Če jim vzamete njihovo zgodovino, jim vzamete vse

26
809

Če jim vzamete njihovo zgodovino, jim vzamete vseBolj ko prihaja na dan resnica, glasnejši so seveda nosilci oz. ohranjevalci pretekle totalitarne misli. Njihov odziv je seveda razumljiv, saj jim je partizanska mitologija in komunistična ideologija omogočila priti na oblast in obstati na njej. Številnim potomcem in njihovim (ideološkim) potomcem pa je zagotovila številne večje ali manjše privilegije. Če jim vzamete njihovo zgodovino, jim vzamete vse. Tega se zavedajo, zato se tega oklepajo in poskušajo zatreti vsak poskus revizije povojnega zgodovinopisja.

Toda če še danes pišejo nove knjige o faraonih, Aleksandru Velikem, Juliju Cezarju ali Napoleonu, pomeni, da je vedno mogoče odkriti kaj novega, kar postavlja neki zgodovinski trenutek, dogajanje ali človeka v novo luč. Pri nas pa je vsak poskus vnovičnega pretresa med- in povojnega dogajanja deležen najhujšega obsojanja uradnega zgodovinopisja in predvsem leve politične opcije.

Svoje podvige skrivajo pod pretvezo športnih prireditev

Toda predstavljajte si, kako jim mora biti, ko morajo vse svoje podvige, s katerimi so se nekoč tako hvalili, skrivati pod pretvezo športnih prireditev, kot sta tek trojk ali maraton Franja. Kot da slutijo, da nihče od udeležencev ne bi odobraval njihovih dejanj, če bi vedeli, kaj se je res zgodilo. Ko se bomo torej zmožni soočiti z našo resnično polpreteklo zgodovino, bo odstranitev totalitarnih spomenikov nekaj samoumevnega.

Upam, da se bo to zgodilo čim prej. Tedaj bomo končno zaživeli kot pravna in demokratična država. Takrat bodo le talenti in sposobnosti merilo uspeha.

Vir: Demokracija 2019/35

26 KOMENTARJI

  1. Očitno je njihov moto življenja: Revolucionarno in vojno nasilje.

    Ljubezen in ustvarjalno sodelovanje, je njihovem na stranskem tiru, ki je i očitno rjavi.

  2. Ko pa je na desnici zmagovita formula: mi nimamo zgodovine, samo vi jo imate. Kdor ima zgodovino ima tudi vse napake, kdor je nima, je brez greha. Tej formuli seveda manjka prava zmagovitost. Nima je. Njena zmaga je samo v propadu druge strani. Pirova zmaga je to. Videli smo jo 1991. In videli jo bomo še enkrat, verjetno dokaj hitro. Naš javni dolg je že pri 40 mlrd€. Hitro bo tudi 50 in več.
    Nihče ne revidira zgodovine. Preprosto se jo ukinja. Skupaj z nacionalno identiteto. Politično in kulturno.

    • @Zdravko: »Ko pa je na desnici zmagovita formula: mi nimamo zgodovine, samo vi jo imate. Kdor ima zgodovino ima tudi vse napake, kdor je nima, je brez greha. Tej formuli seveda manjka […] Nihče ne revidira zgodovine. Preprosto se jo ukinja. Skupaj z nacionalno identiteto. Politično in kulturno.«
      ——-

      A. OBTOŽUJOČA FORMULA(CIJA), DA NIMAMO ZGODOVINE, NACIONALNE IDENTITETE, JE POTVORJENA

      Navedeno mnenje lahko dodatno osvetljuje vaše odločno ponavljajoče, a mestoma vprašljive poglede, ki so mestoma obsodbe, nesorazmerno naperjene zoper silovito, s strani totalitarizma sistemsko-strukturno prizadeto stran tega naroda (nevsebinsko poimenovanega s floskulo »desnica«).

      Ta odločno ponavljajoč pristop, ki ga je moč uzreti tudi v gornjem komentarju in nekaterih nedavnih, se v dobro poznani sila neugodni stvarnosti tega naroda in države ne zdi ustrezen. Gre za sila neugodno stvarnost, ki se kaže v dobro poznani okoliščini mnogo-desetletno nepretrgane rdeče niti slovenskega prototalitarizma.

