Opraviti z željo po komunizmu

8
Foto: Flickr
Foto: Flickr

Normalnost je v veliki meri odvisna od krajevnih in časovnih okoliščin. Pred 2000 leti je bilo na ozemlju današnje Ljubljane normalno hoditi v tuniki, danes ni.

Pred 60 leti je bilo normalno, da so v naši državi plapolale zastave z rdečo zvezdo, pred 20 leti ne. Pa danes?

V državah, ki so opravile s komunizmom, kjer življenjski standard raste, v državah, ki imajo neodvisno sodstvo in uravnotežen medijski prostor nikomur niti ne pade na pamet, da bi bivšo, staro, komunistično državo primerjal z novo, demokratično državo, ki jo je nadomestila.

Slovenija žal ne sodi med omenjene države. Tudi zato je mogoče zaslediti primerjave med življenjem v bivši in sedanji državi. Ne glede na to, da v Sloveniji marsikaj ni tako, kot bi moralo biti, pa je že samo spogledovanje s primerjavami med življenjem danes in življenjem v komunizmu nesmiselno. Mladina, ki raste v današnji Sloveniji si težko predstavlja, da se je moral pred tridesetimi leti človek zelo potruditi, da si je zagotovil osnovne življenjske dobrine.

Komunizma, kakršen je bil pred desetletji v naši državi si ne želim: kot najstnik sem vzel na znanje, da so na gimnaziji v katero sem hodil zaprli profesorja filozofije zaradi napačnega, nesocialističnega poučevanja. Kot otroku in kasneje najstniku so mi bile bolj moteče vsakodnevne neprijetnosti in težave takratnega življenja, naj jih nekaj naštejem. S poškodovano glavo sem moral na urgenco s taksijem, ker je imel naš avto liho registracijo in v četrtek nismo smeli na cesto. Zaradi bencinskih bonov, ki so omejevali porabo goriva nismo mogli dovolj obiskovati družine v drugem delu Slovenije.

Poglavje zase je bilo potovanje v tujino, zaradi depozitov kar nekaj časa nismo mogli obiskati strica zamejca. Ob redkih poteh iz Slovenije v bankah nismo mogli dobiti deviz. V času študija sem se odpravil v Pariz; ni bilo enostavno, saj sem si moral pred potjo najprej zagotoviti vizum.

Danes imajo mnogi Slovenci avto za statusni simbol, sam se raje kot z avtom vozim s starim kolesom. Pred desetletji je bil nakup avta zahtevno dejanje. Znanec je po polletnem čakanju dobil stoenko. Na parkirišču jo je poskusil vžgati, a ni šlo. Prodajalec mu je odvrnil: »Odpeljite jo na servis.« Servis pa je bil kilometer oddaljen …

Še nekaj besed o sociali. Socialni transferji se danes krčijo in mnogim se toži po sociali v času komunizma. Je bila tedaj država res tako socialna? V času komunizma, leta 1976, je bovško prizadejal potres. Stanovalci so dobili za obnovo skromne kredite. Bovško sta kasneje prizadejala še dva potresa. Po potresu 2004 je bilo bovško s pomočjo državnega denarja lepo obnovljeno.

V osemdesetih je bila moja srednješolska malica sendvič iz Mercatorja, na malico v šoli, kaj na topli obrok, ki so ga uvedli med leti 2004 in 2008, nismo niti pomislili. Med študijem sem jedel in polno plačeval v različnih menzah, šele po letu 1990 so se pojavili boni, ki so močno subvencionirali študentsko prehrano.

Mislim, da leta 2008, je postal (žal le za krajši čas) obisk vrtca za drugega otroka brezplačen, Stanovanjski sklad je mladim družinam pomagal pri nakupu ali najemu stanovanja.

Slaba obdobja so se v bivši državi izmenjavala s še slabšimi. V nekem obdobju ni bilo mogoče nič prihraniti zaradi hiperinflacije, za današnje pojme revno založene trgovinice v Gorici ali Celovcu so izgledale nekaj posebnega. Seveda, saj pri nas ni bilo mogoče kupiti niti kave, niti pralnega praška, da o jeansu niti ne razpredam.

Današnja situacija v Sloveniji mi ni všeč, zdi pa se mi, da mnogi željo po bolj pravični in urejeni družbi (tega si želim tudi jaz), zamenjujejo z željo po komunizmu. Mnogi novinarji v »mainstream« medijih komunizem na tihem vzpodbujajo. Komunizem je bil na začetku zločinski sistem, ko pa sem jaz rasel, je bil predvsem sistem, ki ni funkcioniral in v katerem je primanjkovalo celo osnovnih dobrin. Želim si bolj pravično družbo, niti najmanj si ne želim komunizma!

