Povsem se strinjam z Rokom Čakšem, da bi bilo hudo narobe dogajanje prejšnjega konca tedna gledati samo v luči zdaj že znamenitih žvižgov predsednici Nove Slovenije. Toda vsaj človek kot jaz si ne more kaj, da se ob tem ne bi spomnil podobne scene in podobnih žvižgov iz pomladi leta 1994. Kar nekaj akterjev je bilo enakih, le naslovnik nekulturnega odziva občinstva je bil drug, Lojze Peterle.
Stopicljanje na mestu?
Če nekoliko priostrim nauk povedanega, je desna sredina v Sloveniji, kar zadeva medsebojne odnose, očitno spet (ali še vedno?) tam, kjer je bila pred davnimi dvaindvajsetimi leti. Še bolj zaostreno bi rekel, da je kot vsa družba ves ta čas po vsem videzu stopicala na mestu. Sveže zamere, ki so porodile takratno žvižganje, očitno še danes niso pokopane, pridružile so se jim raje še nove.
Pomembno, celo bistveno pa so se kljub splošnemu zastoju družbe spremenile zunanje okoliščine. Če je domet desnosredinskih strank spomladi 1994 dosegal polovico, je danes bližji tretjini volilnega telesa. Njeni najbolj goreči podporniki so še zmeraj enaki kot tedaj, samo da so, seveda, dve desetletji starejši. Ob stalno padajoči volilni udeležbi se glede na stanje po posameznih volilnih okrajih ni mogoče tolažiti niti s tem, da desno usmerjeni volivci ostajajo doma bistveno bolj kot njihovi kolegi z drugega brega. Veliko zvestih privržencev strank desne sredine je v zadnjih dveh desetletjih preprosto tudi umrlo.
In če je ob največjem uspehu manjšinske politične opcije leta 2004 lahko veliko vlogo odigrala zasičenost Slovenk in Slovencev z dvanajstletno skoraj neprekinjeno vladavino Liberalne demokracije, se kaj takega skoraj ne more ponoviti. Na oblast abonirani opciji je namreč eden velikih metov uspel z izumom strategije »novih obrazov«, ki vsaj teoretično omogoča večno vračanje enakega, pri čemer lahko volivec preslepi svojo vest, češ da ne glasuje za tiste, ki so pravzaprav že dolgo na oblasti in so zadeve zavozili. Volitve leta 2011, v manjši meri pa tudi volitve 2014 bi morale biti za to šolski zgled celo v evropski zgodovini političnih strank.
Nujno pregrupiranje
Spričo nakopičenih tegob, med katerimi sploh nisem omenil zgodovinsko pogojenega zaostanka od štarta naprej, se zdijo petelinji boji dveh desnosredinskih strank obrobnega pomena. V sedanji kondiciji desna sredina volitev, ki so edini ključ do sprememb, pač ne more dobiti. Migrantska kriza vsaj na prvi pogled resda ponuja nekakšno bližnjico in sam sem med tistimi, ki menijo, da je določen premik volilnega telesa proti desni, kot ga kaže večina anket zadnjih mesecev, realen. A pozor, ne spomnim se, da bi bila v kateri teh anket z napovedano visoko prednostjo SDS hkrati napovedana parlamentarna večina desnosredinskega bloka. Poleg tega nisem prepričan, da bi na volilni dan, celo če bi bil ta naslednjo nedeljo, strah pred neučinkovitostjo sedaj vladajoče koalicije presegel običajni antijanšistični refleks klenega Slovenca, ki ga ni sposobna v vsem njegovem sijaju zaznati nobena predvolilna anketa. Obenem bi bila dolgoročno medvedja usluga, če bi se desna sredina na Slovenskem povsem prepustila populističnim skušnjavam, kot jih ponuja kriza, saj bi bil to z vidika prihodnosti nedvomno korak v napačno smer.
V prvi vrsti gre pač za to, da mora desna sredina nekoč preprosto zbrati nadpolovično parlamentarno večino, kar ji v zadnjih šestindvajsetih letih ni nikdar uspelo (Demosa ni mogoče šteti za izključno desnosredinsko koalicijo). Za dosego tega cilja mora dovolj velikemu številu Slovenk in Slovencev dopovedati, da lahko le ona prinese tako zaželene spremembe. Da tega ne morejo storiti že desetletja na državne jasli abonirane sile, pa tudi ne tisti, ki pod mladostnim videzom in obetom totalne revolucije obetajo zgolj še več »istega«. V Sloveniji, kjer vsaj nominalna levica dominira že sedemdeset let, ne.
Pot k temu cilju vodi, kot je vse očitneje, preko tvorbe nove široke koalicije volivcev. Nečesa, čemur v anglosaškem svetu pravijo realignment, pregrupiranje v političnem prostoru, do katerega pride, da bi dosegli spremembo politične večine. Razmeroma nepomembno je, ali do tega procesa pride pod plaščem ene same stranke ali koalicije strank. Primere uspešne spremembe oblasti lahko najdemo za obe možnosti, za prvo morda uspeha Orbanovega Fidesza na madžarskih volitvah 1998 ali tudi Janševe SDS na volitvah 2004, za drugo ob nekaterih zgledih iz let med 1989 in 1991 zmago desnosredinske koalicije konservativcev, reformistov in socialdemokratov na estonskih volitvah 1999.
Tri možne smeri
Desna sredina bi teoretično lahko nove volivce iskala predvsem v treh bazenih. Prvi je morda ne zelo velika, a vsekakor ne nepomembna skupina levo usmerjenih katoličanov. Z desno sredino jih marsikdaj povezujejo konservativna stališča do nekaterih družbenih vprašanj, a jih sočasno njihova navezanost na dediščino socialistične Slovenije dela za izjemno težak teren, kjer so možnosti za uspeh majhne. Drugi bazen so svobodomiselno usmerjeni volivci, ki jih je predvsem SDS že znala nagovoriti. Predvsem njim je potrebno dopovedati, da je njihova navezava na povojno politično mitologijo in njene nosilce dokaj nenaravna. Morda je v tej skupini možnosti za uspeh še največ tudi zato, ker se slovenska levica po vsem videzu počasi poslavlja od enako nenaravnega parazitiranja na razsvetljenski in liberalni dediščini, s katerim je zadnji dve desetletji Urbi et orbi dokazovala svojo domnevno naprednost.
A to hkrati pomeni, da kljub vsej vabljivosti pogled slovenske desne sredine ne more biti usmerjen proti Budimpešti in Varšavi, ker omenjeno v končni fazi pomeni pogled proti Moskvi, marveč ne glede na vse pomisleke proti zahodni Evropi in Washingtonu. Tretji bazen, mimo katerega ne vodi nobena resna pot, so končno mladi, celo najmlajši volivci in volivke. Če desna sredina ne bo pomladila volilnega bazena in slednjim ne bo znala prepričljivo pokazati, da je skupaj z njimi v glavnem osmoljenka četrtine stoletja slovenske države in zato na njihovi strani, se bomo čez leta znova lahko naslajali le ob tem, kdo je komu žvižgal.