      To stvarnost moramo v svojih odločno ponavljajočih pogledih, ki so mestoma dejansko obsodbe, upoštevati. V tej luči je odločno ponavljajoča se kritika prizadetega dela tega naroda (nevsebinsko poimenovanega s floskulo »desnica«) nesorazmerna. Hkrati namreč biva na drugi strani mnogo-desetletno nepretrgana rdeča nit aparata slovenskega totalitarizma (t.i. »levice«), ki pa je pred pristno kritiko varen. To ni sorazmerno.

      Tako ne gre, to ni sorazmerno. Podoben je (v podobnem kontekstu) primer odločno ponavljajoče kritike zoper eno in isto pristno demokratično in opozicijsko stranko SDS in njihovega izpostavljenega prvaka, čeprav je v zadnjem desetletju deležna dobro poznane eskalacije sistemsko-strukturnih protipravnih udarov. To ni sorazmerno.

      Tako ne gre, to ni sorazmerno.

      V tej luči je zgoraj navedeni odločno nasprotujoči in obtožujoči pogled, češ da na t.i. »desnici« ni zgodovine, naperjen prav v silovito prizadeti del slovenskega naroda, kar je nesorazmerno. S tem da je temeljna os vsebine trditve a priori nesmiselna. Nesmiselna je zaradi dejstva, da pristna zgodovina ves čas je (ne pa da je ni). Le da imamo v tem narodu in državi dobro poznan in hud problem. V kontekstu tokratne dileme je naš dobro poznani problem v tem, da je javno dostopna zgodovina enostransko in multi-plastno potvorjena.

      Tako ne gre, to ni sorazmerno. Moramo se korigirati in se vsorazmeriti.

      Poglejte na primer odziv na vprašljivi pogled, ki obtožujoče implicira potvorjeno resnico, češ da naj bi se bili od eskalacije totalitarizma hudo prizadeti Slovenci v drugi svetovni vojni obrnili stran od kralja (»Kam bi deli resnico o tem, da so se domobranci obrnili stran od kralja?[…]«). Še ko se je primeroma osvetlilo mnogo-desetletno strogo cenzurirane okoliščine, se je pri obtožujoči enostranski resnici odločno ponavljajoče vztrajalo.

      Namesto da bi se po mnogih desetletjih potvorbe zgodovine Slovenci samokritično uzrli v vprašljivost lastnega enostransko in multi-plastno potvorjenega pogleda na resnico.

      • Sprejmem kritiko nesorazmernosti. Morda sem že malo gneven na našo politično desnico in način boja za resnico in pravico. O potvorjenosti zgodovine vemo že veliko. Vsekakor dovolj, da bi prišli na plano z neko pravo verzijo zgodovine, ki bi nam vrnila identiteto. Danes (2019!) bi se to že skoraj spodobilo, pa magari če bi bila objavljena samo na nekem portalu, med komentarji na časniku, če ne gre bolje. Tako pa se še vedno vztraja na očitanju kršenja postave nasprotni strani, kot da bo to pripeljalo do resnice in pravice. Ne, ne bo. To bo pripeljalo do novega prelivanja krvi.

      • @Zdravko: »[…] monarhist […] republikanec […] habeas corpus […]«
        ————

        B. POVSEM JE RAZUMLJIVA VIZIJA O REPUBLIKI-MONARHIJI (V AKUTNI KRIZI DEMOKRACIJE)

        Večkrat se v komentarjih, seveda, mestoma strinjam z vašimi lucidnimi pogledi, čeprav so številni vidiki strinjanj kdaj v izmenjavi mnenj v ozadju. Vse priznanje tudi za nekatere osvetlitve težav Slovenije v zadnjih komentarjih tega članka s posveta z g. IF.

