Oprosti, Belorusija

3
Foto: Yauhen Yerchak/EPA

Priznam, nad Belorusijo sem obupal kar precej let nazaj. Ko sem jo leta 2011 obiskal, sem tam videl marsikaj, česar si brez ostanka nisem znal razložiti. Kljub izrazito sovjetski sceni sem dobil občutek, da ljudje vsaj v mestih živijo solidno. Upanja, da bi se Belorusi kaj veliko pred njegovo smrtjo znebili dolgoletnega predsednika Aljaksandra Lukašenke (namenoma uporabljam belorusko obliko imena), pa vsaj glede na tedaj videno nisem več gojil. Pravzaprav je ta možnost v mojih očeh odmrla že po neuspehu demokratičnega gibanja po volitvah leta 2006. Nekoliko sebično sem privzel tudi mantro Evropske unije, da je Belorusija sicer res Lukašenkov osebni fevd, da pa je ravno on kot fevdalec porok za nekakšno neodvisnost te države. Če ne bi bila več njegova, bi namreč izgubil vse zanimanje zanjo in bi jo nemudoma prodal Rusom. S čimer je znal “zahodnjakom” tu in tam tudi povsem jasno zagroziti. Beloruski “tampon” je namreč (med drugim) življenjskega pomena zaradi Ukrajine. In ker je usoda Ukrajine ne le v mojih očeh neprimerno pomembnejša od usode sicer sorazmerno velike, a gospodarsko manj pomembne sosede, sem nekako s cmokom v grlu pozabil na navdušenje iz devetdesetih let in čez Belorusijo naredil križ. In celo podobno kot Ukrajinci občasno videl v Lukašenki nekakšnega malega protiputinovskega disidenta. Kar seveda ni.

Se opravičujem

Na tem mestu se Belorusom danes opravičujem. Kar se je zgodilo v tokratni predvolilni kampanji in v tednu dni po volitvah, je glede na pričakovanja izjemno. Celo ne glede na to, ali bo Lukašenka namesto šestindvajsetih na koncu za krmilom enaintrideset let. Ali je svoje naredilo prav teh šestindvajset let ali popolnoma otročji Lukašenkov odziv na koronavirus ali huda gospodarska kriza ali vse troje, ne vem. Vsekakor pa se avtokratu iz Minska tokrat z običajnimi recepti ni izšlo.

Začelo se je pričakovano. V izhodišču je bila videti predsedniška tekma še kar odprta, kar je stalen trik za zahodnoevropsko javnost. Potem so s seznama kandidatov – znova nič novega – črtali vse resne protikandidate. Nekateri so pobegnili v Rusijo, drugi so pristali v zaporu. Zaradi lepšega je ostala peščica manj pomembnih nasprotnikov. Vloga običajne nekoliko resnejše izzivalke je pripadla učiteljici Svjatlani Cihanovski, potem ko so njenega priljubljenega moža blogerja, ki je hotel kandidirati, strpali v zapor. Lukašenka je sicer poudaril, da Belorusije ne more voditi ženska, ker daje beloruska ustava predsedniku pooblastila, ki preprosto niso za ženske. Ampak Cihanovska je lahko vsaj kandidirala.

Tisto, kar je kazalo, da bo leta 2020 drugače, je bila zlasti udeležba na njenih predvolilnih shodih. Ko sem bil sam v Belorusiji, je bila edina možna oblika protesta, ki še ni pomenila zapora, cepetanje po pločniku brez besed v manjših skupinah. Iti na predvolilni shod opozicijske kandidatke je torej zahtevalo precejšen pogum. Oblasti so se odzvale tako, da so še pred volitvami pozaprle večino okolice Cihanovske.

Po  volilnem dnevu 

Na volitvah samih prejšnji teden se je Lukašenka držal ustaljenega priročnika in temeljnega napotka gruzijskega strička Joeja, da ni pomembno, kdo glasuje, ampak kdo šteje glasove. “Očka” Aljaksandr naj bi tudi letos pridelal vrtoglavih 80,1 odstotka glasov, Cihanovska pa pičlih 10,1 odstotka. Že sam rezultat zbudi slab spomin na skoraj identičen “razplet” poljskih povojnih volitev iz leta 1947, ki veljajo (poleg romunskih leto prej) za eno največjih “mojstrovin” sovjetskega volilnega inženiringa, kjer so komunisti prepričljiv poraz predelali v epsko zmago. Kot v navedenih primerih seveda niti pravega rezultata beloruskih predsedniških volitev avgusta 2020 bržkone ne bomo nikoli izvedeli. A ker so na nekaterih beloruskih konzulatih v tujini dovolili pošteno štetje glasov in ker so volivci sami in nekatere volilne komisije priskrbeli dokaze, da je Cihanovska na njihovih voliščih dobila vsaj milijon glasov (uradno pa naj bi jih na vseh voliščih manj kot 600.000), je skoraj gotovo, da je Lukašenka volitve izgubil.

Kot rečeno, to prosto po stričku Joeju samo po sebi ne bi bila težava. Zalomilo se je drugje. Ko so izbruhnili protesti, je režim ubral enako taktiko kot leta 2006, ko se je zadnjič za hip zatresel. Na demonstrante je planil z vso silo in brutalnostjo. V dveh dneh je bilo prijetih skoraj sedem tisoč ljudi, zelo veliko je bilo mučenih in ranjenih, vsaj dva človeka sta umrla. Cihanovski so milostno dovolili oditi v Litvo, potem ko je na posnetku skrušeno priznala, da je zgolj “šibka ženska” in da morajo iti protestniki domov. Tu je bil leta 2006 konec zgodbe. Brutalna represija in nekaj onemoglega polglasnega kokodakanja iz Evrope sta se tedaj izkazala za zmagovito kombinacijo.

Letos so se protesti kljub žrtvam nadaljevali. Kar pomeni, da je očitno padla najpomembnejša pregrada, pregrada strahu. Režim se je proti koncu prejšnjega tedna zamajal najmočneje doslej. V marsičem se je začelo odvijati zaporedje, kot se ga spomnimo iz Ukrajine leta 2013 in 2014. Notranji minister in predsednica zgornjega doma parlamenta sta izustila celo nekaj opravičilu podobnega, kar se v betonsko-sovjetoidni Belorusiji ni od Lukašenkovega prihoda na oblast še nikoli zgodilo. Morda še značilneje je, da se je v petek najpomembnejši pravoslavni hierarh v državi, eksarh Pavel, ki je od države verjetno manj neodvisen kot najnižji državni uradnik, javno opravičil, ker je preuranjeno čestital Lukašenki za volilno zmago.

Slon v sobi 

Zdi se, da režim sedaj počasi prihaja k sebi. Zato je končni razplet negotov. Največja neznanka je “slon v sobi”, ki močno bremeni odzive vseh deležnikov, tudi tistih iz Evropske unije. Gre seveda za Vladimirja Putina in vprašanje, ali bo sploh dovolil spremembe v Belorusiji, ki je na Rusijo od vseh držav najbolj navezana. Lukašenka in Putin sta sicer občasno odigrala prizore sporov in vsaj s kronološkega vidika je razmerje njunih režimov kot razmerje med Mussolinijem in Hitlerjem. Putin bi rad na koncu vzpostavil to, kar je v Belorusiji že vzpostavil Lukašenka, betonski sovjetoidni režim z na hitro in malomarno popleskano pravoslavno fasado (ki je v Belorusiji še malo katoliška). Vendar sta v najpomembnejših trenutkih vedno skupaj, kot sta bila v takih trenutkih skupaj Sovjetska zveza in Jugoslavija, čeprav je Jugoslavija še bolje kot zdaj Lukašenka prodajala svoje “disidentstvo” v odnosu do velike sestre.

Žarki upanja

Nekaj žarkov upanja vseeno je. Putin je ustvaril pozitiven zgled, ko je dovolil demokratične spremembe v Armeniji. V tem oziru je celo dobro, da je bil doslej odziv Evropske unije na dogajanje v Belorusiji več kot medel. Ne pretežno rusofilsko prebivalstvo v Belorusiji ne Putin verjetno ne bi zlahka požrla popolnega zunanjepolitičnega obrata, kot se je zgodil v Ukrajini. Na tej točki in v tem trenutku je povsem dovolj, da se z oblasti poslovi Aljaksandr Lukašenka. Kako je lahko takšen položaj, ki bi bil v Belorusiji mogoč, videti, je razbrati iz dejstva, da je bil armenski “revolucionar” Nikol Pašinjan med prvimi, ki so Lukašenki čestitali za njegovo “zmago”.

V sedanjih razmerah si Putin skoraj ne more privoščiti vojaškega posega v zahodno soseščino, saj je zanj še veliko manj razlogov kot v Ukrajini. Upati je tudi, da bodo v Kremlju presodili, da je načelna naklonjenost prebivalstva Rusiji, ki je je bilo vsaj do leta 2004 celo v Ukrajini veliko, vredna več od enega sovjetoidnega aparatčika. Poleg tega ima Belorusija še prednost, da regionalne razlike še zdaleč niso tako izražene kot ob Dnipru. V tem smislu so Belorusi precej bolj homogeni, čeprav za ceno korenite rusifikacije v 20. stoletju.

Največja moč ljudi v državi pa je v tem trenutku ravno premagani strah. Zato bi bilo že z malo evropske pomoči in ruskega razumevanja, nemara res s posredovanjem “poljskega Kučana” Aleksandra Kwasniewskega, ki se je izkazal že med oranžno revolucijo, mogoče doseči nekaj, nad čimer smo celo ljubitelji Belorusije zdavnaj obupali.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

3 KOMENTARJI

  1. Ne vem, če je bil avtor tega članka kdaj v Belorusiji. Belorusija je najbolj urejena država bivše Sovjetske Zveze, oz. je Švica bivše Sovjetske Zveze. Je država, kje ti na primer ne bodo ukradli avtomobila ( za razliko od kakšne Ukrajine ali Rusije ) in kjer je kriminal minimalen. Seveda ima država svoje probleme in seveda volitve niso bile demokratične, ampak demokratičnih volitev ni nikjer.
    Raje naj avtor tega članka pogleda, kdo stoji za temi protesti proti Lukašenku. Spet EU and company oz. g. Soros and company, oziroma svetovni satanisti.

  2. V Belorusiji so na oblasti komunisti in ti ne dopuščajo obsodbe komunizma in razkrunkanja njegivih diktatorskih zločinov. Že jamanje svobode je zločin.
    Da tega ni treba razlagati Slovncem je jasno, ker se tega vsi zavedamo: tisti, ki ohranjajo vse državne vzvode, čeprav je na trenutni oblati neka demokratična koalicija.
    Obsodba in iuvednba normalne državne pravne demokracije, bi ogrozila te vzvode, ki omogočajo, da diktatorska idelologija deluje, čeprav niso na oblasti.
    Še več, v Slopveniji imamo izkušnjo z zavrnitvijo evropske dekleracije o obsodbi treh totalitarizmih sistemov. Zakaj še so ti komunisti proto?
    KER IMAJO NAMEN VRNITI DRŽAVO, TUDI URADNO NAZAJ V KOMUNIZEM. TO PA JE TEMELJNA TEŽAVA.
    bREZ TEGA SE SLOVENIJA NE MORE RAZVITI DEMOKRATIČNO,/PRAVNO IN NE SOSEDNJIM DRŽAVAM eu PRIMERLJIVEGA STANDARDA IN MOPŽNOSTI MLADIH ZA USPEH, ZATO SE TI NAJBOLJŠI-MNOGI, PREMNOGI IZSELJUJEJO!!! tO PA JE PREKLETSTVO, ČE VOLILCI TEGA NE VIDIJO ALI NOČEJO VIDETI IN VOLITI ZA DEMOKRACIJO IN VLADAVINO PRAVA V NJEJ.