Na ohlajanje gospodarstva pripravljeni slabše kot leta 2008

7
814

Matej Kovač: Posledice komunističnega zatiranja podjetništva čutimo še danesČe se v času njihove vladavine poveča bruto domači proizvod (BDP), se politiki radi pohvalijo, kako so prispevali k rasti gospodarstva in večji blaginji prebivalstva. Če bi jih vprašali, katero njihovo dejanje je prispevalo k rasti, v kolikšni meri in na kakšen način, pa bi se hitro znašli v zadregi. Najbolj pretkani bi rekli, da že njihova vladavina sama po sebi navdihuje podjetnike in delavce z optimizmom, zato več investirajo, več trošijo ter več in bolje delajo. Razvojni ekonomisti so spreučevanjem vpliva ukrepov vlad na rast BDP ugotovili, da je posamezen ukrep kratkoročno praktično nemogoče povezati s povečano rastjo. BDP. Oblikovanje in vzdrževanje za gospodarsko dejavnost spodbudnega okolja pripomore k večji blaginji, če je država prijazna do dela, ustvarjanja, investiranja in varčevanja v daljšem časovnem obdobju. Tudi manjše, kratkoročne spremembe na slabše pogosto niso posledica slabega delovanje oblasti.

Na hitro se blaginje ne da povečati, žal pa gre lahko v nasprotno smer mnogo hitreje. Slaboumni ukrepi (na primer nacionalizacija) in škodljive politike (na primer inflacija) lahko pahnejo državo v gospodarsko zaostajanje in revščino v nekaj letih. Venezuela in Zimbabve sta zadnja primera takega uničenja narodnih gospodarstev. V splošnem so vse države, kjer so s socialistično revolucijo uvedli netržni gospodarski sistem, začele glede blaginje prebivalstva zaostajati za primerljivimi državami, ki so tržno gospodarstvo obdržale.

V demokracijah državljani upravičeno pričakujejo, da oblast ne bo le garant miru in pravičnosti, ampak da tudi zagotovi pogoje za rast blaginje. Blaginjo dojemamo vsak po svoje. A če se kot narod z lastno državo želimo primerjati z drugimi državami, je še vedno najbolj ustrezno merilo BDP na prebivalca, izražen v standardih kupne moči. Tako merjena blaginja prebivalcev Slovenije je leta 2008 znašala 90 % evropskega povprečja, leta 2018 pa 87 %.

Leto 2008 kot začetno leto prikaza sem izbral, ker je to zadnje leto, ko v večini prikazanih držav finančna in gospodarska kriza še ni vplivala na padec BDP. V Romuniji, na Poljskem, Češkem in Madžarskem kriza sploh ni negativno vplivala na razmerje med domačim BDP na prebivalca in evropskim povprečjem. Kriza pa je močno udarila Irsko, baltske države, sredozemske države in seveda tudi Slovenijo. V letih 2009-2014 je gospodarska rast v Sloveniji zaostajala za evropskim povprečjem, v letih 2014-2016 je bila približno skladna z evropskim povprečjem, od leta 2017 dalje pa rastemo hitreje od povprečja. Optimisti bi rekli, da rezultat ni slab, saj ne tonemo kot Grčija ali Italija. Zagovorniki obstoječega stanja se bodo spotikali ob metodologijo. Možno je, da bi bilo videti, da-Slovenija zaostaja manj, če bi gledali drugačno časovno obdobje ali če bi upoštevali še kakšen drug dejavnik blaginje (na primer brezposelnost), a razmerja med državami, s katerimi se lahko primerjamo, se ne bi spremenila. In tudi če bi obveljalo, da ne zaostajamo, ampak stopicamo na mestu, je to zelo slaba tolažba.

Če nam je mar za prihodnost, bi se morali vprašati, kaj so delali in kaj delajo bolje od nas v državah, kjer raste gospodarstvo hitreje kot v Sloveniji, in ali morda pri nas ne počnemo tudi kaj, kar škodi rasti na enak način kot v državah, ki močno zaostajajo za povprečjem.

Najprej se moramo zavedati, da v enakih okoliščinah manj razvita gospodarstva lahko rastejo hitreje kot bolj razvita. EU še posebej spodbuja približevanje (konvergenco) manj razvitih regij k bolj razvitim. S tega vidika je za Hrvaško zaostajanje za Romunijo in baltskimi .državami ter za Slovenijo zaostajanje za Češko in Avstrijo še posebej problematično.

En vir našega zaostajanja je prepočasen in neustrezen odziv Pahorjeve vlade na finančno in gospodarsko krizo. Z ustreznimi ukrepi so odlašali tudi v Grčiji, na Hrvaškem in Portugalskem. V baltskih državah, na Irskem in v Avstriji so z zategovanjem pasu in sanacijo insolventnih bank ukrepali v prvih dveh letih krize. Pri nas je šla po kostanj v žerjavico šele druga Janševa vlada. Vsled ugodnih zunanjih okoliščin je sanacijske ukrepe Wilco začela rahljati šele Cerarjeva vlada. Ugodne zunanje okoliščine sta Cerarjeva in Šarčeva vlada izkoristili za povečanje plač v javnem sektorju, nista pa ti dve vladi naredili ničesar za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

Nedelo Cerarjeve in Šarčeve vlade, ko gre za ustvarjanje boljših pogojev za delovanje gospodarstva, se še ne pozna. Če do krize na naših najpomembnejših trgih ne bo prišlo, se bomo lahko tudi v prihodnje zadovoljili s stopicanjem na mestu. Če pa kriza bo, jo bomo pričakali v slabši kondiciji, kot smo jo leta 2008. Na boljšem smo le zato, ker bank verjetno še ne bo treba reševati. Na drugi strani pa je javni dolg mnogo večji, operativna sposobnost vlade in državnih podjetji za investicije v infrastrukturo je manjša, možnosti za zasebne investicije v infrastrukturo praktično ni, davek na dobiček pravnih oseb in davek na kapitalske dobičke se bo povečal, obseg birokratskih ovir za investiranje in poslovanje ostaja enak.

Vir: SČ sept/2019

7 KOMENTARJI

  1. Leta 2008 Slovenija sploh ni bila pripravljena na krizo. Na celem planetu so se ekonomisti že leta 2007 zavedali, da kriza prihaja, medtem, ko je Janša trdil, da smo na mirnih vodah. tedanja vlada z Janšona čelu niti slutila ni, da prihaja kriza. Torej, ni mogla biti niti trohico pripravljena na krizo. Danes ne moremo biti slabše pripravljeni, ker vemo, da kriza prihaja.

      • Zivo, tako pač je to. SDS boljševiški aparat deluje podobno kvalitetno kot aparat v 1984. Še nekaj let, pa bodo pisali, da med 2004-2008 SDS sploh niso vodili vlade, da niso omogočili tajkunskih prevzemov, ali pa da 2012 niso pripravili zakonodaje, ki je danes omogočila Jankovićem 30 milijonski odpustek.

        SDSovci so konvertitsko šli stran od boljševikov, a boljševiki iz njih nikoli.

        V zadnjih letih smo celo na takšni stopnji, da se več niti ne ukvarjajo s tranzicijskimi post-komunisti in post LDS mafijo, ampak se ukvarjajo predvsem s čiščenjem pomladne demokratične strani in si prizadevajo uničiti neodvisno stranko NSi (ki je naredila mnoge napake, ampak mnogo manjše od SDS) in doseči enopartijsko vladavino na desnici, kasneje pa tudi v vsej Sloveniji.

        Stop SDS boljševizmu!

        • Seveda sem še pozabil omeniti, kaj sodelovanje z SDS prinese desnim strankam – izpad iz parlamenta, kot je NSi ugotovila 2008.

  2. Kdaj si bolje pripravljen na krizo? Ko imaš v banki nekaj prihrankov ali ko imaš samo visoke dolgove?

    Leta 2007 je država imela suficit in malo dolgov. Od leta 2008 naprej imamo samo deficit in nekajkrat več dolgov. Logično, da smo bili leta 2008 bolje pripravljeni, kot sedaj.

    Seveda pljuvanje Živa in Eržena nima nič opravka s krizo, ima pa z njuno zagrenjenostjo in sovražnostjo.

  3. Prvo kar je, se mora Slovenija odpovedati načrtovanju grdnje velikih tovarn in hotelov v turizmu. Vse to zahteva nizko kvalificirano “delovno silo”, kot so rekli in te tukaj nimamo, zato take gospodarske megalomanije niso potrebjne in celo škodljive, neznosno škodljive: nizek stamndard, nimamo za te dodatne delavce iz tujine stanovanj, nimamo programov za prilagajanje in jih ta oblast ne bo uvedla, nova stanovanja uničujejo nove površine v ravninah in tako naravno okolje in zlasti kmetijske površine, terjajo čeč porabe vode, energije in shranjevanje ali sežiganje smeti.
    Sami problemi, ki jih ni mogoče obvladati v razvitih državah in zakaj bi jih ponavljali, saj jih že sedaj preveč!!! Blago povedano.
    Zlasti v ozkih dolinah je širjenje turizma s hoteli, nekaj nezaslišanega- turistična industruja, turistične hotel-tovarne za nizko plačane delavce, ki jih v teh dolinah ni. rešitev so majhni ponudniki, domačini, ki združujejo drobno ponusdbo in oblikujejo butični turizem. Niti metra več za hotele!!!

  4. »Informacijski sistem zdaj deluje, kar omogoča normalno črpanje evropskih sredstev,« pravi minister za razvoj in evropsko kohezijsko politiko Iztok Purič, SAB, ki je odstopil. Nič pa ni pri tem omenil temeljnega problema, ki ga je pred časom pokazal prof. Mojmir Mrak. V članku Božično drevesce za državljane (Delo, 14. decembra 2017) namreč dr. Mrak ugotavlja, da ima sprejeta vladna strategija razvoja države, kot jo je pripravilo ministrstvo za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, sprejela pa vlada in nato DZ RS, preveč všečnih ciljev. Profesor Mrak opozarja, da je bistveni problem ta, da dokument predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Brez jasno artikuliranih instrumentov za doseganje ciljev strategije je relevantnost celotnega dokumenta zelo vprašljiva ali pa je žal sploh ni.
    Tako prof. dr. Mrak. Menim, da je zato takšen dokument oziroma dvom o realnosti vladne strategije razvoja države zelo pomembna in prioritetna težave Slovenije, usodna za razvoj države. Če se ne motim, pa je opozorilo dr. M. Mraka ostalo brez odmeva, tako pri vladi kot pri vseh parlamentarnih strankah. Generalni sekretar stranke SAB Jernej Pavlič sicer pravi: »Prizadevali si bomo, da se bo delo na SVRK nadaljevalo in da bo bomo stvari še naprej premikali v pravo smer.«
    Kdaj bodo vodstva parlamentarnih strank oziroma vladajoča politika le ugotovila, da je treba postaviti realne cilje in strategijo razvoja oziroma pametne specializacije RS, saj le realni cilji lahko dajejo rezultate; če teh ni, je to razmetavanje slovenskih in evropskih javnih sredstev. Najhuje pa je, da država zasleduje nerealne cilje razvoja, kar je lahko usodno za državo oziroma državljane.
    https://www.dnevnik.si/1042909923/mnenja/odprta-stran/crpanje-evropskih-sredstev-deluje-kaj-pa-strategija-razvoja-drzave
    Opomba: Časnik DELO je zavrnil objavo tega prispevka.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite