Oppido Stridon, rojstni kraj sv. Hieronima (ok. 347–419/420), leži nad vasjo Strane pod Nanosom

Čeprav je Republika Slovenija žal med tistimi državami v Evropi, kjer arheološka in zgodovinska odkritja zasebnih raziskovalcev niso zaželena, sem po več kot dveletnem raziskovanju v knjižnicah in arhivih, predvsem pa na terenu v zimskem času, ko ni bilo snega, in vključno s satelitskimi posnetki prišel do ugotovitve, da Oppido Stridon, kjer se je rodil sv. Hieronim (ok. 347–419/420), leži nad vasjo Strane pod Nanosom.

Po starih zapisih se da sklepati, kje naj bi se rodil sv. Hieronim

Po podatkih starejših in današnjih zgodovinarjev so Stridon porušili Goti, ki so po zmagi pri Adrianoplu leta 378/9 izbrali najlažjo pot iz Panonije in odšli skozi postojnska vrata proti Italiji. Pot jih je vodila mimo Emone (Ljubljana) in Planine do Razdrtega pod Nanosom (Ocra). O lokaciji Stridona je veliko različnih mnenj. Mnogi si prisvajajo Hieronimov rojstni kraj, še posebej Hrvati, vendar z veliko falzifikati.

Lidar posnetek celotnega področja Stridona

Sv. Hieronim opisuje svoj rojstni kraj kot kontinentalno, ne mediteransko naselje. Italijanski zgodovinar F. Cavallera pravi, da je vsako iskanje Hieronimovega rojstnega kraja, ki se oddaljuje od Julijskih Alp, zgrešeno. Rajko Bratož v knjigi Med Italijo in Ilirikom opiše, kako je sv. Hieronim prosil klerika Kromacija iz Akvileje (Oglej), naj pomaga oskrbovati njegovo sestro v Stridonu. Iz vsebine pisma lahko razberem, da je bil Stridon, glede na prometne povezave, lahko dosegljiv iz Akvileje (približno 65 km do Stran). Bratož omenja tudi Marcellina Ammiana, ki poroča, da so Goti na tem prvem plenilskem pohodu prodrli le do vznožja vzhodnih julijskih Alp (Ocra mons – Nanos). Ta podatek popolnoma ustreza lokaciji Strane, ki leži prav tam.

Goti naj bi nekje na Notranjskem prebili rimski zid in prišli do Stridona ter ga porušili

Z oranžno barvo označen verjetni prodor Gotov.

Postavlja pa se vprašanje, kje so Goti prebili rimski zaporni zid. Na podlagi različnih opisov zgodovinarjev je možno, da so alpsko zaporo obšli že pri Emoni, krenili proti današnjemu Turjaku in nato po dolini potoka Rašice do Blok na Notranjskem. Raziskava me je pripeljala do rimskega zapornega zidu nad dolino in ob dolini potoka Rašica med Gradiškim vrhom in Sv. Primožem. Najbolj pomemben zaporni zid na tem predelu, imenovan Kobilji curek, pa je v bližini zaselka Bavdek. Tu poteka dobro ohranjen zid v gozdu na ravnem terenu in ga je bilo laže osvojiti oziroma porušiti. Nedaleč stran v Mišji dolini poleg zaselka Logarji je prav tako lokacija na ravnem delu, v tesni soteski z imenom Žrelo, kjer bi bil tudi možen preboj Gotov.

Ugotavljam, da čaka tukaj slovenske arheologe lahko delo za potrditev te lokacije. Kot tretjo možnost pa umeščam prodor v okolico vasi – zaselka Lužarji, kjer je tudi potekal zaporni zid ob cerkvici sv. Ožbolta. To mi je povedal dolgoletni direktor Narodnega muzeja Slovenije prof. dr. Peter Kos, ki je podatek pred mnogo leti izvedel od starejšega domačina. Skratka, tu nekje so Goti prebili rimski zaporni zid in prek Blok, Cerknice, Planine, Šmihela po jantarski poti prišli do Stridona, katerega so razrušili.

Zanimivo zgodbo pripoveduje tudi ime Strane – Stridon

Akvileja je bila leta 375 že krščanska, medtem ko je bil v Emoni višji sloj mestne družbe v večini poganski. Poročilo Pacatusa iz leta 388 n. št. pove, da so emonski poganski svečeniki sprejeli pri severnih emonskih vratih vzhodnorimskega cesarja Teodozija (379–395). V času Hieronimovega rojstva okrog leta 347 in tudi še kasneje je bil Stridon poganski, kar poroča zapis, da ga starši niso krstili »po slabi navadi tedanje družbe«. Krščen je bil šele, ko je bil star okoli dvajset let v Rimu.

Pomen imena Strane – Stridon lahko povežem z geografsko lokacijo, in najprej izhajam iz osnove prvih treh črk str-, te pa povežem z znanim slovenskim reklom »čez drn in strn«. Strn dejansko pomeni: štrcelj bilke, bodeča požeta žitna površina, lahko tudi dvignjen svet nad močvaro ali kje drugje. Če na koncu strnem, je Stridon – Strane stal nad močvaro, lahko bi se reklo »odmaknjen na strani oziroma za Nanosom«.

Sv. Hieronim je zapisal, da so na območju njegovega rojstnega kraja ostale le kače in goščava

Zelo pomemben je tudi Hieronimov geografski opis, kako popolnoma je bil Stridon uničen. Zapisal je, da je v njegovem rojstnem kraju propadlo vse, razen neba in zemlje, kač in gozdne goščave. Opis se ujema z geografsko značilnostjo, saj je še danes pod Nanosom in v okolici goščava, na kače pa me spomin popelje v otroštvo na šolski izlet na Nanos, ko nas je učiteljica opozarjala na prisotnost in nevarnost kač.

