Tudi nebo joče za njim.
Saj vem, da je praznični čas in da je bolje pisati o čem lepšem in če že, potem prej o smrti velikega človeka, kot je bil Vaclav Havel, ampak kljub temu je smrt ‘ljubljenega vodje’ v Severni Koreji naplavila kar nekaj zanimivih reakcij.
Diktatorji mi gredo od vedno v nos, še bolj kulti osebnosti, ki se bi jih nekateri radi šli celo v naši Sloveniji. Pa četudi bivši režim ni imel ničesar skupnega z neko moderno socialno demokracijo, še manj pa s spoštovanjem človekovih pravic in svobodo posameznika, da si išče svojo srečo v življenju. S severnokorejskim ‘soncem pravičnosti’ ni nič drugače. Ne, le še huje je. Med vsemi pošastmi tega sveta, je ta bila med najhujšimi. Pod njegovo strahovlado in nesposobnostjo je izolirana Severna Koreja stradala, obstala je na mestu, medtem ko se je jug neverjetno hitro razvijal. Severna Koreja in Južna Koreja, en narod in takšna ogromna razlika. Eni vam prodajajo avtomobile, televizorje in še marsikaj, drugi bi vam mogoče prodali kakšno zastarelo raketo. Še več, ne le, da ni primerjave med obema državama, Severna Koreja je daleč zadaj celo za veliko sosedo Kitajsko, ki svojo partijsko diktaturo brani z legijami policistov, a ji gre kljub temu priznati modrost, da državo z največ prebivalci na svetu dviguje iz bede in jo spreminja v bodočo supersilo. Brez tega zaveznika bi Severnim Korejcem šlo še mnogo slabše.
Pa so kljub temu histerično žalovali za svojim pritlikavim gospodarjem. No, verjetno bi končali v kakšnem delovnem taborišču, če ne bi. Kot da bi jim umrli otroci ali vsaj kakšni drugi bližnji sorodniki. Njihovi mediji so to že tako prikazali, a potem kaj lahko pričakujemo, ko drugače rohnijo in sovražnikom grozijo z ognjenim uničenjem. Morebiti bi kdo najraje vzklikal od veselja, a bi to bila velika napaka, zato je še dobro, da se znajo pretvarjati. Vsekakor žalostno, da kdo v tem enaindvajsetem stoletju še mora živeti tako, da mora na ukaz vklopiti čustva in jokati od žalosti.
Ta zgodba je za nas pomembna predvsem kot opozorilo, kaj lahko prinese kopičenje moči v rokah enega človeka ali klike, kar se rado zgodi v časih politične in gospodarske nestabilnosti, ko množice v strahu pred prihodnostjo moč podelijo nekomu, ki ga imajo za sposobnega s trdo roko povrniti boljše čase. Demokracija v tej izvedbi, kot jo poznamo, torej z liberalnimi pravili, res ni popolna, a kot že vsi vemo, je alternativa lahko še slabša.
Vir: blog Sašo Ornik
Geste, ki veliko povedo…
Včasih naredimo kaj, kar se izkaže za napačno. Če smo pokončni lahko napako priznamo in poskušamo popraviti, čeprav je to včasih težko. To se najlažje zgodi na osebni ravni. Obstajajo tudi taki, ki tega ne zmorejo. Spori se tako lahko nikoli ne končajo. Morda na njih leže listje pozabe, ki pa ga malo močnejši veter razgretih strasti zopet privleče na plano…
Težje rešljivi so spori med institucijami, najtežji pa med državami. Nekatere imajo odnose že tradicionalno na slabih temeljih. Spomnimo se Turčije in Armenije in spora okoli genocida, ki še po tolikih letih ni razrešen, spomnimo Kitajske in Tajvana, pa Severne in Južne Koreje, Kosova in Srbije… Spisek se lahko poljubno širi, saj ima skoraj vsaka država, kakšno sosedo, ki ji je (bil) trn v peti.
Spori okoli zgodovine so praviloma vedno vnetišče morebitnih napetosti in pod prahom časa (skoraj nikoli) ne ugasnejo. Spomnimo se, kako so se v Iranu pretirano odzvali na holivudsko, stripovsko, filmsko interpretacijo filma 300, ki fantastično prikazuje dogodke izpred več kot 2000 let med Perzijci in Spartanci.
In tako tudi ne sme čuditi, kako se nekaj podobnega dogaja tudi danes in kaže na hladne odnose pod povrhnjico demokratičnih sprememb po padcu železne zavese. Tole je citat iz MMC-ja RTV Slo: »Kremelj je poslal svoje sožalje dediču Kim Džong Ila, v torek pa se je umrlemu voditelju ruski zunanji minister Sergej Lavrov poklonil na severnokorejskem veleposlaništvu v Moskvi. Ob tem je zelo zgovoren podatek, da Rusija geste ni ponovila tudi Češki, ko je v nedeljo umrl njen nekdanji predsednik Vaclav Havel, ki je vodil žametno revolucijo proti sovjetski vladavini. O njegovi smrti ni bilo na spletni strani Kremlja niti besede.«
Ali ni zanimivo, kako lahko Rusi tolerirajo samodržca najbolj zaprte države na svetu, ki bi mu stežka pripisali kakšno družbeno koristnost, ne morejo pa sprejeti vloge demokrata, ki je prispeval k zlomu Sovjetskega imperija? In to kljub temu, da gre za izključno za gesto ob pokojnikovi krsti? Bi Rusi s tem priznali svoje totalitarne napake, okupacijo, oženje prostora svobode…? Morda. Kljub navidezni sprijaznjenosti z padcem železne zavese, ostajajo nekatere stvari neizgovorjene in nepozabljene.
Vir: blog Jože Bartolj