        Tako tudi na primer menim, da ko v zadnjem obdobju večkrat mestoma opozorite, da vam je blizu »republikanstvo« in »monarhizem«, je jasno, da osvetljujete svoj pogled, v katerem pa ne gre za nekakšno poenostavljeno nezdružljivo enačenje državnih sistemov republike in monarhije.

        Povsem je pri tem moč razumeti, da je vaš pogled lahko po eni strani vezan na upravičen gnev nad slovenskim akutno slabim stanjem delovanja nosilcev pooblastil raz-vejene oblasti DEMOKRACIJE Slovenije. IN da lahko da po drugi strani osvetljujete vizijo rešitve tega stanja v zamisli o okrepitvi oblasti na enem mestu v smislu sistema bolj centralizirane oblasti v rokah ene osebe ali v obliki REPUBLIKE ali pa MONARHIJE.

        Pristop pa se ne zdi dober, saj gre lahko za naš beg od neugodne stvarnosti, beg pa ni dober. Rešitev upravičenega gneva nad slovenskim akutno slabim stanjem delovanja nosilcev pooblasti raz-vejane oblasti demokracije Slovenije ni v našem begu od te akutne stvarnosti, na primer v begu v neobstoječo državno mono-oblastno republiko oz. monarhijo. Kajti tudi v taki državi bo moč opazovati enake probleme akutne zlorabe (monooblastno centralizirane) oblasti – in bežati pred takim ustrojem države.

        Zato sepristop ne zdi dober. Naša pristna – ena in edina – pot naprej ni v begu pred akutno globoko slovenske krize. Naša pristna pot naprej je ta, da se soočimo z eno in edino stvarnostjo. Ena in edina stvarnost je ena in edina država Slovencev, ki jo imamo, in naša akutna kriza. Naša pot naprej je to, da se moramo poenotiti pod vrhovnim temeljem vrednot svoje države in ga poenoteno zavarovati.

        Naš poenoteni vrhovni temelj sistema vrednot je Ustava Republike Slovenije, skupaj s Temeljno ustavno listino in nekaterimi drugimi poenotenimi akti. Naša Slovenija je oblastno raz-vejena ustavna republika. V jedru problema je zavarovanje načela PRAVNE DRŽAVE, in njegovega nukleusa, to je enakosti pred zakonom (izonomijo).

        Nič ampak. Nič ampak. Moramo se korigirati in se prenehati izogibati akutni krizi z begom v ne-stvarne vizije države. Z eno in edino akutno globoko krizo sistemsko-strukturne stvarnosti Republike Slovenije se moramo poenoteno soočiti (ne bežati) in jo zavarovati.

        C. VIZIJA O »HABEAS CORPUS«

        Kaj je vizija o »habeas corpus«, ki jo navajate.

        Navedeno je namreč lahko primarno vezano prav na zgoraj omenjeno načelo pravne države. Primeroma se lahko konflikt okoliščin pri t.i. »habeas corpus« osvetljuje s konfliktom med okoliščino varstva pravice do svobode posameznika in okoliščino posega v svobodo z neutemeljeno uporabo oblasti s strani nosilcev pooblastil. Tak grob konflikt je na primer ob neutemeljenem odvzemu prostosti.

        Nadaljnji primer je prepoved ponovnega sojenja o isti stvari. Takšna prepoved je bila na primer vpisana že v Habeas Corpus Act iz leta 1679. Danes je vsebovana v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (International Covenant on Civil and Political Rights) iz resolucije Generalne skupščine UN št. 2200 A(XXI) z dne 16. 12. 1966, ki se začne takole: »All persons shall be equal before the courts and tribunals.« In v drugih aktih.

        Slednje, v angleškem jeziku cit. načelo, je bilo v Sloveniji v zadnjem desetletju silovito zlorabljeno ob dobro poznani eskalaciji neutemeljene zlorabe pooblastil v večih postopkih s strani nosilcev pooblastil različnih vej oblasti. Gre za desetletje sistemsko-strukturne sinergije izven-zakonitih udarov oseb z javnimi pooblastili izvršilne, sodne in zakonodajne veje oblasti, s supportom državno financiranega medijskega aparata v eno in isto, in sicer v pristno demokratično stranko SDS in njihovega izpostavljenega voditelja, ki se mestoma kot osamelec opozicijsko zoperstavljajo nedopustnim aktivnostim slovenskih prokomunistov.

