Opažena prizemljenost

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Rad bi se ustavil pri prvem stavku današnjega evangeljskega odlomka: »Ko je na soboto šel v hišo nekega prvaka med farizeji na obed, so ga ti opazovali.« V meni odmeva predvsem zadnji del stavka: »so ga ti opazovali.« Dejstvo je, da je bil Jezus stalno na očeh, ne samo svojih nasprotnikov (farizejev in saducejev), ki jim je bil s svojo držo trn v peti in so samo čakali na kakšno njegovo napako, opazovali so ga  tudi tisti, ki jih je s svojim življenjem navdihoval.

Čeprav se nam v življenju običajno zdi, da nas nihče ne opazuje, ker nismo tako pomembni, kot Jezus oz nismo medijsko ali pa politično tako izpostavljeni, se vendarle motimo. Ves čas smo na ogled drugim. To je pravzaprav človekova danost, da ga drugi vidijo. Tako kot mi vidimo druge in jih opazujemo, tudi drugi vidijo in opazujejo nas.

Vidijo nas naši domači in nas opazujejo, vidijo nas naši sosedje in nas opazujejo, vidijo in opazujejo nas naši sodelavci, sorodniki, prijatelji, sošolci… Oči in ušesa in ostali čuti so sprejemniki, ki zaznavajo iz svoje okolice različne vibracije in slike. Ene so v spodbudo in druge ne.

Nehote se mi postavi vprašanje, kaj opazijo ljudje (vsi zgoraj našteti) v mojem življenju. Kakšno sled puščam? Kaj jih nagovarja in kaj jih ruši? Od današnje svete maše si lahko v razmislek vzamemo tudi samo to zavest, da nas drugi opazujejo in da smo poklicani izboljševati svojo podobo. Pa ne gre za to, da pred ljudmi nekaj igramo in se delamo. Prav držo hinavščine je Jezus grajal pri farizejih in saducejih.

V današnji božji besedi stopa v ospredje še ena beseda ponižnost. Ne želim, da jo vzamemo ponovno kot nekaj, kar se blagruje in povzdiguje, … Ker marsikdo ob tej besedi pravzaprav pomisli na nasprotje z današnjim načinom življenja in kvalitetami, ki jih srečuje v svetu. Beseda ponižnost mu ni ljuba, mogoče celo zlorabljena!

Osebno besedo ponižnost povezujem z besedo človek. V latinskem jeziku obe prihajata iz skupnega korena. Homo – kar pomeni človek in humilitas – kar pomeni ponižnost. Njun skupni koren je ‘humus’, kar pomeni zemlja. Človek ustvarjen iz zemlje in ponižnost kot tisti, ki je prizemljen. Ob tem razumevanju mi je tudi beseda ponižnost veliko bližje. Biti prizemljen, realen – mar ni to umetnost, ki bi se jo mogel učiti vsak. Ob vsem tem, kar se dogaja v vsakdanjem življenju, ob vseh fintah, ranjenostih, bolečinah, občutkih iskati pravo ravnovesje prizemljenosti.

Današnja nedelja me z božjo besedo vabi k odmiku, da se lahko prizemljim, da pogledam z oddaljenosti in se učim postati bolj realen – bolj resničen, tudi zato, ker dajem drugim pri njihovem opazovanju bolj pristno in živo podobo.

Besedilo je homilija na 22. nedeljo med letom.