Igor Omerza je v nabito polni dvorani Svetovnega slovenskega kongresa in ob prisotnih obsojencih v montiranem procesu ter družinskih članih predstavil novo knjigo 1984 – Orwellovo leto Agopa Stepanjana. V njej Omerza opisuje montirani udbovsko-vojaški proces, ki se je leta 1984 brez javnosti odvijal v Ljubljani in v katerem je bila na večletne zaporne kazni obsojena deveterica bolgarskih in jugoslovanskih državljanov zaradi sovražne in teroristične dejavnosti proti Jugoslaviji. Korenine montiranega procesa sežejo v leto 1979, ko se vodilni v Udbi v Beogradu dogovorijo, da bodo na montirane procese v Bolgariji odgovorili s primernimi protiukrepi. Začne se tajna akcija pomenovana ‘Tenis’ in kasnejše sojenje po receptu za JBTZ. Omerza se ob tem sprašuje ali je ‘slovenski 1984’ res tako daleč od Orwella, kot je o tem zapisal Božo Repe.
V središču pozornosti knjige je armenski glasbenik Agop Stepanjan, poročen s Slovenko in oče treh otrok, ki je bil obsojen na devet let strogega zapora. Glavnina dogodkov se dogaja v preiskovalnem zaporu na Metelkovi v Ljubljani, kjer osumljence več mesecev zaslišujejo in mučijo, kar se za obsojence nadaljuje tudi v času prestajanja kazni. Osumljenci pod pritiski orwellovskih zasliševalskim metod priznavajo lastno vohunsko dejavnost in navzkrižno obtožujejo drug drugega. Zasliševalci jih mučijo s pretepanjem, izbijanjem zob, z drogami, osumljencem dan in noč preprečujejo spanje, jim svetijo v obraz, predvajajo jok žena in otrok, grozijo, da se bo njihovim svojcem kaj zgodilo … To je na njih pustilo trajne posledice, trpeli so tudi svojci, ki še danes trpijo bolezenska stanja. Dva svojca sta v času postopka storila tudi samomor. Agopova žena Cveta, ki je bila tudi sama dvakrat priprta, je v tem času pomislila, “da bi bilo najbolje, če bi moža ubili”. O postopkih je bil obveščen tudi Milan Kučan, odgovoril ni, čeprav obstajajo dokazi, da je pismo v njegov kabinet prišlo.
Česa je bila deveterica pravzaprav obtožena? Poleg vohunjenja za tujo državo so bile najhujše obtožbe o terorističnih akcijah, za katere pa nikoli nihče ni slišal. Vendar so preiskovalci pripravili dolg seznam večinoma ponesrečenih terorističnih akcij, predvsem zažigov in sabotaž tovarniških objektov (npr. “bombna diverzija v kranjski Savi”), na seznamu absurdnih obtožb pa je tudi “poskus zažiga Šmarne gore”. Agop Stepanjan naj bi z drugimi Armenci načrtoval teroristične akcije po prestolnicah Evrope, v njegovi hiši v Dupljah pa naj bi se nahajal evropski komandni center bolgarske obveščevalne službe in skladišče razstreliva! Preiskovalci popišejo tudi enajst primopredaj eksploziva, orožja in streliva, vendar se znajdejo pred veliko zadrego. Kje je to orožje? Preiskovalci ga skupaj z osumljenci mrzlično iščejo po terenu, prekopljejo njivo, zapuščen bunker, kiosk v nekdanji lasti zakoncev Stepanjan, s potapljači orožje iščejo celo v Savi. Agop Stepanjan, ki mora skupaj s preiskovalci iskati orožje, nekoč preiskovalcem celo reče: “Nastavite vendar bombo, da bo mir!” Med obtožbami se znajde tudi tiskanje in razpečevanje letakov po kar triindvajsetih mestih po Jugoslaviji, ampak tudi letakov nikjer. Kljub velikemu trudu Udbe ne najdejo niti enega primernega letaka.
24. novembra 1984 mediji skopo poročajo o obsodbi deveterice na od tri in pol do enajst let zapora, pri čemer v petvrstični novici omenijo le splošne informacije o vohunski dejavnosti. Za obsojence se trpljenje pod električnimi pendreki Udbe ne konča, saj jih tudi v zaporih trpinčijo in zaslišujejo. Najbolj jih zanima eksploziv (“noče govoriti, kako se sestavi mina”, poroča eden od zasliševalcev), čeprav so že obsojeni za teroristično dejavnost. Nad zaporniki se na različne načine fizično in psihično izživljajo (govorijo o smrti otrok ali o ločitvi žena) kot je ob koncu prestavitve pretresljivo pričal eden ob obsojencev na montiranem procesu Milko Cočev. Prestal je 14 mesecev in pol v izolaciji in ko je prosil za knjigo, so mu vzeli očala, ko je prosil za očala, so mu vzeli knjigo … Ko je Cočev že v civilna oblačila čakal na odpust, so mu sporočili, da je prišlo do pomote. In ko se danes spomni na vse to, ne more verjeti, da je preživel, pri tem mu je pomagala meditacija, še pravi. Danes si želi, da se bodočim generacijam takšne stvari ne zgodijo, ker pustijo neozdravljive rane.
Agop Stepanjan leta 1988 pridobi ugodnost izhodov in med enim izmed njih nase opozori v intervjuju za Mladino. Leta 1989 je po petih letih preživetih po krivici v zaporu pogojno na prostosti. Udba mu sledi tudi po izpustu, o njem poroča Andrej Osterman, danes načelnik Generalštaba Slovenske vojske! Agop umre leta 2003 za rakom, h kateremu je po zdravniškem mnenju prispevala tudi večletna zaporna kazen.
Leta 1991 se začne pravosodna bitka za razveljavitev procesa in po sedmih letih se proces obnovi. Leta 2002 Vrhovno sodišče obsojene v montiranem procesu delno oprosti, delno pa napoti na novo sojenje, ki se konec leta 2002 že konča, ker tožilstvo v celoti umakne obtožbo. Sodstvo bi po mnenju Omerze moralo takoj razveljaviti proces, vendar zdaj “knjiga prinaša moralno zadoščenje žrtvam in družini ter sramoto našim orwellovskim krvnikom”.
Knjigo 1984 – Orwellovo leto Agopa Stepanjana, ki je izšla pri celovški Mohorjevi, lahko naročite na Časniku.
