Opažanja izseljenskega Slovenca I.

27
slovenske zeleznice
Foto: Flickr.

Skoraj vedno preživim del poletja v Sloveniji, med letom pa sledim dogajanjem v domovini po internetu, po telefonu in elektronski pošti. Seveda se je v zadnjih štiridesetih letih marsikaj spremenilo, saj se je povsod. Zaradi sprememb in zato, ker sem po mnogih letih življenja v Ameriki navajen še nečesa drugega, me zbode v oči marsikaj, kar se mi zdi nenavadno, drugačno, nepričakovano. Tukaj je nekaj takih opažanj.

O slovenščini

Ob poletnih obiskih v Sloveniji me preseneča število srbizmov in fraz, ki so dobesedno prevedene iz angleščine. Od kdaj sta “kao” in “valjda” slovenski besedi? “Verjeli ali ne” se tudi ponaša s precej novim potnim listom. Prej smo enostavno rekli, “če verjameš, ali pa ne”.

In že smo pri besedi “kobajagi”. Prepričan sem bil, da gre za turški izraz, ki je prišel k nam skozi srbščino. A glej, zmotil sem se. Naj mi bo oproščeno. Beseda zveni tako grdo in neslovensko, da sem mislil, da je “od tam nekje”. In res je to nekakšna modna roba iz srbščine. Besedo samo je težko prevesti. Internet me je podučil, da se uporablja takrat, ko hočemo povedati, da gre za nekaj, kar daje le videz, ni pa res.

Seveda ne morem mimo besednega skrpucala “raznorazni”. Ta izraz je v dobrih starih časih domoval v partijskem in SZDL-jevskem reku, ki je hkrati z vsebino v slabih prevodih priromal iz Beograda. Beseda je bila priročno mašilo pri mlatenju prazne slame o družbenem dogovarjanju, usklajevanju (raznoraznih?) samoupravnih interesov itd. Zdaj se je pa že čisto udomačila tudi v pogovornem jeziku. Tako gladko in neopazno zdrsne iz ust, da se to pripeti celo ljudem, za katere bi mislil, da jim je lepa in pristna slovenščina v ponos in dolžnost.

Med vstajo v Egiptu sem bral, da je “slovensko zunanje ministrstvo posodobilo varnostno opozorilo za potovanja v Egipt”. (Le kaj je bilo narobe s staromodnimi varnostnimi opozorili?). Evropski komisar Rehn pa je rekel, “da ne bo …samočestitajočih si izjav”. (Čudno. Kdo bi si mislil, da lahko izjave same sebi cestitajo?). Delo pa piše, da “je Rusija je obnovila dobavo plina Ukrajini”. Svoje čase smo obnavljali stanovanja, ceste, spomenike. Včasih se je treba malo ‘pomujati’, da ne izgleda, kot da je besedilo prevedel računalnik. Ali ga je pa morda res? Pa kaj bi se sploh mučili s slovenščino! Če nas kaj ujezi, ali pa je novinar preveč tečen, rečemo enostavno: “So what!” Kje so časi, ko je za grapeferuit obveljal izraz grenkotec, za kozmonavta pa vesoljec?

O akademskih nazivih

Slovenci smo podobno kot naši srednje-evropski sosedje precej dovzetni za bolezen, ki se odraža v izrednem čislanju akademskih nazivov. Akademski titel naj bi bil nekakšno jamstvo za strokovnost in sposobnost. Svoje čase je “ing.” pred priimkom nekaj pomenil in veljalo je prepričanje, da tak človek nekaj zna. Spomnim se, da so na študiju fizike in matematike na ljubljanski univerzi vpeljali tehnično smer, in smo se diplomanti lahko ponašali z inženirskim nazivom.

Danes je pa tako, da vsak študira, tudi v Ameriki. Če je srednješolec še tako slab, se bo že našla univerza ali “college”, ki ga bo vzel in hkrati seveda šolnino. S tekmovanjem za študenti in za denarjem, ki ga ti prinesejo, standardi padajo. Približno se ve, koliko so univerze vredne. Diplomant kakšne družboslovne smeri, in še z manj kakovostne univerze, ima lahko resne težave pri iskanju službe. Tragedija je pa tudi v tem, da mnogi študij financirajo s posojili, ki jih zaradi slabo plačanih služb ne morejo vračati. Navadna diploma skoraj ni več dovolj; imeti je treba že magisterij.

Očitno je tudi Slovenijo zajela manija magisterijev. Lepo je imeti zveneči “mag.” pred imenom. Verjetno se ne motim, če rečem, da je kakovost na splošno padla. Dokazov sicer nimam; ogledal sem si le eno, v zadnjih časih mnogokrat omenjano magistrsko nalogo. Ta precej potrjuje moje sume glede kakovosti in tudi plagiatorstva. Po svetu je plagiatorstvo hud greh. Spomnimo se le nemškega obrambnega ministra Guttenberga, ki je ob splošnem norčevanju (“dr. Googleberg”) zaradi plagiatorstva ‘spokal’, odstopil z vseh političnih funkcij, izgubil doktorski naziv in izginil iz javnosti.

O političnem izražanju

Kaj naj recem? Izražanje je slikovito, celo poetično; mnogo je prispodob. Recimo, o dolžini krila kot merilu za dolžino mandata. Potem, kako se bo mesto Koper kot ptič hranilo z zajedalci iz slonove kože. Spet nekaj o avtobusu, ki drvi v napačno smer, in povrhu še z voznico brez izpita. Potem spet nekaj o posebnih očalih in slušnem aparatu, da bi zaznali tihi državni udar. In še in še. Ne le da je v političnem govoru precej poetičnosti, veliko je tudi sarkazma, posmehljivosti, negativnosti in zafrkljivosti.

Morda bi bilo dobro, da bi se vprašali, kaj je namen govora v politiki. Da lahko rečemo, “poglej, kako sem mu dal fino pod nos”? In da se poslušalci malo posmejejo? Po mojem le, če hočemo biti komedijanti, ne pa resni politiki. En cilj je gotovo to, da se pritegne pozornost ali pa prizadene verodostojnost kake osebe ali ideje. Takrat so sarkastične in bombastične izjave morda koristne. Seveda je pomemben celoten učinek. Kaj naredi negativna izjava za javno podobo nekega politika? Oceniti je treba, ali se to splača. Na ekstremih političnega spektra tak govor pritegne pozornost na politika in “napumpa” njegove volivce, da gredo na volišča. Bolj v sredini pa verjetno škodi.

Običajno je namen političnih izjav in govorov pridobivanje volilnih glasov, utrjevanje ali pa zbijanje podpore kakšnemu načrtu ali pa nasprotniku. Politik mora paziti, da ne izpade nesramen ali žaljiv. S tem zelo hitro odbije volivce, posebno neopredeljene in tiste, ki so na sredi. Če je treba nasprotnika očrniti, naj se to prepusti drugim. V ameriških volilnih bojih so politični oglasi mnogokrat zlobni, nesramni in varljivi. Nasprotnika se napade na vse možne načine: iztrgani citati, namerno potvarjanje pozicije, izmišljotine. Vendar tega ne dela kandidat direktno, ampak kdo drug. V političnih oglasih je to napovedovalec ali napovedovalka s primernim glasom. Vsak spodrsljaj je lahko gradivo za napad. Kandidat mora paziti, da ne zine ničesar, kar se lahko kasneje uporabi proti njemu. Več je primerov, ko je kandidat zaradi enega nepremišljenega stavka izgubil volitve. Dobro je, da je politik odločen in trden, ne sme se ga pa prijeti sloves, da ni pravičen (“fair”). Paziti mora, da ohrani dobrohotno podobo, ker ljudje ne volijo nergačev, negativcev in kandidatov s kislimi obrazi.

O občilih in javnem mnenju

Danes se seveda uporablja beseda “mediji”, celo “dominantni mediji” in govoriti o občilih je očitno staromodno. Dogodkom v Sloveniji sledim po internetu, tako da si vsak dan ogledam kakšnega pol ducata spletnih strani. Novice, ki jih tako dobim, so zgoščene, izkristalizirane. Izvlečem tisto, kar me zanima. Ko pa berem časopise v Sloveniji, je občutek čisto drugačen. Težko je izluščiti, kaj je pomembno in kaj ne. Vse je nekako megleno.

Pri slovenskih občilih je hitro jasno, na kateri strani so simpatije uredništva. To se opazi po tem, kakšne novice in komentarje prinašajo. Vidi se tudi po pismih bralcev, ki so morda izbrana tako, da predstavljajo neko želeno usmeritev. Drugi razlog je pa mogoče v tem, da s svojo politično naravnanostjo časopis pritegne določen krog bralcev, kar se potem izraža v homogenosti stališč njihovih pisem. To se jasno vidi v komentarjih na spletnih straneh. Če berem spletno stran Dnevnika, si lahko predstavljam, kaj bodo pisali bralci, in enako pri Demokraciji ter Reporterju. Bojim se, da je v slovenskih občilih premalo pravega novinarstva, preveč pa propagande in navijaštva.

Vodilni ameriški časopisi poskušajo vzdrževati vsaj videz nepristranskosti. En razlog je gotovo ekonomski: s tem si večajo bazo bralcev. To se vidi v tem, da ošvrknejo ene in druge, da so pisma bralcev precej uravnotežena, enako tudi v kolumnah. Usmeritev se kaže na bolj prefinjen način: kakšni članki so na prvi strani, ali je kaj nevšečnega porinjeno na manj brane strani … Posebno pri predsedniških volitvah je pomembno, koliko se omenja enega in drugega kandidata. Vse to se da meriti.

Občila so v splošnem bolj liberalno usmerjena, kar pomeni, da so bolj naklonjena demokratom kot republikancem. Recimo, The New York Times in The Washington Post skoraj nikoli ne podpreta republikanskih kandidatov. Že najdejo kakšno razlago, da je demokratski kandidat bolj primeren. Zanimivo je to, da je beseda “liberal” dobila slab prizvok. Na splošno zdaj enačijo oznako “liberal” s “socialist” (v zahodnoevropskem, ne komunističnem pomenu), kar je pa smrtni greh. Tisti, ki so bili prej liberalci, se zdaj te oznake otepajo in pravijo, da so progresivci.

Mnoge v ZDA skrbi, da se zmanjšuje zaupanje v vlado, kongres, sodstvo, državne ustanove. Ni dobro, če državljani izgubijo prepričanje, da je to njihova država, torej nekaj, kar sami hočejo in kar jim ni bilo vsiljeno. Pripravljeni so jo braniti in zanjo kaj žrtvovati, tudi življenje. Zato so škandali, kot je bil ta v NSA, v davčni upravi (IRS) in pa v CIA, tako škodljivi. Seveda ljudje tudi goljufajo pri davkih, je korupcija, denar ima še vedno besedo. Vendar pa v celoti Američani vidijo svojo državo kot nekaj pozitivnega in so nanjo ponosni.

Tako vzdušje je vladalo v Sloveniji nekaj let po osamosvojitvi, zdaj pa gotovo ne več. Prevladuje neka pasivnost, resigniranost, jamranje, občutek nemoči, razen kadar je treba zrežirati kakšno “vstajo”. Ljudje čakajo, da jim država kaj “da”, se bojijo, da jim bo kaj “vzela.” Navajeni so, da nekdo za njih odloča. Če jim ni prav, godrnjajo, namesto da bi poskušali kaj spremeniti; in si dajo duška s tem, da ne gredo volit. Ali smo si sposobni sami vladati? S tem nismo imeli v zgodovini nobenih skušenj in vprašanje ni tako neumestno. Ali imamo ljudi, ki so pripravljeni postaviti interes države, nacije nad svoje ambicije in koristi?

Tu so seveda nerešena vprašanja iz druge svetovne vojne. S tem se je treba soočit, vendar ne smemo dopustiti, da vse druge stvari stojijo, ker to ni rešeno. Najti je treba neki “modus vivendi”, da gremo lahko naprej. Tudi mož in žena, ki sta si ves čas v laseh, ostaneta skupaj in se nekako pobotata v dobro otrok. Upal bi si pa trditi, da tako “vojno stanje” koristi nekaterim, ki si s tem nabirajo politične točke in preprečijo, da jim volivci ‘odvandrajo’ kam na sredino.

Zavedati se je pa treba, da ljudje izredno težko spremenijo svoje prepričanje. Kar so se otroci učili v šoli in kar so izvedeli doma, je skoraj zacementirano. Če se pozneje pojavijo nova dejstva (Huda jama itd.), je manj travmatično, stvar nekako opravičiti kot pa povsem zavreči prepričanje. Zato me nič ne čudi, da je RTV prejela šeststo pisem, v katerih gledalci pozivajo ustanovo, naj preneha oddajati serijo Jožeta Možine “Pričevalci”. Očitno ta pričevanja motijo idilično sliko druge svetovne vojne, ki smo je bili vajeni iz šole.

V pogovorih z ljudmi v Sloveniji in pri branju komentarjev na spletnih straneh dobim vtis, da je javnost zmedena in nepoučena. Ljudje strastno verjamejo v to ali ono, vendar brez resnih razlogov. Slišim cel kup mnenj od A do Ž: “Janša nas je zapufal.” – “Pahor nas je zapufal.” – Ti so kradli, oni so kradli. – “Če Janša vrne to, kar je pokradel, lahko plačamo vse dolgove.” – Ko sem poslušal razpravo o TEŠ-u, mi ni bilo jasno, kdo ga je polomil. Obe strani sta krivili drugo. Pri vsem tem gre za dejstva, za nekaj, kar se je že zgodilo. Ali je res tako težko priti stvarem do dna in ugotoviti, kaj je bilo v resnici? Nekatere vodilne politične osebnosti so v javnosti že dvajset, trideset let. Težko je verjeti, da v vsem tem času o človeku ni neke jasne podobe, ampak obstajajo o njem v javnosti diametralno nasprotna mnenja.

V zvezi s tem si predstavljam, da je v Sloveniji prostor za neko resno, nepristransko in nestrankarko občilo. Mislim, da je ljudem do tega, da jim nekdo nalije čistega vina, da jim razblini meglo in razgali manipulacije. Seveda si je treba tak ugled zaslužiti. Če bralcu nekaj ni všeč, hitro obsodi občilo za trobilo nasprotne strani. Pisec mora biti dovolj zrel in pošten, da predstavi neko temo nepristransko in uravnoteženo. Najlaže bi se morda to uredilo tako, da se objavi članke “za” in “proti”. Pa naj se vsak potrudi, da bo najbolj prepričljiv.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


27 KOMENTARJI

  1. Fenomenalen članek. Čeprav se ne spušča preveč v analizo vzrokov, izjemno dobro opisuje stanje. Če tu kdo ne vidi kje grešimo, potem mu res ni pomoči. Pa naj bo kriv kdorkoli ali karkoli.

    ps. Glede liberalcev pri nas velja da so desnica. Ne vem od kdaj to. Avtor tu nakaže, da v Ameriki liberalce imenujejo že kar socialisti…

    • Zdravko: “Glede liberalcev pri nas velja da so desnica. Ne vem od kdaj to. Avtor tu nakaže, da v Ameriki liberalce imenujejo že kar socialisti…
      ===============

      Tule:

      http://4d.rtvslo.si/arhiv/na-tretjem/174317692

      … nastopa Ivo Vajgl. Če je to liberalec sem jaz tramvaj. 😉

      Če so tega tipa sprejeli evropski liberalci potem to niso liberalci ampak socialisti.

      • Po ekonomski plati so liberalci oz. libertarci na desni.

        V ZDA so malo pomešali. Tisti, ki bi se morali imenovati socialisti, se imejujejo liberalci. Pravi liberalci pa libertarci.

  2. Brez besed absolutno, defenitivno in ogromno v medijih ne znajo več komunicirati. V SP recimo niso uporabljene nikoli. Uporabljajo jih najraje tisti, ki bi želeli zveneti bolj izobraženo, pa to niso.

  3. Če se 70 % folka pozdravlja z “ajde čao” potem vedite da ste v zmešani SLO. To skrajno bedasto in prazno “pozdravljanje ” ni nastalo slučajno…Ljudem so ga “zlezli” pod kožo….in zdaj ne vedo več kdo so, ali balkanci ali italijani….Je folku ki itak nič ne misli in je najraje v čredi itak vseeno, če ne ve kdo je ! Da bi pomislili da tudi s tem postajajo ljudje brez SLo identitete, pravzaprav brez vsake identitete pa jim še na misel ne pride….
    Pojav “ajde čao” je tako vsesplošen kot vsesplošna zabitost SLO folka. Največja mogoča v razvitem svetu !

  4. No.najmanj 600.000 pa nas je takih,ki zahtevamo resnico in nadaljevanje Možininih avtentičnih osebnih in zgodovinskih pričevanj. To je namreč edina pristna zgodovina Slovencev-vse druge t.i.zgodovinske oddaje o partizanščini in ponarejenih herojih na javni RTV so sicer že kar praviloma potvorba in laž.

  5. Z dneva v dan sem zgrožen, ko je vljudnostni odnos v trgovskih in gostinskih lokalih že skoraj povsod zamenjal prostaški balkanski izraz “evo”.

    Namesto, da bi trgovka rekla izvolite ali prosim, ti prostaško blekne “evo” in ti pomoli pod nos artikel ali denar. Žalostno!

    Podobno je na nekaterih TV in radijskih medijih.

  6. Očitno odgovorni dopuščajo takšen prostaški odnos, pa čeprav govorijo o skrbi za profesionalen odnos in čeprav so prejeli ISSO standarde, katerih bistvo je prav vljudnosten odnos do strank.

    Eno govorimo in imamo tudi zapisano na papirju, drugo počnemo.

    Kje smo se tega naučili?!

  7. Zakaj se ne zganejo trgovska in gostinska združenja.

    Tudi Cerarjeva vlada, ki je obljubljala etičnost v odnosih, jih ne opozori na to dolžnost.

  8. To je podobno kot s slovensko himno:

    Smemo prepevati kitico, ki vsebuje besedo “vrag”.

    Ne smemo pa prepvati pa Prešernove kitice, v kateri je beseda “Bog”.

  9. Če ljudem ki imajo moč in vpliv na širšo skupnost vladajo sebični interesi, lahko temu tako rečemo ja.

  10. Vladati sebi, preseganje svoje nižje narave, gradnja boljših odnosov in življenje v skladu z Bogom bi naj bil cilj.
    In ne vladati drugim.

  11. […] Skoraj vedno preživim del poletja v Sloveniji, med letom pa sledim dogajanjem v domovini po internetu, po telefonu in elektronski pošti. Seveda se je v zadnjih štiridesetih letih marsikaj spremenilo, saj se je povsod. Zaradi sprememb in zato, ker sem po mnogih letih življenja v Ameriki navajen še nečesa drugega, me zbode v oči marsikaj, kar se mi zdi nenavadno, drugačno, nepričakovano. Tukaj je nekaj takih opažanj, (pripis uredništva: prvi del na povezavi). […]

  12. Ena ključnih lastnosti po katerih se to preseganje samega sebe prepozna, je ko je nekdo sposoben priznanja svojih napak.
    Vsi se lahko kdaj motimo, samo da eni tega niso sposobni (nočejo) za nobeno ceno priznat.

  13. Ivan Cankar je še leta 1918 svaril pred balkanskimi brati in povdarjal, da ima slovensko ljudstvo podobno kulturo z avstrijskim, ne pa na primer s srbskim življem. Razbili so mu glavo srbohrvaško govoreči nasilneži. Takrat so naše tedanje oblasti ustavile preiskavo o “nesreči” in zapeljale Slovenijo na Balkan. Intenzivna balkanizacija je naredila svoje in zdaj imamo podobno situacijo, kot jo imajo vse balkanske državice z Grčijo ali Srbijo na čelu. Večini se tudi zelo pozna večstoletno življenje pod Turki, ki so v 13. stoletju pridrveli iz srednjeazijskih step in razpršili svoje gene pri podjarmljenih narodih. Teh lastnosti so si zaželeli naši predniki, ki so se naveličali germanizacije in civilizacije. (H)ajde je turcizem, kdor je gledal Sulejmana Veličastnega je ta klic lahko mnogokrat slišal in videl bratomore in sinomore. Nič čudnega če tudi mi vpijemo ajde in nas lastni masovni bratomor prav nič ne gane!
    Ajd čao!

    • Vendar je ta lastni masovni bratomor originalen. Noben narod česa podobnega ne premore. Tudi glede živih, saj vrnitev emigracije ni sprejemljiva. Še danes so obtoženi izdaje, čeprav ni jasno koga. Noben narod ne pozna izgona bratov.

  14. Sama ne gledam tako zelo strogo na nove besede, ki vstopajo v slovenščino. Jezik je živa stvar in ni hermetično zaprt – kar pomeni, da vpliva na druge jezike in hkrati sprejema tujke.
    Podobno velja za vse jezike (v francoščini npr. ‘verlain’).

    Raba narekuje slovnico; niso slovničarji tisti, ki izumljajo jezik, temveč ga le popisujejo in analizirajo.

    Je pa tako, da se ljudje navežemo na jezik, ki smo ga poslušali v otroštvu in mladosti. Prav možno je, da se bodo čez 50 let tisti, ki se danes pozdravljajo z ‘ajd čao’, zgražali nad v tistem času aktualnimi načini pozdravljanja.

    • Halo, kdo se je pozdravljal ajde čao v mladosti ?? Odkar pomnim je bilo živjo, adijo, zdravo…na deželi in med umirjenimi ljudmi zbogom, nasvidenje…..Kakšen čao in kakšen ajde ali ajd…To se je razpaslo preko režim medijev zadnjih 15 let…Ljudje, pišite tako kot je in kot je pametno, ne izumljat…
      Kdaj pa smo v jugi trapali z valjda in drugimi srbizmi ? Takorekoč nikoli !!

    • Govorjenje in pozdravljanje je najbolj povezano s stanjem duha in držo posameznika. Ključna je izobrazba, resnost, odgovornost do družbe in naroda, domoljubje, svetovni nazor tudi, tudi politična usmeritev.
      Jaz recimo nikoli nisem hotel govoriti zdravo….pač pa krščanski živjo. Druga stran pač obratno.

    • Danes pozdravljati z ajde čao pomeni da si nemisleči kozel, valjda…jugonostalgik- ker je “temu tako” in ker “kdor dela tudi greši” (delati pač v SLO nikoli ni bil greh, razen za komije)….

Comments are closed.