Avtor: Matevž Tomšič.
Za obnašanje aktualne vlade je značilna izrazita dvojnost, kar zadeva jasnost ciljev ter odločnost in motivacijo za njihovo udejanjanje.
Tako je pri reševanju kriznih razmer zelo izgubljena. Ko je končno dojela, da je z izjavami o “koncu varčevanja” in nasprotovanjem privatizaciji močno spodkopala kredibilnost države v očeh mednarodnih političnih in finančnih krogov, ji ni preostalo drugega kot to, da v nezmožnosti ponuditi lastno prepričljivo alternativo preprosto “prekopira” reformne ukrepe Janševe vlade, ki sta jim pred tem osrednji stranki trenutne vladajoče koalicije odločno nasprotovali.
Če se nova vladajoča garnitura pri snovanju protikriznih ukrepov zelo obotavlja, pa je izredno zavzeta za ohranjanje idejnih in interesnih monopolov. Predvsem tistih na področjih “oblikovanja duha”, tj. izobraževanja, znanosti in kulture. Tako je ena prvih institucij, ki se je znašla “pod udarom”, Arhiv Republike Slovenije, kjer so se namenili odstranili njegovega direktorja Jožeta Dežmana. Ta se je s svojim doslednim zavzemanjem za odprtost arhivov, ki hranijo številne pomembne dokumente o polpretekli zgodovini, močno zameril tistim, ki zagovarjajo nedotakljivost interpretacij tega zgodovinskega obdobja, kot so se vzpostavile v nekdanjem režimu.
Še bolj intenzivno je prizadevanje za to, da se obdržijo monopolni položaji v šolstvu, še posebej na visokošolski ravni. Tu ne samo da je vlada na hitro zamenjala vse, ki vodijo državne organe na tem področju, ampak je začela tudi pravo gonjo zoper neodvisne akademske ustanove, ki so že leta “trn v peti” dominantnih centrov univerzitetne moči. Tako je zanjo očitno eden glavnih problemov te dežele tistih nekaj koncesij, ki jih je za izvajanje določenih študijskih programov podelila njena predhodnica. Še posebej tista, ki zadeva usposabljanje na področju medijev, saj se vendar ve, da prihodnje medijske ustvarjalce lahko izobražujejo samo “moralno-politično primerni” kadri. Pri tem lahko poslušamo izvajanja vladajočih politikov, ki v pravem boljševiškem slogu prikazujejo zasebne izobraževalne ustanove tako rekoč kot “razredne sovražnike”, ki ogrožajo tiste, ki so edini “pooblaščeni” za oblikovanje duha naše mladine. Javni interes je po njihovem mnenju interes privilegiranih javnih ustanov, ki se s pomočjo politike želijo znebiti potencialne “konkurence”.
Zanimivo je, da se v tem primeru v dominantnih medijih naenkrat nič več ne govori o navzkrižju interesov (ki se ga je v povezavi z določenimi posamezniki iz prejšnje vodstvene garniture tako pogosto izpostavljalo). Nihče ne problematizira dejstva, da je večina zdajšnje vodstvene garniture ministrstva, pristojnega za izobraževanje (na čelu z ministrom), tesno povezana ne samo z ljubljansko univerzo, ampak z njeno konkretno članico. Tisto, katere monopol na področju izobraževanja novinarjev bi utegnil postati ogrožen. S tem pa bi bila ogrožena tudi zdajšnja “enobarvna” podoba slovenske medijske krajine.
Vir: Siol
