Olimpijski optimizem

12498492115_bd58331a92Zimske olimpijske igre (ZOI) so mimo. Škoda. Za Slovenijo sta bila prejšnja dva tedna kot balzam za dušo. Šport je, čeprav za krajši čas, poenotil Slovence v matični domovini. Sanjski razplet in rekordna bera kolajn sta seveda k temu ogromno prispevala. In dejstvo, da je celotna Slovenija dihala s svojimi olimpijci, je povsem naravno. Slovenija je osvojila prvi zlati kolajni na zimskih olimpijskih igrah, skakalci so potrdili svoj status dobitnikov odličij, ob tem pa smo našteli kar nekaj presenečenj. In krona vsega: odličen nastop hokejske reprezentance, ki se je uvrstila med osmerico najboljših. Mnogi so ta rezultat primerjali z uvrstitvijo slovenske nogometne reprezentance na svetovno prvenstvo.

Rekordne zimske olimpijske igre

Skratka, 8 kolajn: dve zlati, dve srebrni in štiri bronaste. Gre za rekordni izkupiček, ki je močno presegel prejšnji rekord (5 kolajn) iz Pekinga in tudi pričakovanja slovenske odprave. Olimpijske igre pa niso samo gola statistika, ampak predvsem zgodbe zmagovitih olimpijcev, ki se skrivajo za temi številkami. Začnimo s snežno kraljico Tino Maze. “Na olimpijske igre sem prišla po zlato”, je izjavila po zmagovitem smuku. Kljub ne ravno briljantni sezoni je trmasta Tina v svoji nameri uspela: ne samo to, navijačem in navdušencem je podarila še drugo zlato kolajno. In se tako (dokončno) vpisala med svetovne smučarske legende. Tina Maze se je z dvema zlatima kolajnama in štirimi skupnimi olimpijskimi odličji (poleg letošnjih z zlatim leskom ima še dve srebrni iz Vancouvra) postavila ob bok legendarnemu Leonu Štuklju (na sliki) in postala druga najuspešnejša slovenska olimpijka. Štukelj je na olimpijskih igrah osvojil 6 kolajn (tri zlate, srebrno in dve bronasti med 1922 in 1936). Peter Prevc je s svojima dvema kolajnama (srebrom in bronom) pri 21 letih nakazal prihodnost slovenskih nordijskih disciplin, Žan Košir je s prav tako dvema kolajnama (srebro in bron) postavil nove mejnike v deskanju, brona Vesne Fabjan in Teje Gregorin pa sta bila prav prijetno presenečenje v disciplinah (ženski tek in biatlon), od katerih si Slovenci niso pričakovali kolajn.

Navdušenje doma

Še ena pomembna zmaga, ki jo je dosegla slovenska olimpijska odprava, pa ni bila v Sočiju, temveč doma v Sloveniji. V prejšnjih dveh tednih so ZOI bile vsak dan prva in najpomembnejša novica v državi. In po dolgem času je to bila pozitivna novica. Ljudje so bili navdušeni, občutila sta se pozitiven naboj in optimizem. Kljub krizi in kljub zelo hudim naravnim katastrofam, ki so Slovenijo pretresle v zadnjih tednih. Šlo je za pozitiven naboj, ki ga je težko drugače zaslediti. Ja, seveda, logično je, da je pri športu (posebej še, ko je uspešen) dokaj lahko najti prijetne plati: reprezentančni šport, ki je sam po sebi čustveno nabit, ima še to dodatno funkcijo, da ljudi združuje. Ampak samo, če je zmagovit. To vlogo so imeli pred kratkim olimpijci, septembra lani košarkarji, v lanski sezoni Tina Maze, in če se vrnemo nekoliko nazaj “v zgodovino”, so podobno vlogo imeli slovenski nogometaši z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo in rokometna reprezentanca z drugim mestom na evropskem prvenstvu. In seveda tudi Primož Kozmus z zlato olimpijsko kolajno v metu kladiva, ki spada v “podzvrst atletike”, kraljice med olimpijskimi disciplinami.
Ko govorimo o teh “blagodejnih” učinkih športa, ne pristajam na logiko “panem et circenses”, ki jo mnogi zagovarjajo. Posebej ne, ko gre za reprezentančne nastope in ko gre za način, kako Slovenci spremljajo odlične rezultate svojih reprezentanc. Ne, ti uspehi so le nekaj več kot samo “zabava za ljudi”.

Šport kot obliž na rano

Sam sem zelo pogosto kritičen do odnosa, ki ga Ljubljana in osrednja Slovenija kažeta do ideje narodnosti. Kritičen sem do pogledov zviška, ki jih je ta pojem pogosto deležen, kljub temu da so prav v Sloveniji v zadnjih letih povzdignili Borisa Pahorja v prvo ikono slovenstva. Tržaški pisatelj je dejansko že mitološka figura, Slovenci pa, ko bi morali njegova stališča konkretno udejanjati, postanejo na to temo precej mlačni. Olimpijske igre pa so s številnimi uspehi na dan privlekli prav ta skriti ponos. Pozitivni naboj, ki je vladal v Sloveniji, je bil posledica občutka zadovoljstva, da lahko Slovenci na globalni ravni dokažemo, kaj znamo in koliko veljamo. In ta občutek zadovoljstva je bil ključnega pomena za to, da so bili med olimpijskimi igrami vsi tako zelo ponosni, da so Slovenci.

Skratka, gre za občutek, ki je v Sloveniji množično odsoten že vsaj od začetka finančne krize, prelomnice, po kateri so se v Sloveniji dokončno razkrile barabije in nepoštenosti širokih razsežnosti, predvsem na področju gospodarstva. To je Slovence močno udarilo po denarnici in je (morda) še huje prizadelo psiho povprečnega Slovenca, ki ga je sedanje stanje pripeljalo v brezup. No, ko se je v Sočiju slovenska zastava dvakrat dvignila na najvišjem drogu in je Zdravljica dvakrat zadonela pod olimpijsko baklo, si je tudi v Sloveniji morda kdo sam pri sebi ponavljal: “Pa je le mogoče”!

Foto: Flickr

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.