Onkraj dobrega in zlega

1
191
barbara klajnsek
Barbara Klajnšek

O razmerju med politiko in etiko se še posebej v zadnjem času veliko govori. Navsezadnje, to je bila tudi formula za uspeh dr. Mira Cerarja na julijskih predčasnih volitvah – ne glede na to, da iz ust sedanjega predsednika (nove) vlade nismo slišali nič konkretnega. Zgolj nekaj splošnih opazk o pomanjkanju moralne drže pri politikih, kar pa je dejansko zgolj ponovno odkrivanje tople vode.

Zakaj je Cerar s svojo instant stranko sploh lahko dosegel takšen uspeh? Če odštejemo splošne družbene in politične razmere oz. pogoje, v katerih so se znašli politični subjekti (o tem sem pisal že velikokrat), bi lahko rekli, da je imel povprečen Slovenec pred seboj nekakšno kontrastno podobo dveh vzporednih svetov: svetli del je predstavljal Cerar, ki mu mediji niso postavili praktično niti enega neprijetnega vprašanja, njegova edina referenca pa je bila ta, da doslej ni deloval v politiki in je torej v očeh javnosti dokaj »neomadeževan«. Na drugi strani pa je imel volivec pred seboj »temo«, ki jo predstavlja etablirana politika, v središču te teme pa strankarskega voditelja, ki se je zaradi domnevne koruptivnosti znašel v zaporu. Ne glede na statistično izkazano nezaupanje v pravosodne institucije je potrebno vedeti, da povprečen Slovenec še vedno verjame v (politično) neodvisnost slovenskih sodišč. Ergo: pravnomočna obsodba v zadevi Patria torej tudi formalno potrjuje nemoralno držo Janeza Janše, ravnanje sodišča proti doslej »nedotakljivemu« pa je dokaz, da pravna država pri nas vsaj še malo deluje (mimogrede: to ni moje osebno mnenje, ampak nekakšna splošna ocena, ki sem jo lahko sestavil iz vtisov preprostih ljudi). Na takšni podlagi Cerarju ni bilo težko zmagati.

Težava pa seveda ni zgolj v Cerarju, njegovih botrov ter medijih, niti zgolj v opoziciji. Pač pa tudi v temeljnih karakteristikah slovenskega volilnega telesa. Povprečen slovenski volivec je miselno len, vsegliharski in nergaški, zanj so »vsi isti«, naj bodo »levi« ali »desni«. Poleg tega je po svoji politični plati precej labilen, torej muhast, politična zgodovina ga ne zanima preveč, prav tako tudi ne ozadja, pač pa se rad pusti vplivati s strani »svetovalcev«, koga naj voli, čeprav obenem kriči, da nihče nima pravice, da ga »komandira«, saj zna misliti s svojo glavo. V zadnjem času je mogoče opaziti celo nekakšno koletivno shizofreničnost, otopelost in apatičnost. Na nek način se ponavlja tisto, kar je že pred stoletji politični teoretik Alexis de Tocquille opredelil kot »mehki despotizem«, ki nastane na podlagi zapiranja državljana v svoj svet zasebništva, užitkov in tudi reševanja težav (kolikokrat sem tudi s strani katoličanov, ko sem omenil slabo stanje v pravosodju, dobil nazaj odločen odgovor »To se me ne tiče!«). Visoka stopnja funkcionalne nepismenosti ter pomanjkanja inteligence (zaradi česar se večina odziva nagonsko) pripomore k temu, da povprečen slovenski volivec ne zna povezati med seboj nekaterih logično povezanih vzrokov in posledic. Neudeležba na volitvah je tako v zadnjem času postala celo nekakšna moralna vrlina – češ, tisti, ki hodijo na volitve, dejansko podpirajo barabe. Razen če se spet pojavi kakšna reciklirana serija »novih obrazov«.

Vse to kaže na to, da je razprava o etiki pravzaprav le marketinški trik, kako morda pritegniti nekatere razočarane volivce, da gredo še enkrat na led, potem ko so bili že tolikokrat razočarani in so morda tudi siti premlevanja enih in istih (ideoloških) vprašanj. Tu se vprašanje moralnosti v politiki tudi konča, saj se ne ve več, kaj je dobro in kaj zlo. Če to ponazorimo z naslovom enega od Nieztschejevih del, smo nekako v fazi »onkraj dobrega in zlega«.

Poglejmo štiri primere:

1. Alenka Bratušek kot podpredsednica Evropske komisije

Če dosedanji slovenski član Evropske komisije dr. Janez Potočnik ne bi javnosti predstavil »trdoto« zasliševanj komisarskih kandidatov v evropskem parlamentu, bi se nemara tudi najbolj »tečen« del slovenske javnosti sprijaznil z dejstvom, da je Bratuškova očitno veliko bolj cenjena v Bruslju kot doma (ne glede na njeno angleščino, način obnašanja ter dejstvo, da je še ne tako dolgo nazaj sodelovala na prireditvi, ki je bila usmerjena proti Evropski uniji kot »bandi tatov«). Junckerjev pragmatizem – navsezadnje gre za vidnega člana Evropske ljudske stranke – je predvsem za Evropski uniji najbolj zveste Slovence težko razumljiv. Še posebej spričo dejstva, da Bratuškova ne bo le »običajna« evropska komisarka, pač pa celo podpredsednica te institucije, kar je zagotovo eden najvišjih položajev v EU za kakšnega Slovenca. Torej bi morali po neki normalni logiki vsi Slovenci stopiti skupaj in enotno podpreti »najboljšo kandidatko«, za katero ni znano, kako se bo odrezala na zaslišanju, ki naj bi bilo 6. oktobra. Toda ko je evropski poslanec Lojze Peterle izrazil ambicijo po kandidaturi za generalnega sekretarja Sveta Evrope, je temu najbolj nasprotovala prav Bratuškova, češ, da je Peterle soodgovoren za izbris 25 tisoč ljudi iz evidence stalnega bivališča. Je pa zato po drugi strani odločno podprla prejšnjega predsednika republike dr. Danila Türka pri boju za stolček generalnega sekretarja OZN. Ergo: ne samo vodstveni položaji v Sloveniji, pač pa tudi v Evropi in svetu so rezervirani izključno za »naše«, ker so »oni drugi« pač nemoralni.

2. Afera z veleposlanikom v zvezi Nato

Ko je v javnost prišla informacija o slovenskem veleposlaniku pri zvezi Nato Andreju Benedejčiču, češ da se mora zagovarjati pri slovenskem zunanjem ministrstvu zaradi domnevnega vohunjenja za Rusijo, se je zgodilo to, kar smo pravzaprav že večkrat doživeli: tresla se je gora, rodila se je miš. Na zunanjem ministrstvu so ugotovili, da z našim predstavnikom v zvezi nato bojda ni nič narobe. Edino spletnemu portalu Požareport je uspelo iztisniti neuradne informacije, da je zunanji minister Karl Erjavec najprej doživel neprijeten obisk iz Nata (šlo naj bi za agente, ki se ukvarjajo z varovanjem podatkov), nato pa je tajno sam obiskal sedež Nata ter slovenskega predstavništva, veleposlanika pa pohvalil in hkrati opomnil, naj se »malo nazaj drži«. Kar pomeni, da če bo grešil le na skrivaj, ne bo nič hudega. V občutljivem obdobju krepitve globalnega konflikta z Rusijo je povsem nerazumljivo, da Slovenija znotraj zveze Nato igra vlogo trojanskega konja – ne glede na gospodarske interese v Rusiji (in zanimivo, prav gospodarska izmenjava med Slovenijo in Rusijo se v zadnjem času vidno krepi).

3. Goran Klemenčič kot najšibkejši člen

Nominacija Gorana Klemenčiča za pravosodnega ministra je zagotovo ena najbolj razvpitih »cvetk« nove vlade oz. njenega predsednika. Po nedokončanem mandatu državnega sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve (še pod vodstvom Katarine Kresal) je z »žegnom« predsednika Türka postal predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, svojo vlogo rablja po naročilu pa je dobro opravil in ob tem zadržal imidž nepristranskega delivca pravice. Nedvomno se je »izkazal« predvsem z razvpitim poročilom, ki je pripomoglo k zrušenju vlade Janeza Janše ter hkrati postavitve vlade pod vodstvom Alenke Bratušek. Že nekaj mesecev kasneje je odstopil s položaja, bojda zaradi tega, ker je bil zgolj tiger brez zob in ni mogel storiti ničesar. Vstajniški krogi so ga proglasili tako rekoč za narodnega heroja. Sedaj se Klemenčič vrača, tokrat na politično funkcijo, ki jo je prej kot vodja KPK nadziral. Zanimivo je, da je ravno v istem času njegov vladni šef »pozabil« prijaviti premoženje KPK. Toda zgodilo se ni nič. Kot da gre zgolj za obrobno zadevo. Povejmo naglas: če bi kaj takšnega naredil Janša, bi nastal prvovrstni škandal. Očitno se Cerarjevo ravnanje ni zdelo problematično niti Klemenčiču.

4. Od Patrije do Eurojusta

Tednik Demokracija je v tem tednu razkril, da je Slovenija na haaški Eurojust na izobraževanje poslala sodnico Barbaro Klajnšek. Gre za trimesečno izobraževanje najbolj perspektivnih sodnikov in sodnic. Po prejemu vabila iz Haaga je Center za izobraževanje poslal vabila sodnikom, da se prijavijo. Po selekciji pošlje Center prijavo v Haag, ob tem pa je prišlo s strani Centra celo do nasprotujočih se informacij o tem, kdo je izbral Klajnškovo, ki je, mimogrede, prav tista sodnica, ki je izrekla obsodilno sodbo v zadevi Patria. Klajnškove niso izbrali na Eurojustu, pač pa so jo za to izobraževanje predlagali kar v Sloveniji. Ob tem velja omeniti, da stroške izobraževanja plača sodišče. Mimogrede, prav pravosodna veja oblasti naj bi bila v naši državi, če lahko verjamemo glavnim pravosodnim veljakom, nabolj finančno podhranjena.

Če povprečen slovenski volivec iz teh štirih primerov ne bo razbral velikega razkoraka med besedami in dejanji, potem Sloveniji še zelo dolgo ne bo boljše.

Foto: Reporter

1 komentar

  1. “Če povprečen slovenski volivec iz teh štirih primerov ne bo razbral velikega razkoraka med besedami in dejanji, potem Sloveniji še zelo dolgo ne bo boljše.”

    Seveda bo povprečen volivec razbral, da nekaj ne štima. Refleksno bo pritrdil tezi , da manjka morale in etike , ne pa pravnega reda. Manj ko bo pravne države , več bo žeje po morali. Še preden se bo izčrpal moralist Cerar, bodo pripravili novega moralista, ki bo zajahal tron. Mogoče moralista tipa Miha Mazzini ali pa kdo drug , ki se bo profiliral skozi medije s svežim moralističnem pristopu.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite