Naj zdaj zapoje angelom, naj mu Bog da pravično plačilo za vse lepo, krasno, dobro, ki nam ga je s svojo glasbo delil! In večna Luč naj mu sveti!
V nedeljo, 29. julija 2018, nas je zgodaj zjutraj prizadela vest o smrti hrvaškega pevca Oliverja Dragojevića, ki smo ga Slovenci imeli za svojega. V našem prostoru je nastopil velikokrat, tudi na Goriškem kot na Tržaškem. Oliver Dragojević je bil iz Vele Luke na otoku Korčula, kjer je preživel otroštvo. V Splitu je obiskoval glasbeno šolo, najprej se je učil klavir, nato klarinet in kitaro. Prve vidnejše uspehe je požel že leta 1963 kot pevec in klaviaturist splitske skupine Batali. Na tekmovanju hrvaških ljubiteljskih pevcev je zmagal z izvedbo pesmi Yesterday. Festivalski debi je imel v Splitu leta 1967, na katerem ni imel večjega uspeha. Med letoma 1967 in 1972 je nato igral po zahodnoevropskih klubih, krajši čas je sodeloval z Dubrovniškimi trubadurji, s splitsko skupino More, poleti leta 1974 pa se je ponovno pridružil skupini Batali. Od takrat je prejel številne najprestižnejše festivalske in diskografske nagrade, veliko hrvaških glasbenih nagrad in državno nagrado Reda Danice hrvatske. Njegova glasba je bila sprva močno pod vplivom dalmatinske folklore, v 90. letih prejšnjega stoletja pa je nekoliko opustil dalmatinski melos in se usmeril v globalne glasbene težnje. Posnel je številne studijske albume in plošče v živo. S svojim glasom, interpretacijami in emocijami se je dotaknil številnih generacij.
Od leta 1974 je bil poročen z Vesno Dragojević. Imel je tri sinove, Davorja, Damirja in Dina. Ena od njegovih velikih ljubezni je bilo tudi morje, ki mu je ostal zvest vse življenje, dejansko se to odraža v vseh njegovih pesmih.
Oliver Dragojević je v 71. letu starosti ob 5. uri v nedeljo zjutraj umrl v splitski bolnišnici, leto po tem, ko so mu diagnosticirali raka na pljučih. Pri založbi Croatia Records je ob Dragojevićevem 70. rojstnem dnevu izšel album Dueti. Vanj je bilo vključenih 17 njegovih uspešnih sodelovanj, med njimi letošnja uspešnica Ako voliš ovu ženu, ki jo je posnel z Željkom Bebekom, ter skladbi Nije htjela s Kemalom Montenom in U ljubav vjere nemam z Gibonnijem.
Prvi večji uspeh je Oliver Dragojević doživel na slovitem Splitskem festivalu leta 1974, ko je prejel prvo nagrado občinstva s skladbo Ča će mi Copacabana. Že naslednje leto je v Splitu nastopil s pesmijo Galeb i ja skladatelja Zdenka Runjića. Šanson je postal njegov zaščitni znak, sodelovanje z Runjićem pa eden najbolj prepoznavnih tandemov na hrvaški glasbeni sceni. Med največje uspešnice se uvrščajo Skalinada, Malinkonija, Oprosti mi, pape, Vjeruj u ljubav, Piva klapa ispo’ volta, Nadalina in Karoca.
Oliver Dragojević je imel uspešno kariero tudi v samostojni Hrvaški. V ta čas sodi tudi njegova izvedba Cesarice avtorja Zlatana Stipišića Gibonnija, s katerim je tudi kasneje veliko sodeloval, pel pa je tudi skupaj s slovenskim pevcem Otom Pestnerjem, italijanskima velikanoma Sergiom Endrigom in Riccardom Cocciantejem ter vrsto drugih.
Že res, da je Oliver Dragojević s svojo legendarno skupino Dupini v Sloveniji in pri nas po razpadu Jugoslavije nastopal predvsem zaradi denarja, drugod namreč niso redno plačevali, a prav tako je res, da je sam večkrat izjavil, da se je zelo navezal na Slovence; na novogoriško glasbeno sceno ga je pri nas vabila direktorica Kulturnega doma Pavla Jarc, k nam v Gorico pa ravnatelj Kulturnega doma Igor Komel, ki se je z njim tudi spoprijateljil. V goriškem Kulturnem domu je imel vedno nabito polno dvorano, s svojimi pesmimi je nagovarjal vse generacije, dejansko lahko rečemo, da je najbolj utelešal tisto, čemur pravimo dalmatinski melos, pa čeprav je sam zrastel s soul glasbo. Bil je strasten oboževalec Toma Jonesa. Če ste imeli srečo in ste kdaj prisostvovali njegovemu koncertu, kateremu je dodal še kak bis in tris, je ponavadi zaigral s skupino tudi kakšno staro pesem, pri kateri je prišla do izraza njegova ljubezen do soul glasbe, Stevieja Wonderja, starih mojstrov soul glasbe in rock and rolla.
Oliver Dragojević je s svojo glasbo nagovarjal vse narode nekdanje Jugoslavije, to mu je uspelo tudi po razpadu države, še najbolj pa je bilo to vidno tudi med zadnjo vojno v Jugoslaviji, ko so se narodi vojskovali, njegova glasba pa je nagovarjala vse in jih še vedno. Njegova glasba, pa naj gre za pesem Moj lipi andjele ali pesem Piva klapa ispo’ volta, nagovarja predvsem željo v vsakem človeku, da bi ob morju zasanjal, da bi se ob morju povezal s predniki in tudi za vedno nekam odšel, je kot morje, ob katerem se zaveš lastne minljivosti in večnosti obenem.
Niti ene pesmi ni zapel Oliver, da ne bi bilo v njej kančka melanholije, tiste, ki nas dela boljše, človeške, tople, tudi ranljive, a predvsem resnične ljudi.
Bil je rojen glasbenik, pri nas bi mu stari ljudje rekli “pravi godec”, saj ni bilo instrumenta, ki ga ne bi zaigral, čeprav je najraje sedel za klavir in vzel v roke kitaro, njegov božanski glas pa je bil tisti, ki je postal njegov prepoznavni znak. Ko je sam postal samo eden izmed mnogih pevcev v vokalnem sestavu, je znal pokazati, kako se sam zaveda, da je samo nadaljevalec bogate dalmatinske tradicije petja; tudi zato je večkrat s svojo skupino Dupini pel “a capella”, brez spremljave, ponavadi stare ljudske, ribiške in mornarske pesmi, a ne samo. Bil je tudi pevec, ki se je razdajal, dobesedno, ženo je imel rad, večkrat je v šali dejal, da je pevcem lepo, da pa nastradajo žene, ker so pevci vedno zdoma. Nastopal je povsod po svetu, imel odmevne koncerte na vseh celinah, izdal je ogromno plošč. Vsak ljubitelj njegovih pesmi ima poseben odnos do kakšne njegove pesmi, kar pove o Oliverju največ.
Naj zdaj zapoje angelom, naj mu Bog da pravično plačilo za vse lepo, krasno, dobro, ki nam ga je s svojo glasbo delil! In večna Luč naj mu sveti!
Vir: Novi Glas (2. avgust 2018, str. 13)