        Pri navedenem gre v samem bistvu za sistemsko-strukturni udar v izonomijo (enakost pred zakonom), ki je v posledici v Sloveniji stvarno (ne pa papirno) odpravljena. Kajti navedena sinergija sistemsko-strukturne zlorabe zaradi načela iz 2. odstavka 14. člena (vrhovnega temelja vrednot naše države) Ustave, po katerem so »vsi so pred zakonom enaki«, učinkuje na vse druge postopkovne zadeve, in uničuje načelo pravne države. V samem bistvu gre za sistemsko-strukturni udar v izonomijo (enakost pred zakonom), ki je v Sloveniji akutno zlorabljena. V bistvu je stvarno odpravljena.

        To je naš stvarni problem: beg in nepoenotenje pristne opozicije.

        • Pokopati mrtve! To je prvo, brez tega nimamo pravice do besede. In ko slišim, “naj kar tam ostanejo, dokler ni sodbe”, me srh spreletava.
          Sklicevanje na zločin, genocid zahteva sodnika. Torej naj izvolijo tožiti državo v Haagu, na primer. To je danes čisto možno. Toda, ne. Boste sodili sami, brez sodnika torej? Zdi se da je to bližje resnici. Potem imamo naslednjo državljansko vojno pred sabo.
          Rušiti oblast ni demokracija. Demokracija je graditi oblast.
          Naši predniki so bili zelo navdušeni nad povezovanjem južnih slovanov. Dr. Korošec je združil pol A-O cesarstva in tako je nastala Kraljevina. Sedaj je desnica totalno ogorčena nad to združitvijo in v vsej nadutosti in srditosti se zgraža nad balkanskimi narodi, češ mi nismo taki. Dobro. Imamo sedaj neodvisno Slovenijo. Dr. Korošec velja malone za izdajalca. No, po 30 letih se malo vidi kakšni smo.
          Rušenje oblasti je uporniško, prevratniško dejanje. Demokratične volitve ne morejo biti izgovor. Volitve niso fronta v državljanski vojni.

      • @Zdravko: “Pokopati mrtve!”
        ——–

        C.2. VIZIJO POKOPATI MRTVE (»HABEAS CORPUS«) JE ŽE UDEJANILA POPREPROSTENA NSI

        Vizijo o tem, da je treba pokopati mrtve, je popreprosteno že udejanila stranka Nova Slovenija tako, da je skupaj s stranko SMC dne 09.07.2015 ob 20:28:53 sprejela Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev.

        S tem zakonom se je uveljavilo popreprosten udar v med in po drugi svetovni vojni izvensodno masovno pomorjene ostanke oseb in njihove bližnje z uveljavitvijo neutemeljeno potvorjene klavzule o tem, kaj pokop sploh je, tako, da »dokončni dostojni pokop« pomeni (že zgolj) označitev novoodkritega vojnega grobišča v naravi tako, da ga bo vedno mogoče najti oziroma prepoznati.

        Na podlagi popreprostitve, ki jo je podtaknila stranka NSI lahko sedaj v in po vojni hudo prizadete osebe oziroma njihovi bližnji tavajo po pismih bralcev, kot na primer danes v Delu, gospa Sonja Demšar (Kje naj svojemu očetu prižgem svečo?) in dne 9. 7. 2015 s strani popreprostene NSI grdo ponižani in v posmeh globoko indoktriniranim ostalim prosijo naj vsaj kak anonimnež sporoči, kam naj gre »po posmrtne ostanke mojega očeta in jih prenesem v družinski grob«.

