Orientacijski tek: V čem je hec in čar?

0

Avtor: Aleš Čerin

Od kar pomnim tečem, a malo bolj resno sem začel teči pri sedemnajstih. Udeleževal sem se rekreacijskih tekov in nekako do 25 leta pretekel kakih 5 maratonov (najboljši čas na 42 km imam 2:58). Ko sem treniral, … sem pač samo tekel. Brez razmisleka, brez premišljevanja o samem treniranju in tudi brez naprezanja možganov med tekom. Malo sem se občasno štopal in to je bila vsa znanost. No, vsaj jaz sem se teka lotil tako bolj amatersko. Gotovo se ga da lotiti tudi drugače.

Orientacijski tek: razmišljati pred, med in po

Orientacijski tek, ki sva ga s sinom začela trenirati pred nekaj meseci, pa se mi zdi “tek stalnega razmišljanja” in to pred tekom (ko se učim znake, ki ponazarjajo objekte v naravi – gozdove, travnike, skale, potoke, grape, jarke, skalne skoke, nasipe, …, treniram “z glavo” po težkih terenih), med tekom (do sedaj sem imel navado dati možgane “na pašo”) in tudi po teku, ko iz svojega GPS zapisa poti in karte rekonstruiram pot in s sinom “modrujeva”, katere poti bi bile boljše strateške izbire. Tako se kaj naučim(va) za prihodnjič.

Kaj vse se med tekom mota po glavi orientacijskemu tekaču?

Karta Golovec MikrolokacijeMed orientacijskim tekom se meni, ki sem še začetnik, po glavi motajo te misli. Morda se izurjenim še kaj.

1. Pregled karte in pomnjenje

Najprej si je treba (kar med lahnim tekom) dobro pogledati karto na kateri so narisane kontrolne točke ter si zapomniti:

a) dvomestno kodo (npr. 73) za vsako posamezno kontrolno točko (vse pač niso za mojo kategorijo);

b) mikrolokacijo kontrolne točke, ki jo razberem iz tabele na karti (npr. točka leži na srednjem od treh kamnitih zidov in sicer na jugozahodnem kotu, na zunanji strani);

c) značilne objekte, ki jih moram na poti do kontrolne točke videti (npr. na levi bo čez približno 150 m nizka vrtača, vzporedno z njo, pa na desni skalni skok, kakih 50 m za tem bom prišel na pot, na kateri mora biti čez 100 m ovinek na levo), jih med tekom spremljati in prepoznavati.

Kar veliko za 50-letno glavo, ki med tekom doslej ni bila vajena razmišljati.

2. Strategija

Za vsako od kontrolnih točk je treba narediti strategijo poti do nje (da je pot čim krajša, enostavnejša, da se zanjo porabi čim manj časa). Med tekom se je treba odločati ali bom tekel (kot primer):

a) po poti, po levi strani hriba, ki gre precej naokoli, se po njej lažje teče, na približno 3/4 poti pa se konča in se nadaljuje s slabše prehodnim terenom, a tam bom naletel na kamniti zid, ki bo dobro mesto za napad na točko;

b) čez kakih 60 m visok hrib, kjer bo strmina onemogočala hiter tek, a z vrha bom lahko dobro “nameril” azimut do točke;

c) po desni strani hriba, kar je sicer najkrajša pot, a se bom moral boriti s slabo prehodnim terenom (kamnit teren) in se ogibati trem vrtačam.

Pa še kakšna možnost obstaja, ki je sploh ne uspem dovolj hitro “sprocesirati” :). 50-letna glava se kar hitro napolni in težko premisli vse te možnosti.

3. Mesto napada

Kontrolne točke so navadno postavljene tako, da niso ob poteh ali pri zelo značilnih objektih. Tako se mora tekač odločiti za mesto napada na točko. To je kakšno značilno mesto, za katerega zagotovo veš, da si na njem (križišče poti, ovinek na poti, vrtača, skalni skok, večji kamen, …). Od tam je treba s kompasom odmeriti azimut, preračunati koliko približno si oddaljen in v tisti smeri “napasti” točko. Med tekom do točke pa je treba ves čas pogledovati na kompas in stalno popravljati odklone, ko zaradi ovir ne moreš teči točno po azimutu.

