo slovensko osamosvojitev, ki naj bi jo izvedli jugoslovanska TO in komunistična policija. Kot bi trdili, da nam je po prvi svetovni vojni rešil Maribor general Maister kot visok avstrijski častnik! Torej imajo za slovenski Maribor zasluge nemški Avstrijci!
»Brez NOB naj ne bi bilo samostojne Slovenije!« Za to nimajo niti enega dokaza, obstajajo pa številni, da so odstranili ali pobili tiste, ki so nanjo pomislili.
Enako je bilo z odnosom do demokracije. Način, kako skušajo z izgovarjanjem na ustavo uničiti katoliško šolstvo, je tipično mojstrstvo komunistov. Je vesoljni dokaz njihove ideološke nestrpnosti, ki dobiva v Sloveniji zastrašujoč obseg. Celo k svetemu očetu so šli po »blagoslov« za svoje lumparije, kar ni prvi primer njihove moralne sprevrženosti.
Divjanje kulturnikov ob »rušenju« Janševe vlade so »delodajalci« nagradili s finančno politiko do njihovega društva. Še vedno pa so manifestacije pobalinstva in čaščenja totalitarizma sicer odlične pesnice deležne najvišje možne medijske in finančne podpore. Ognja se ne gasi z bencinom!
Osamosvojitev je na udaru
Nedavno so Milana Kučana in njegov krog obtožili vojnih zločinov v osamosvojitveni vojni. Njegovi branilci so ga vzeli v bran tako slaboumno, kot bi v obtožbe verjeli. Sam se je bolje branil. Kolikor je vse skupaj absurdno, pa je res, da je vedno poleg ali na čelu, ko je treba zločinsko obarvati slovensko osamosvojitev. Poglejmo samo primer nesrečnega pilota Tonija Mrlaka, ki so ga njegovi zavestno kot Slovenca poslali v smrt. Vsi smo vedeli za ukaze Kučana kot vrhovnega poveljnika glede preletov stavb najvišjega slovenskega vodstva. Jugoslovanska vojaška obveščevalna služba je imela v slovenskih vrstah toliko kolaborantov, da je več vedela o nas kot mi o sebi.
Milan Kučan ni nikoli postavil vprašanja, zakaj so jugopiloti ubili kmeta na Medvedjeku, nesrečne turške šoferje, metali prepovedane kasetne bombe …, pa bi bil kot predsednik države to dolžan. Nedavno je njegov osrednji časopis objavil solzavi članek o jugoslovanskem specialcu, ki je prišel takrat na letališče v Cerkljah »delat red« v Sloveniji, niti z besedo pa ni bilo omenjeno, kako so njegovi minirali daljnovode!
Lahko bi bili privoščljivi, pa bi zapisali: »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade!« V tem primeru ne gre za Kučana, ampak za največji dosežek Slovencev v slovenski zgodovini! Ta je na udaru.
Objavljeno tudi Družina št. 28, str. 13