        • Zelo res. Huda jama je s tem postala grobišče oz. pokopališče. S tem pokop praktično ni več potreben. Hudo dejanje je to. Proti razumu. Proti čustvom.
          Drugo vprašanje pa je ali mora biti pokop izvršen s strani vlade. Dobro bi bilo, če je, vendar pa mislim, da bi moral pokop biti izveden tudi če neke volje pri vladi ni. Imamo Dežmanovo komisijo, ki je bolj na stališču NSi ali pa se zavzema za neko “mesto mrtvih”, neki drugi za “park zločina”. Obupujem zaradi tega.
          Po drugi strani desnica na sploh ne kaže neke posebne volje za tem ampak pričakuje, da vlada ali poslanci to izvedejo po svoji “dolžnosti”. Tako smo vezani na status quo. Pokop je komaj sploh še aktualno vprašanje.

      • @Amelie, @Franc Zabukošek, @Miran Mihelič, @IF, @Svitase, @Zdravko.
        ——

        D. GO. JAKLITSCH SMO PUSTILI NA CEDILU

        Gospo Heleno Jaklitsch smo v vsebinsko neosredinjenih komentarjih pod njen poziv pustili na cedilu.

        Poglejmo primer: @Zdravko: »[…] O potvorjenosti zgodovine vemo že veliko. Vsekakor dovolj, da bi prišli na plano z neko pravo verzijo zgodovine, ki bi nam vrnila identiteto. Danes (2019!) […]«.

        Navedba, da o potvorjenosti zgodovine vemo že veliko, je neutemeljena. Dobro poznano dejstvo je namreč mnogo-desetletno persistirajoča rdeča nit prokomunistične potvorbe zgodovine slovenskega naroda in države. O potvorjenosti zgodovine, kakopak, ne vemo veliko, gornja navedba je zato neutemlejena.

        Navedba, da o nepoznanem vemo že veliko, morda kaže, da gre zgolj za manj pomembno težavo našega neosredinjenega komentiranja. Vendar se ta razlaga ne zdi prepričljiva. Razlaga, da smo bili v komentarjih le nedovolj osredinjeni, se ob dobro poznanem, a silovito izogibanem dejstvu hude potvorbe zgodovine kot očitne sestavine globoke slovenske krize, ne zdi prepričljiva.

        Prepričljivejša je razlaga, da se preplašeno izogibamo. Izogibamo se temeljnemu problemu globoke slovenske krize. V stvarnosti povzroča naša neutemeljena navedba prav to, izognitev. Toda hkrati s svojo izognitvijo prispevamo k širši blokadi poziva, s katerim se v gornjem prispevku javno osamljena izpostavlja ga. Jaklitsch. In jo pustimo na cedilu.

        To (neosredinjeno izogibanje in pustitev ge. Jaklitsch na cedilu) lahko kaže na naravni psihološki obrambni mehanizem. Obrambni mehanizem pred NARAVNO TRAUMO. Naravno travmo, ki nas bo globoko potvorjeno zgodovinsko indoktrinirane, kakopak, hudo prizadela v prvem trenutku po tem, ko se bi bili drznili odstreti pristno zgodovino. Na primer, ko bi se bili drznili odstreti pristno zgodovino s prvega potvorjenega datumskega mejnika potvorjene zgodovine, to je z:
        – potvorjenega dne 26. oz. 27. aprila 1941.

        Primer globine našega hudega problema vztrajanja v potvorbi naše zgodovine danes (2019 !) glede prvega potvorjenega datumskega mejnika 26. oz. 26. aprila 1941 je prispevek dr. Dimitrija Rupla z naslovom »Kratka zgodovina preddržavnega in državnega slovenstva« objavljen v Sobotni prilogi Dela včeraj, dne 7. 9. 2019.
        Dr. Rupel globoko, a nekritično, spoštovan kot mogočen in zaslužen osamosvojitelj. A nekritično, kajti mestoma lahko odstremo njegovo indoktrinacijsko vprašljivo pozicijo, v kar se, ko gre za mogočnega, a nekritično, promoviranega osamosvojitelja Slovenci nismo sposobni osrediniti. Naše globoko, a nekritično, spoštovanje je blokada, da se na primer pri dr. Ruplu še danes nismo sposobni soočiti z njegovo mnogo-desetletno vprašljivo indoktrinacijsko pozicijo o visokem med-vojnem prokomunističnem funkcionarju Edvardu Kocbeka kot žrtvi.

