Okrnjeno zaupanje škoduje bolj kot finančna izguba

Bančništvo temelji na zaupanju. Na zaupanju med banko in komitenti. Čeprav se regulacija bančništva s strani centralnih bank, države in mednarodnih dogovorov od renesanse sem povečuje in se ob vsaki finančni krizi še dodatno okrepi, nadzor in regulacija ne moreta nadomestiti zaupanja, ki si ga banka s svojim poslovanjem zagotavlja pri komitentih. Prav tako je za dobro delovanje sistema pomembno tudi zaupanje, ki ga pri bankirjih uživajo komitenti. Težko je namreč biti bankir prevaranta.

Retorika po službeni dolžnosti

Poleg regulacije k vzdrževanju zaupanja prispeva tudi retorika države in centralne banke. Da je slovenski bančni sistem zdrav so po službeni dolžnosti zagotavljali ob začetku krize tako v Banki Slovenije kot na finančnem ministrstvu. Kreditni krč, potreba po plasiranju znatnih državnih sredstev v obe državni banki in pa uvrstitev NLB na rep evropskih bank, ki so še prestale stresni test, so pokazali, da smo v Sloveniji, ko gre za težave velikih bank, takoj za najbolj ekscesnimi evropskimi državami na tem področju. Posebni primer je Islandija,  močno prizadet je bančni sistem na Irskem, v Španiji in Grčiji, potem pa so tu že slovenske državne banke.  Po financiranju gradbenega balona, podobnega španskim s primesmi zgrešenih naložb v lastniško koncentracijo v domačih družbah.

Da zadeve niso tragične, nas spet po službeni dolžnosti tolaži finančni minister. Banke naj bi se večinoma dobro zavarovale, potrebna dokapitalizacija največje banke pa naj bi bila dobra naložba. Kot dokaz bančne preudarnosti je minister Križanič v intervjuju v Sobotni prilogi Dela navajal Istrabenz, pri katerem bodo banke s prodajo zaplenjenega premoženja pokrile vse svoje terjatve. Da Istrabenz ni tajkunska zgodba, je nekaj tednov z enakim argumentom (da so vse terjatve do Istrabenza ustrezno zavarovane s premoženjem) zatrjeval tudi Igor Bavčar.

Oportunitetna izguba, če ni denarja za dobre naložbe

Če bo država preko napovedanega novega stanovanjskega sklada odkupila presežek stanovanj na trgu, je povsem verjetno, da si bodo slovenske banke uspele povrniti večino svojih naložb.  Ko gre za NLB, bi paradoksalno ustanovitev stanovanjskega sklada, poskrbela za boljšo donosnost prihodnje državne dokapitalizacije banke. Tako gre to, ko je potrebno metati vse več dobrega denarja za slabim denarjem.

Z odložitvijo priznanja slabih naložb na prihodnje čase ali s prodajo takih naložb in terjatev državi, je možno povsem prikriti slabosti določene banke, ni pa mogoče odpraviti pogubnih posledic, ki jih imajo take banke na gospodarstvo in podjetništvo.  Zdrave bilance bank so potrebni pogoj za zaupanje med bankami in komitenti, niso pa zadostni pogoj, da bi res najboljši komitenti prišli do finančnih sredstev v bankah. Največja škoda za narodno gospodarstvo, ki jo povzroči slabo bančništvo ni v stroških, ki jih ima država z morebitno sanacijo,  ali s kakšnim drugačnim načinom preprečevanja propada banke. Največja škoda je v tem, da razpoložljiva finančna sredstva ne pridejo do najbolj učinkovitih naložb, ali pa so sredstva za takšne naložbe predraga.

Privatizacija!

Vse dosedanje in napovedovane operacije Banke Slovenije in ministrstva za finance niso naredile nič zoper klientelistično posojanje denarja članom vplivnih slovenskih mrež. Edini tak ukrep je bila, sicer stoječa na trhlih pravnih temeljih,  zavrnitev podelitve licence za vodenje banke enemu izmed bivših članov uprave NLB. A vsi regulatorni in kaznovalni ukrepi so mnogo manj učinkoviti kot najboljši sistemski ukrep: Privatizacija. In to ne privatizacija v neki daljni bodočnosti, ko naj bi dobila država za svoj delež pravo ceno. Pri tem, da nihče ne ve, koliko sanacij bo še potrebnih do te prihodnosti. Privatizacija obeh državnih bank je potrebna takoj. Privatizacije sicer ne odpravi vseh težav, je pa ukrep, ki gotovo najbolj in najhitreje zmanjša možnosti za moralni hazard bankirjev. Država se mora čim prej in povsem umakniti iz upravljana in lastništva bank. O tem kdo naj bo novi zasebni lastnik, pa naj odloči le en kriterij: višina kupnine.