To dejstvo je potrdil tudi Jože Posega, oskrbnik cerkvice sv. Križa v Stranah, kjer ob cerkvici stoji tisa, ki naj bi bila stara okoli 1600 let. Ustno izročilo in pisci omenjajo, da sta tukaj oznanjala vero sv. Ciril in Metod, preden sta odšla leta 865 v Rim. Omembe vreden je podatek, da je bila tisa v poznem srednjem veku zasuta z zemljo v globino do šestih metrov, zaradi erozije, ker bi se cerkev sv. Križa lahko podrla. Naj omenim še razgovor s teologom Rafkom Valenčičem, avtorjem knjige Sveti Hieronim – mož s Krasa, ki je izrazil mnenje, da se tudi on nagiba k lokaciji Strane.

Opis lokacije Stridona – in kamni bodo spregovorili

Skicirka področja Strane z obrambnim zidom in obzidane lokacije spodnjih naselbin

Oppido Stridon leži na vzpetini s tremi terasami nad vasjo Strane. Tik poleg vrhnje terase je dobro viden objekt z obrambnim zidom, v katerem je viden oddvojen prostor, poleg katerega vodi majhna pot do sakralne skale. Ocenjujem, da ima gornje gradišče približno 160 m dolžine in do 30 m širine. Spodaj pod gradiščem je na ravnem delu na levi in na desni strani postavljenih še devet lokacij, ki so vse obkrožene s še danes vidnim obrambnim zidom. Ocenjujem, da je na tem zgornjem in spodnjem prostoru prebivalo okoli 2500 ljudi. V širši okolici lokacije Stridon je dobro viden zaporni zid, ki obkroža celotno naselbino.

Delno je vidna tudi jantarska pot, ki je potekala poleg Stridona. Tik ob jantarski poti sta še dve manjši utrdbi za varovanje vzhodnega in zahodnega dela mesta.

 

Po prvi svetovni vojni so Italijani, ki so zasedli ta del Slovenije, vršili arheološka izkopavanja na tej zgodovinski naselbini – gradišču. Prepričan sem, da je večina najdenih predmetov – artefaktov datiranih v IV. stoletje. To ne velja za gomile, ki so jih prekopali italijanski arheologi in spadajo v železno dobo. Predmeti se hranijo v Trstu. Dovoljenje za ogled predmetov oziroma poročilo o izkopavanjih sme izdati samo centrala v Rimu, zato kot zasebni raziskovalec te možnosti nimam.

Pri raziskovanju zamolčane zgodovine sem že pred leti odkril v starih zgodovinskih knjigah in dokumentih, da je bil sv. Hieronim staroslovenskih korenin. Prvi je prevedel Biblijo iz hebrejščine-aramejščine v latinski jezik in tudi v staroslovenski jezik. Po Eticu je zaslužen, da je izumil, ustvaril protoglagolico. Zato sta sv. Ciril in Metod, ko sta prišla v slovensko Panonijo, že naletela na pisavo, ki sta jo samo še nekoliko dopolnila. Iz pisem, ki jih je pisal sv. Hieronim je razvidno, da v zvezi s prevodi govori o svojem jeziku – »meae linquae« in o latinskem jeziku – »nostrae linquae«.

Zato sv. Hieronima lahko uvrstimo med največje učenjake staroslovenskih korenin.

UPORABLJENA LITERATURA:

  1. Eticus, Cosmographia, IV. st.
  2. Kaiser der vierte, erster teil, Prag, 1316–1355
  3. M. COCCII, Sabellico – Rapsodiæ historiarum Enneadum, 1528
  4. Conrad Gesner, Mihridates de diffe, Tiguri MDLV (1555)
  5. Antol Vramec, Kronika vezda znovič spravljena kratka slovenskim jezikom, Ljubljana 1578
  6. Adam Bohorič, De Latino Carniolana literatura, Wittenberg 1584
  7. Mauro Orbini, Il regno de gli Slavi, Pesaro, 1601
  8. Ludovici Gottfridi, Chronica, 1632
  9. Philippi Cluveri, Germania antiqua cum Vindelico et Norico, 1663
  10. Joanne Ludovico Schonleben, Carniola Antique et nova, Aemona, 1681
  11. Marko Pohlin, Kraynska grammatika, Laibach, 1768
  12. Herbelot, Bibliotheque orientalis, Maestricht, 1776
  13. Jan Kollar, Cestopis horni Italie, Pešta, 1843
  14. Matija Vertovec, Miha Verne, Občna povestnica, Ljubljana, 1863
  15. Josip Godina Verdeljski, Opis zgodovine Trsta in njegove okolice, Terst, 1872
  16. Cavallera, Saint Jerome, Paris, 1922
  17. Koledar Goriške Mohorjeve družbe, 1927
  18. K. Lukman, Svetega Hijeronima izbrana dela, Celje 1941
  19. Dolomitski glas – Glasilo Dolomitskega odreda, julija 1944
  20. Zgodovina Cest na Slovenskem, Ljubljana 1972
  21. Rajko Bratož, Krščanstvo v Ogleju …, Ljubljana 1986
  22. Rajko Bratož, Vpliv oglejske cerkve …, Ljubljana 1990
  23. Rafko Valenčič, Sveti Hieronim – mož s Krasa, Ljubljana 2007
  24. Papež Benedikt XVI., Splošna avdienca, 2007
  25. Rajko Bratož, Med Italijo in Ilirikom, Ljubljana 2014
  26. Peter Kos, AD PIRUM (Hrušica) in Claustra Alpium Iuliarum, Ljubljana 2015
  27. Peter Skoberne, Skriti biseri Slovenije, Ljubljana 2017