Veliko miselnih akrobacij za 50-letno glavo.

4. Ko se tekač izgubi

Med tekom se orientacijski tekač izgubi. Jaz, ki sem še bolj začetnik, se na težkem kraškem terenu “ornk” izgubim – pomeni za kakih 15 – 30 minut, pri dobrih tekačih se to gotovo šteje v sekundah. Ko sem izgubljen, poskušam ohraniti mirno glavo, se čimprej najti in nadaljevati pot. Pri meni to pomeni, da se poskusim vrniti do znanega mesta in ponovno “napasti” točko.

5. Skrb za hitrost

Med tekom – še posebej, če nisem ravno prepričan, da tečem v pravo smer – moram stalno premišljevati o hitrosti teka in se kar malo priganjati.

Še to: med tekmovanjem je v gozdu kar veliko tekačev, ki pa imajo svoje poti in jim ni preveč smiselno slediti, ker te lahko vodijo do točke, ki sploh ni tvoja. Značilen napis na majicah orientacijskih tekačev je: “Don’t follow me, I’m lost to.”

6. Ovire po brezpotjih

Oviram na poti – saj ponavadi je to v resnici brezpotje – se je treba izogibati, jih preskočiti, preplezati, prelezti, … Čim hitreje seveda. Spet polno odločitev.

Očala so kar ovira za orientacijskega tekača, posebej zame, ki ne vidim dobro ne na blizu, ne na daleč. Tako moram očala stalno snemati za branje karte, natikati nazaj, jih občasno očistiti znoja, … A za to se ne sekiram, ker resnično uživam v tem prelepem športu.

Zapis poti – priložnost za učenje po teku

Tale kratek filmček je GPS zapis moje poti na mednarodni tekmi Lipica Open 2013. Prejšnji vikend se nas je v Lipici zbralo kakih 1000 tekačev iz vse Evrope – od svetovnih prvakov, do “levakov”, kot sem jaz.

V kategoriji M50 sem za 16 kontrolnih točk in 3,7 km dolgo pot porabil 1:41,39 (vsi rezultati – izberi “Stage 2″), zmagovalec v moji kategoriji pa 36:56, torej več kot eno uro hitreje. Saj vem, da mož – mojih let seveda – lahko trenira že kakih 30 let, jaz pa le pol leta, a vseeno, to je veliko. To pomeni, da se moram naučiti hitreje pomniti, se hitreje odločati in tudi hitreje teči. Vse naenkrat.

OPOMBA: Za snemanje GPS zapisa poti uporabljam mobilni telefon in program Endomondo. Za prikaz poti na zemljevidu in za pregled drugih pomembnih podatkov uporabljam QuickRoute, za video zapis z ekrana računalnika pa Screenr. Vsi ti programi so brezplačni. Uporabni so tudi za vse, ki se radi gibate v naravi in vas zanima, kje se gibljete in kako hitro.

Komentar: Na filmu se dobro vidi kako sem se malo “lovil” okoli 2. in še bolj okoli 4. točke (kjer sem “sfalil” odcep ene od slabo vidnih gozdnih poti), kako sem med 5. in 6. naredil nepotrebno zanko po cesti (zato, ker nisem točno vedel kje sem), ko sem od 7. do 8. precej zgrešil smer in našel najprej 11. (no tako sem vsaj na 11. – hvala Bogu – vedel kje sem!) in na koncu še nekaj manjših napak okoli 12..

Zanimivo, koliko se imam še za naučiti … S sinom sva pa v soboto že trenirala na orientacijsko zelo zahtevnem kraškem terenu v okolici Logatca. Najin domači Golovec je že postal prelahek 🙂 Se veselim še drugih terenov.

Logatec trening 16.3.2013
Logatec trening 16.3.2013

Vir: Blog Preprostost, kjer svoje zapise objavlja Aleš Čerin, direktor podjetja Edusatis d.o.o.