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Ne vem ,kje sem jaz živela, na luni????Imela sem malico v šoli, ne poznam nikogar, ki bi bil preganjan, hodila sem v cerkev(čeprav nikoli nisem bila verna), veliko stvari, ki so se bille v kapitalističnih državah res ni bilo, vendar so to bile stvari, ki za življenje niso bile nujne, vedno sem bila lepo oblečena, čeprav nikoli nisem bila v Trstu na Ponte rosu,nikoli se nisem počutila kot drugorazreden državljan, danes sem upokojenka , v mojem mestu so trgovine nizkega cenovnega razreda, pa še te so napol prazne, tisti, ki imajo denar itak vanje ne hodijo, za ostale pa je itak vse dobro. Kitajska roba slabe kvalitete, Lidli z nisko cenovno hrano, ki je najbrž bolj strup kot hrana in še bi lahko naštevala. Res ne vidim kaj je sedaj tako krasno v tej mafiokraciji, kot je bilo prej ko smo vedeli, kaj se sme in kaj ne.Mislim, da je v samoupreavnem socializmu bilo veliko več demokracije, kot je je danes

    • Ajej, kam je tebe ta dragi beli potok odplavil, da ni več med nami demokracije samoupravnega socializma in našega Edija in Pepce, kajne?

    • Da,spoštovana Dragica,eno brez dvoma drži;če danes kot upokojenka ne veste,”kaj se sme in kaj ne”potem v resnici niste svobodna.

    • Dragica, malico so ti v šoli polno plačevali starši.

      V srednjih šolah je bila pa različno organizirana.

      Hrana v Lidlu je kvalitetna – vsekakor bolj kot tista hrana, ki nosi znamko Mercator.

  2. Bistvo jugoslovanskega socializma je bila neneakost, ki se je odražal v izrazitih privilegijah za tiste, ki so bili v partiji. Ti so dobili najboljše položaje in delovna mesta ter plače v družbi. Ne glede na znanje.

    Ti so dobili lepo stanovanje in še in še.

    Drugi so lahko to le opazovali in bili tiho.

    Draginja in pomanjkanje je bila neznosno. Zato si moral tihotapiti čez mejo prehrambene in druge artikle za vsakdanje življenje.

    takšno je bilo stanje še v zadnjem desetletju pred samostojno Slovenijo.

  3. Kakšni so torej vzroki za jugonostalgijo?

    Vidim predvsem dva: jugohegemonizem in nesposobnost za ustvarjalno civilizacijsko življenje.

  4. Avtor bi lahko dodal, da tako v vato zavite študentarije kot v Sloveniji ni nikjer na svetu. Me drugim to ob nižjem obdavčenju “študentskega dela” kaže razmerje v proračunskemu denarju za univerze med na eni strani raziskovalno pedagoškim delom in na drugi strani socialnim delom ( študentski boni, štipendije, študentski domovi, ŠOU, Radio Študent itd.itd.). Takega razmerja v prid “socialnosti” ni v nobeni zahodni državi. Kar pa seveda ni brez posledic na (ne)kvaliteti druge strani, pedagoško raziskovalne.

    Harvarda ali Oxforda na ta način skoraj ne bomo presegli. Bo pa veselo šponal svoje obsedeno levičarstvo in neposlušljivo muzko Radio Študent, kar je na teh prostorih verjetno pomembnejše..

  5. Mene pa ne motijo niti privilegiji v prejšnjem sistemu, niti se mi ne zdi par/nepar posebej hud, niti to da smo po kavo hodili čez mejo, kajti vse to je brez veze, če živiš v sistemu ki te živega odre zaradi tega, ker ne pristaneš na življenje brez smisla. Ker ne pristaneš na to da moraš nekaj narest zato ker je šef tako rekel (ali še bolje, ni rekel), ne pa zato, ker si s tem nekaj naredil za posel svoje firme, svojega šefa. Ker ne pristajaš nato da si suženj v milosti ali nemilosti svojega šefa, ampak bi rad imel lastno iniciativo, lastno vizijo tega kar delaš. Ker ti ni dovolj da “te ne morejo tako malo plačat kot lahko malo narediš”. Če ti to ni dovolj so te živega odrli. Če zaradi greha enega se kaznuje cel kolektiv, če ne smeš zagovarjat prijatelja, če moraš mižat pred krivico, če moraš privoščiti drugemu da pade. Če se v tem pregrešiš, so te živega odrli.

    Tako tej gospe zgoraj pravim, vse to ste požrli in se zdaj hvalite da vam je bilo dobro.

Comments are closed.