Okrožnica papeža Frančiška: Lumen fidei – Luč vere

1

Francisek in BenediktV petek, 5. julija 2013, je izšla prva okrožnica papeža Frančiška z naslovom Lumen fidei – Luč vere. Dokument, ki so ga  predstavili v Tiskovnem uradu Svetega sedeža, je razdeljen na štiri poglavja. V uvodu papež Frančišek zapiše, da je Lumen fidei skoraj v celoti pripravil zaslužni papež Benedikt XVI. in da je sam dodal nekaj dopolnil. Okrožnico o veri je zato treba prišteti k prvima dvema okrožnicama Benedikta XVI. o ljubezni in upanju.

Sicer papež Frančišek v uvodnem poglavju predstavi povode za pripravo dokumenta. Predvsem gre za obnovitev luči, ki je lastna veri in ki zmore razsvetliti celotno človeško bivanje, človeku pomagati pri razločevanju med dobrim in slabim, še posebej v moderni dobi, kjer je verovanje zoperstavljeno iskanju in je vera opredeljena kot iluzija, kot skok v prazno, ki ogroža človekovo svobodo. Kot drugo želi okrožnica Lumen fidei – glede na to, da je izšla v letu vere – okrepiti zaznavanje prostranosti obzorij, ki jih vera odpira za izpovedovanje v edinosti in celovitosti. Vera namreč ni v naprej znana predpostavka, ampak je Božji dar, ki ga je treba gojiti in krepiti. »Kdor veruje, vidi,« piše papež, kajti luč vere prihaja od Boga in je zmožna razsvetliti celotno človekovo eksistenco. Izhaja iz preteklosti, iz spomina na Jezusovo življenje, a gre tudi v prihodnost, da bi nam odprla velika obzorja.

V prvem poglavju, ki nosi naslov Verovali smo v ljubezen, papež Frančišek vero pojasni kot poslušanjeBožje besede, kot klic, da izstopimo iz svoje samote in se odpremo za novo življenje, in kot obljuboprihodnosti, ki nam zagotavlja nadaljevanje naše poti v času in je zato tesno povezana z upanjem. Vera je zaupanje v usmiljeno Božjo ljubezen, je razpoložljivost, da nas Božji klic vedno znova preoblikuje, je zastonjski dar Boga, ki nas prosi ponižnosti in poguma, da se mu zaupamo in izročimo. Papež v ospredje postavi Jezusa, ki je »zanesljiva priča« in »vreden vere«, kot ključni vidik vere v Jezusa pa izpostavi »soudeleženost v njegovem načinu gledanja«.

Drugo poglavje, z naslovom Če ne boste verovali, ne boste spoznali, govori o tesni vezi med vero in resnico. »Vera brez resnice ne rešuje,« piše papež, ostaja lepa pravljica, projekcija naših želja po sreči. Okrožnica nato poudarja še vez med vero in ljubeznijo, iz česar izhaja, da torej tudi ljubezni in resnice ni mogoče ločiti. In ker se poznavanje vere rodi iz zveste Božje ljubezni, sta med seboj neločljivi tudi resnica in zvestoba. Papež nato spregovori o dialogu med vero in razumom ter med drugim poudari, da vera ni nepopustljiva in da vernik ni prevzeten. Resnica nas namreč dela ponižne in nas vodi v sobivanje in spoštovanje drugega.

Evangelizaciji je posvečeno tretje poglavje okrožnice in nosi naslov Izročil sem vam, kar sem prejel. V tej povezavi papež govori o zakramentih, evharistiji, izpovedovanju vere, molitvi, desetih Božjih zapovedih. Med drugim poudari, da je vera ena sama, zato jo je treba izpovedovati v vsej njeni čistosti in celovitosti: »edinost vere je edinost Cerkve«.

Zadnje, četrto poglavje okrožnice o veri nosi naslov Bog jim je pripravil mesto in pojasnjuje povezanost med vero in skupnim dobrim. Vera, ki se rodi iz Božje ljubezni, ustvarja trdne vezi med ljudmi in konkretno služi pravičnosti, pravu in miru. Vera je blaginja za vse, je skupno dobro. Okrožnica se nato osredotoči na nekatera okolja, ki jih razsvetljuje vera: najprej je to družina, utemeljena na zakonski zvezi, nato so tu mladi in seveda vsi družbeni odnosi. Govor je še o naravi ter tudi trpljenju in smrti. Papež Frančišek sklene s spodbudo, naj ne dopustimo, da se nam ukrade upanje.

Vir: Urad za stike za javnostjo SŠK

Foto: Patheos

1 komentar

  1. Kam vodi zaplankanost ateizma, smo verni poznali, odkar verujemo. Neverni nimajo vpogleda, kam vodi verne njihova vera. Mislim na tiste verne, ki lahko kot apostol Pavel iz svojih del lahko pokažejo na globino svoje vere. Vera brez del vere je mrtva in nekoristna stvar.
    Glede vere in nevere še ena misel: “Duhovni lahko presoja mesenega in njegova dela. Meseni niti svojih del ne more presojati.
    Da meseni to počnejo, se začuda dogaja prav v našem času v naši slovenski stvarnosti. Če slepec slepca vodi, ne bosta prišla daleč.
    In spet imamo prav v naši državi izjemno priložnost videti, kako slepi hočejo odločati celo o korakih tistih, ki vidijo.
    Če rečem, da pri nas hočejo nepošteni in lopovi poštene poučevati, kako se gospodari…, potem je pri nas upanje res samo še za globoko verne, se pravi za tiste v resnici verne, ki molijo v duhu in resnici. Za mlačne v veri; se pravi: slabovidne se vse skupaj ustavi že pri rahli zameglitvi “terena”.
    Hvala vama, ljuba mi sveta očeta, ker sta v resnici pravi božji reflektor, ki razsvetljuje v gosti megli sodobnega relativizma in v somraku civilizacije razsvetljujeta pravo pot – izhod iz krize (vrednot) in aktualne kulture laži in smrti v obdobje kulture veličastnega sijaja resnice in življenja.

Comments are closed.