        Kakor se tudi nismo sposobni osrediniti v poziv dr. Jaklitscheve in soočiti z dr. Ruplovo indoktrinacijo potvorbo zgodovine v njegovem včerajšnjem prispevku. Tam namreč dr. Rupel neutemeljeno podtakne nadaljnjo potvorbo zgodovine, tako da določi Protiimperialistično fronto za prvi, torej, temeljni mejnik zgodovine slovenskega naroda in države takole:

        – »[…] Glavni mejniki slovenske zgodovine (1941-2009) so: 1941 (Protiimperialistična fronta) […].«

        • ZigaStupica …”go. Jaklitch smo pustili na cedilu”
          ———
          Da pojasnim moj odziv na prispevek ge. Jaklitch
          “ker življenje jim pa vseeno ostane”.
          Da ni primerljivo, če z odvzemom nekega mita o zgodovini nekomu spodneseš njegovo utvaro, ki njemu predstavlja lažna tla pod nogami.
          Da to ni primerljivo z odvzemom življenja samega.
          Menim, da je odziv g. Zabukoška še najbližji pozivu ge.Jaklitcheve.
          Da naj bi zgodovina bila v lasti vseh.
          Torej smo jo dolžni dopolnjevati in izoblikovat v smiselno celoto, ki bi vsebinsko ustrezala obema nasprotujočima si stranema.
          Temu se ni mogoče izognit.

        • Kot se ne da izognit temu, da olje pomešano z vodo, ne bi priplavalo na površje.
          Ne pomaga nobeno kričanje.
          Prav tako je tudi z resnico.
          Da vedno priplava na površje.

  3. “Če jim vzamete njihovo zgodovino, jim vzamete vse”,
    je svoj prispevek naslovila ga. Jaklitch.
    Menim da niti ne !!
    Ker življenje jim pa vseeno ostane.

  4. Bolnica Franja se mi ne zdi problematicna in je ne bi poimenoval totalitarni spomenik. V Ljubljani sta mi najbolj problematicna in tudi estetsko neuspela totalitarna spomenika( ceprav ne gre za slaba umetnika) Kidricu in Kardelju. Tadva bi morala oditi.

    Prvi spomenik, ki bi ga veljalo vrniti, je marsalu Radetzkemu pred njegov Tivolski grad. Po nepotrebnem je skrit v depoju Mestnega muzeja. Markantna sta bila tudi spomenika obeh kraljev, Petra in Aleksandra na konjih, a zal so ju unicili ze Italijani. Ce ju ne bi oni, bi ju gotovo komunisti.

  5. Tezavo imam tudi s socrealisticno in partizansko freskantsko poslikavo notranjosti parlamenta oz drzavnega zbora. Ne sodi v demokraticne case, ceprav slikar Ive Subic ni bil napacen clovek.

    Trenutno je v Narodni galeriji razstava o slovenski kulturni ustvarjalnosti med svetovnima vojnama, ki je se nisem obiskal. Zelo ploden cas slovenske kulture. Krek in Korosec sta, ce se ne motim za palaco banovinske oblasti, pri izvrstnem umetniku Gojmirju Antonu Kosu narocila reprezentativno sliko. Vsebina je ustolicenje karantanskih knezov.

    Popolnoma se strinjam s takratno izbiro teh dveh velikanov slovenstva. Na posebno castnem mestu slovenskega parlamenta bi namesto socrealizma in partizanscine moralo viseti prav Kosovo ustolicenje karantanskih knezov!

    • Ampak, bi ju bilo treba pripoznati za velikana. Sicer za Kreka sam nimam oblikovanega mnenja. Bil je socialist. Kar je hotel, je revolucija prinesla trikratno porcijo. Korošec pa je zagotovo utemeljitelj slovenske državnosti, ki smo jo dobili z deželno vlado v kraljevini. Revolucija je zatem prinesla republiko, vendar nič manj kot socialistično republiko. Skratka poleteli smo v levo in se še danes ne znamo vrniti. Demokracija je zagotovo levičarska in se kar lepo vidi, kako danes levica uživa v “ljudovladi”. Desnica se je pa izgubila in luta nekje po vesolju časa.
      Prihodnost danes je v vrnitvi prave republike. Celo našel sem “Slovenske republikance” iz časov okoli 1925. Tudi časopis Republikanec je izhajal. So bili pa kar hudi levičarji kot ugotavljam… Vsekakor je danes pot naprej v tem. Demokratične države kot jo prikazuje desnica ni nikjer in je utopija. Ljudovlade ni.
      Prehiti nas lahko bankrot in v tem je največja nevarnost za neodvisno Slovenijo.

      • Krek je vecja osebnost od Korosca. Nemara je svetnik. Korosec ni. Krek je z vsem srcem delal, da bi vsi uspeli, ne le redki, ostali pa propadli. Tak “socializem” je dober socializem. Dejansko je to komunitarnost in socialnotrzni model.

        Sicer se pa odloci, ali si navdusen monarhist ali navdusen republikanec. Oboje ne gre. Opominjam te dobronamerno, ce noces izpasti prismojeno.

  6. Čestitam zgodovinarki Heleni Jaklitsch za konstruktiven prispevek za našo stvarnost.
    Osebno razmišljam, da zgodovina ni lastnina neke strukture, ampak je dogajanje, ki je za narod bilo ustvarjalno ali negativno, oziroma nekoristno ali stran pot. To je potrebno v resnici sprejeti.
    Ta resničnost nas bo osvobodila in narod v celoti odrešila zla, ki se kot ideologija ohranja in ponavlja, ter onemogoča zdrav razvoj družbe.
    Za demokratično družbo je ideologija smrt in to onemogoča zdrave in pravične odnose v družbi, zlasti osebno lastnino in odgovorno družbeno ekonomsko dejavnost.

  7. Krek je vecja osebnost od Korosca. Nemara je svetnik. Korosec ni. Krek je z vsem srcem delal, da bi vsi uspeli, ne le redki, ostali pa propadli. Tak “socializem” je dober socializem. Dejansko je to komunitarnost in socialnotrzni model.

    Sicer se pa odloci, ali si navdusen monarhist ali navdusen republikanec. Oboje ne gre. Opominjam te dobronamerno, ce noces izpasti prismojeno.

    • Monarhist v Sloveniji, IF?! No, to bi bilo pa prismojeno. 🙂 Saj bi me pohodili. Tukaj vsi sovražijo kralje. Žalostno. Če bi bilo količkaj realno, sem med rojalisti, takoj.
      Tako pa ostajam desničar, republikanec, brez večjih traparij. Klasični liberalec, recimo.
      Krek je bil v slovenski ljudski stranki. Menda mu pripisujejo, da je bil krščanski socialist. Težko da bi bil svetnik.
      Ah, v kakšni zmešnjavi živimo: Pirjevec je na predavanju predstavil naše velike socialiste: Kreka, Gosarja in Kardelja. Go figure. 🙂
      Težko je razplesti našo zgodovinsko identiteto. Kardelj vanjo zagotovo ne sodi. In tudi današnja desnica vanjo ne sodi, ker nima nobene prepoznavne ideje. Demokracija kr neki, je podobno kot kardeljevo odmiranje države. To je filozofsko gledano brez vrednosti.
      Na višku smo bili v stari Jugoslaviji. Potem pa do danes vse požira ogenj vsesplošnega prepira, v katerem je najdaljši konec potegnila revolucija.

    • Kdo bo uspel ne moreš ne vedeti, ne predvidevati. Zato komunitarnosti ne morem podpirati, kot tudi socializma ne. Ko bi si vsaj med sabo privoščili uspeh, bi bil to velik dosežek v Sloveniji. Tako pa, ko družba podpira, ko koga oblast zajebe…, ko se sprejemajo zakoni s pastmi, da nihče ne uide skozi cel, ne pošten, ne lopov, ko se malikuje državo, ko se govori o samostojnosti namesto neodvisnosti, … raje ne naštevam.
      Vse kar so preroki povedali Izraelcem v Babilonskem suženjstvu velja danes za Slovence.

      • Kreka presojas ideolosko. Pustimo tokrat ob strani, da je prav on deloval na podlagi socialnega nauka Cerkve in znamenite papezeve Rerum novarum in da je tvoj “klasicni liberalizem” ali liberalni individualizem tisto, kar Cerkev v tem istem nauku vec cas izrecno in poudarjeno razglasa kot enostransko in celo zgreseno oz vir problemov in krivic, enako ostro kot na drugi strani kolektivizem. Ze ce Kreka presojas povsem neideolosko, iz ucinkov njegovega opusa, je izid izven debate ogromen plus. Neverjeten socialni plus. Posebej za delavstvo in zlasti takratni vecinski sloj slovenstva, kmetstvo. Ne vem, res ne, zakaj mizis pred ocitnim.

        • Klasični liberalizem ni individualni liberalizem. Sicer pa te teoretične diskusije vodijo vedno v neskončni prepir. Med slovenci nemogoča razparava.
          Krekov prispevek je lahko bil velik. Ne poznam ga toliko. Samo če ti izpelješ iz tega komunitarizem, potem me resnično mine naprej razmišljati. 🙂
          Skoraj vse socialno politično delovanje pri nas je bilo vedno usmerjeno v demontažo vsakršne oblasti, dokler nismo končali s totalitarno revolucijo in današnjo ljudovlado, bržkone. Čas je, da to spoznamo in restavriramo oblastne strukture tako, da bo republika lahko funkcionirala. Začnemo lahko s sodbami v imenu Republike namesto ljudstva. Veliko je tega. Vendar to ni mogoče, dokler se desnica ne bo znala državotvorno, republikansko obnašat. Najmanj toliko kot se je znal Korošec in nekoliko več od njega. Sedaj nimamo več komu predati Slovenije! Nekateri vidijo rešitev v EUju. To ne bo šlo. Bogu hvala za neodvisno Slovenijo.

  8. Komunitaren pomeni skupnosten. Druzina je skupnost, sosedska skupnost, vaska skupnost itd. Kaj je tu zate sporno? A je bolje, ce smo vsi le vase zagledani individualci, odtujeni drug od drugega, brezbrizni do vsega razen lastnega trebuha in vsakrsnega ugodja? Skupna blaginja, javno dobro so pojmi, ki jih kot pomembne vkljucuje tudi katoliski socialni nauk. Enako tudi solidarnost in socutje. Ter subsidiarnost. Nacionalna drzava je pomembna, a problemov se je smiselno lotiti na nivoju, ki je konkretnosti ustrezen. Nekatere je smiselno nasloviti lokalno, nekatere regijsko, nekatere tudi nadnacionalno, recimo v EU in NATU. Globalne probleme mora resevati clovestvo oz skupnost drzav kot celota.

    • Skušam razumeti kaj naj bi bila ta komunitarnost. Doslej v vsej zgodovini ta pojem nikoli ni prišel v ospredje. To se sliši kot neki komunizem s človeškim obrazom…
      Trenutno je Slovenija politično v tako slabem stanju, da nimamo sploh kaj razmišljati globalnih problemih,EU ali celo NATO. Toliko imamo opraviti sami s sabo. Kajti bližamo se koncu babilonskega kraljestva. Od Slovenije ne bo ostalo nič, kolikor ne uspemo postati normalna država, kjer državljani vedo recimo, kaj pomeni habeas corpus. Take državne ureditve ni nikjer. Zdi se, da tega nihče noče videti in da je narod prepričan, da so neki jacki, pa naj bodo na levi, kjer je to očitno, ali na desni, kjer je to dokaj prozorno.
      Dežela jack-ov.

  9. ZAKAJ se državna oblast, če ni nacisocialistična, ne dogovori z Avstrijo za slovenskega poslanca v avstrijskem parlamentu, kočevarskega pa v slovenskem?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite