Homilija na 34. navadno nedeljo
Če človek na hitro ošvrkne današnjo božjo besedo, se mu utegne zazdeti, da je bolj namenjena živalim kot pa ljudem. Govora je namreč o nekakšnih ovnih in kozlih, pa o pastirju ovac… Ker je dandanes čedalje manj ljudi »s kmetov«, nas morda tovrstne prispodobe ne nagovorijo tako kot so nagovarjale takrat, ko so bile izrečene oziroma napisane. Konec koncev so tudi kralji za sodobne demokratične ureditve prej simbolična eksotika kot pa nekaj zares pomembnega in vplivnega. A četudi so današnje prispodobe nekako arhaične, niso prav nič manj resnične kot nekoč.
Eno od človekovih najskrivnostnejših vprašanj, ki ni nikoli dobilo razumskega odgovora, se nanaša na konec. Konec, ki nastopi, ko človekovo tuzemsko življenje ugasne. S tem vprašanjem so se ukvarjali naši praprapredniki in z njim se ukvarjamo tudi mi. Človek se pač že od nekdaj ni mogel sprijazniti z mislijo, da je življenje, ki ga sedaj živimo, vse. Da se nekoč razblini v nič. Ker niča pač ni. Dokončno potrditev večnega življenja pa človek ni nikoli bolj zares dobil kot z Jezusovim vstajenjem. Zakaj potrditev? Ker to ni realnost, ki bi bila unikat. Je realnost, ki v resnici pomeni obljubo – obljubo, da je vstajenje in večno življenje namenjeno tudi nam. Če ta obljuba ne bi bila resnična, potem bi se bistven del našega življenja sesul v prah; ne samo, da bi naša vera in upanje bila zgolj prazna tradicija: svetu bi bili v posmeh, ki bi lahko odmeval skoraj tja do večnosti.
Ker pa še nismo v večnosti, temveč zgolj na poti proti njej, ostaja odprtih še nekaj pomembnih reči. Očitno ni vseeno, kakšne sledi puščamo na tej poti. Se za nami vidijo sledi kozlov ali ovnov? Odgovor na to vprašanje bomo našli, ko bomo prešteli lačne, žejne, tujce in bolnike, ki se hvaležno ozirajo za nami, ker smo jim tako ali drugače pomagali v njihovih stiskah. Ni nam treba obupati, če ne vidimo nepreglednih množic; pomembno je, da smo bili pri svoji pomoči iskreni in sočutni.
Celotna zgodba o končni sodbi je postavljena v kontekst, ki o Bogu govori kot o kralju. Ko slišimo besedo kralj, nam ponavadi pred oči priromajo precej romantične podobe iz pravljic, saj skoraj v vsaki nastopa kak kralj. Ti kralji iz pravljic so v večini primerov zgledi pravičnosti, ki, sedeč na svojih prestolih z žezlom v rokah, vladajo nad svojim ljudstvom ter razsojajo o raznih sporih, se zavzemajo za male in preproste ljudi, zmagujejo v vojnih spopadih ter si nasploh prizadevajo za blaginjo svojega naroda in stabilnost kraljestva. V te romantične podobe ne spadajo kruti, hudobni in častihlepni kralji, kakršnih naša resnična zgodovina sicer pozna kar precej.
Zdi se, da se je tudi Jezus poslužil te prijetne podobe kralja, s katero je želel naznaniti svoj drugi prihod na zemljo, ob katerem bo nastopil kot sodnik nad pravičnimi in krivičnimi. A vendarle on ni kakšen pravljični kralj, kot bi si morda kdo utegnil misliti. Prav tako nima veliko skupnega z dolgočasno, na prestolu sedečo podobo kralja.
Pravzaprav se nam je že ob svojem prvem prihodu razodel kot kralj, čeprav sila nenavaden. Njegovo veliko dostojanstvo so najprej naznanili trije kralji, ki so se mu prišli poklonit. Kralji, ki prinašajo darila in pokleknejo pred nebogljenim otrokom v hlevu, nedvomno predstavljajo precej nenavaden prizor, ki pa nam že takoj na začetku kaže na veliko skrivnost in veličino, ki s tem detetom prihaja na svet. Nadalje je Jezus kralj, ko z velikimi množicami ljudi, ki mu sledijo, po deželi oznanja Božje kraljestvo. Kraljestvo, katerega kralj je preprost razcapanec, ki se druži z odpadniki in izobčenci družbe ter vliva upanje najbolj zapuščenim. Zato, da bi ljudje verovali v tega kralja, jim pred nosom ne maha z zlatim žezlom in razkošnimi kraljevskimi oblačili, temveč jih s številnimi čudeži ozdravlja, hrani, krepi in tolaži. Tako si pridobi mnogo oboževalcev, a žal tudi sovražnikov. In nazadnje ta kralj konča zapuščen, prebičan, zasramovan in pribit na križ. Njegova kraljevska krona ni iz zlata, temveč iz bodečega trnja, globoko zaritega v izmučeno čelo. In da vsi vedo, kdo je ta, ki je pribit na križ, je nad njegovo glavo obešen napis, da je on judovski kralj.
Verjetno se je takrat za marsikoga zgodba o kralju Jezusu končala. A v resnici se ni: zgodba se po križu in grobu nadaljuje in živi na najveličastnejši možni način. Kralj ne ostane v grobu, temveč iz njega vstane v novo življenje. V življenje, ki je s tem dogodkom vstajenja vsem vernim postalo trdno upanje v vstajenje vseh. In kar je najpomembnejše: naš kralj nas ni zapustil. Na skrivnosten način prihaja med nas in nas v podobi kruha in vina hrani s svojim telesom. Želi, da ga prejemamo, saj nam s tem daje moč za našo vero v resničnost, ki prihaja; da moremo verovati in upati na njegov drugi prihod, ko nam bo njegovo kraljestvo dokončno razodeto. Ob tem drugem prihodu bo, kot smo slišali, verjetno veliko bolj podoben pravljičnim kraljem. Le ena bistvena razlika je: on je resničen.
Drage sestre, dragi bratje! Tako kot mi čakamo našega kralja in njegov drugi prihod, tako tudi on čaka na nas, na naša dejanja ljubezni. Zato se ne obotavljajmo in bodimo po teh dejanjih rodovitni, da bomo tako nekoč zreli za vstop na kraljevo desnico.
