»Originarna« potreba po spreminjanju Ustave RS zaradi odločbe arbitraže

Svetilnik v Savudriji (Vir: firmatour.it)
Svetilnik v Savudriji (Vir: firmatour.it)

Nedavno se je Vlado Republike Slovenije (Vlada) v zvezi z razsodbo arbitražnega sodišča spomnilo na mnenje Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Ustavno sodišče), številka Rm-1/09 in navedlo, da je »razsodbo potrebno notranje pravno uresničiti ustavno skladno, to je na način kot se spreminja Ustava, z ustavnim zakonom. Če seveda jemljemo Ustavo in odločbe Ustavnega sodišča resno.« (tu)

Toda stvarnost odnosov med narodi ne sledi vselej notranjim strokovnjakom.

Ta stvarnost je vzrok dolgoletnosti prizadevanj slovenske diplomacije za zavarovanje južne meje ozemlja. V teh prizadevanjih so leta 2008 uspeli uveljaviti zahtevo Republiki Hrvaški (Hrvaška) v pogajanjih pred njenim vstopom v Evropsko unijo (EU), da naj umakne sporna gradiva iz pogajalskega procesa z EU-jem, ker je očitno, da jih želi uporabljati pri reševanju mejnega vprašanja – »ker jih “očitno” želi uporabljati pri reševanju mejnega vprašanja« (cit. po tu).

Zatem je Vlada Boruta Pahorja dolgoletna prizadevanja slovenske diplomacije pod vodstvom dr. Dimitrija Rupla usodno destabilizirala, nato pa uveljavljeno zahtevo iz leta 2008 razveljavila.

Nato je dne 4. 11. 2009 prišlo do mednarodne pogodbe – Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado republike Hrvaške, podpisanega v Stockholmu (AS). Sporazum AS v točki (a) 1. odstavka 3. člena (Naloga arbitražnega sodišča) določa, naj arbitražno sodišče določi potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju, v točki (a) 4. člena (Uporabljeno pravo) pa določa, da se pri navedeni določitvi poteka meje uporablja pravila in načela mednarodnega prava. Z navedenim Vlada omogoča široko polje stvarnih izidov.

Dne 18. 3. 2010 je v postopku za oceno ustavnosti mednarodne pogodbe, začetem na predlog Vlade, ustavno sodišče izreklo mnenje. Svojo pozitivno oceno ustavne skladnosti mednarodne pogodbe je izdalo v obliki mnenja, številka Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010 (tu).

Dne 19. 4. 2010 se je v Državnem zboru Republike Slovenije, na podlagi glasovanja 48 poslancev ZA ob času 15:14:29, Zakon o ratifikaciji AS sprejelo (tu). Na tej podlagi se je mednarodno pogodbo AS ratificiralo tako, da se je Zakon o ratifikaciji AS uveljavilo 31. 7. 2010 na podlagi objave v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe, številka 11 z dne 16. 7. 2010 (tu). Slednje je notranje ustavno skladno z 2. stavkom 8. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), po katerem se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno.

Dne 6. 6. 2010 je na zakonodajnem referendumu o Zakonu o ratifikaciji AS večina volivcev, ki so veljavno glasovali, in sicer 371.848 (od skupaj 1.705.105 volivcev), glasovala ZA (tu oziroma tu).

Dne 7. 10. 2010 je Ustavno sodišče ponovno pozitivno ustavno ocenilo Zakon o ratifikaciji AS, in sicer z odločbo št. U-I-180/10-13 z dne 7. 10. 2010 (tu). Tokrat je bil postopek za oceno ustavnosti začet z zahtevo skupine 37 poslancev Državnega zbora Republike Slovenije (Državni zbor), in sicer iz Slovenske demokratske stranke, Slovenske nacionalne stranke in Slovenske ljudske stranke. Ustavno sodišče RS je z odločbo z dne 7. 10. 2010 ocenilo, da Zakon o ratifikaciji AS ni v neskladju z Ustavo, takšno oceno je podalo vseh devet ustavnih sodnikov soglasno.

Nadalje se je mednarodni sporazum AS s 25. 5. 2011 registriralo pod številko 48523 pri Sekretariatu Združenih narodov, in sicer skladno s postopkovno določbo 4. odstavka 11. člena AS in 102 členom Listine Združenih narodov, kar je Sekretariat dne 2. 6. 2011 certificiral (tu).

Nato je Hrvaški sabor dne 29. 7. 2015 s sklepom obvezal Vlado Republike Hrvaške (Vlada RH) k postopku za prenehanje AS zaradi pomembne kršitve (hrv.: zbog bitne povrede) določb AS s strani Republike Slovenije (tu), na kar je Vlada RH z odločbo z dne 30. 7. 2015 (tu) pooblastila svoje ministrstvo za zunanje in evropske zadeve tako, da je slednje istega dne podalo diplomatsko noto Sloveniji s predlogom o prekinitvi (»termination«) AS, in sicer ob sklicevanju na 1. odstavek 60. člena »Vienna Convention on the Law of Treaties« (VCLT) ter ugovarjala materialno prekršitev (angl.: material breach) AS s strani Republike Slovenije (tu). Vlada RH je z navedeno odločbo tudi razrešila svoji zastopnico in so-zastopnico v postopku pred arbitražnim sodiščem.

Ob slednjem je treba pojasniti, da mednarodna pogodba AS sicer nima določb o svoji razveljavitvi. Je pa s hrvaške strani navajana »materialna prekršitev« eden izmed specialnih razlogov za odstop od katerekoli mednarodne pogodbe, in sicer prav na podlagi navedenega 1. odstavka 60. člena VCLT, ki se angleškem izvirniku glasi: »A material breach of a bilateral treaty by one of the parties entitles the other to invoke the breach as a ground for terminating the treaty or suspending its operation in whole or in part.« Slovenija je k mednarodni pogodbi VCLT pristopila 6. 7. 1992 (na podlagi točke A.24 Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo v zvezi z ratifikacijo VCLT z jugoslovansko Uredbo o ratifikaciji dunajske konvencije o pogodbenem pravu).

Končno je dne 29. 6. 2017 v arbitražni zadevi številka 2012-04 na podlagi Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado republike Hrvaške, podpisanega v Stockholmu 4. novembra 2009, arbitražni tribunal izdal končno razsodbo (angl.: final award) (tu).

Navedeno stvarno stanje kaže na široko polje možnih izidov spora o državni meji. Tega širokega polja se je bilo Ustavno sodišče v mnenju z dne 18. 3. 2010, najkasneje pa v cit. odločbi z dne 7. 10. 2010, dolžno zavedati. Dolžno se je bilo tega zavedati in nas je bilo pred notranjim posiljevanjem Vlade Boruta Pahorja in 48 poslancev z AS-jem dolžno zavarovati. Uvodoma povzeta nedavna potreba po spreminjanju Ustave RS zaradi odločbe arbitraže pa je stvarnosti primerna – »originarna«.