Če se v času njihove vladavine poveča bruto domači proizvod (BDP), se politiki radi pohvalijo, kako so prispevali k rasti gospodarstva in večji blaginji prebivalstva. Če bi jih vprašali, katero njihovo dejanje je prispevalo k rasti, v kolikšni meri in na kakšen način, pa bi se hitro znašli v zadregi. Najbolj pretkani bi rekli, da že njihova vladavina sama po sebi navdihuje podjetnike in delavce z optimizmom, zato več investirajo, več trošijo ter več in bolje delajo. Razvojni ekonomisti so s–preučevanjem vpliva ukrepov vlad na rast BDP ugotovili, da je posamezen ukrep kratkoročno praktično nemogoče povezati s povečano rastjo. BDP. Oblikovanje in vzdrževanje za gospodarsko dejavnost spodbudnega okolja pripomore k večji blaginji, če je država prijazna do dela, ustvarjanja, investiranja in varčevanja v daljšem časovnem obdobju. Tudi manjše, kratkoročne spremembe na slabše pogosto niso posledica slabega delovanje oblasti.
Na hitro se blaginje ne da povečati, žal pa gre lahko v nasprotno smer mnogo hitreje. Slaboumni ukrepi (na primer nacionalizacija) in škodljive politike (na primer inflacija) lahko pahnejo državo v gospodarsko zaostajanje in revščino v nekaj letih. Venezuela in Zimbabve sta zadnja primera takega uničenja narodnih gospodarstev. V splošnem so vse države, kjer so s socialistično revolucijo uvedli netržni gospodarski sistem, začele glede blaginje prebivalstva zaostajati za primerljivimi državami, ki so tržno gospodarstvo obdržale.
V demokracijah državljani upravičeno pričakujejo, da oblast ne bo le garant miru in pravičnosti, ampak da tudi zagotovi pogoje za rast blaginje. Blaginjo dojemamo vsak po svoje. A če se kot narod z lastno državo želimo primerjati z drugimi državami, je še vedno najbolj ustrezno merilo BDP na prebivalca, izražen v standardih kupne moči. Tako merjena blaginja prebivalcev Slovenije je leta 2008 znašala 90 % evropskega povprečja, leta 2018 pa 87 %.
Leto 2008 kot začetno leto prikaza sem izbral, ker je to zadnje leto, ko v večini prikazanih držav finančna in gospodarska kriza še ni vplivala na padec BDP. V Romuniji, na Poljskem, Češkem in Madžarskem kriza sploh ni negativno vplivala na razmerje med domačim BDP na prebivalca in evropskim povprečjem. Kriza pa je močno udarila Irsko, baltske države, sredozemske države in seveda tudi Slovenijo. V letih 2009-2014 je gospodarska rast v Sloveniji zaostajala za evropskim povprečjem, v letih 2014-2016 je bila približno skladna z evropskim povprečjem, od leta 2017 dalje pa rastemo hitreje od povprečja. Optimisti bi rekli, da rezultat ni slab, saj ne tonemo kot Grčija ali Italija. Zagovorniki obstoječega stanja se bodo spotikali ob metodologijo. Možno je, da bi bilo videti, da-Slovenija zaostaja manj, če bi gledali drugačno časovno obdobje ali če bi upoštevali še kakšen drug dejavnik blaginje (na primer brezposelnost), a razmerja med državami, s katerimi se lahko primerjamo, se ne bi spremenila. In tudi če bi obveljalo, da ne zaostajamo, ampak stopicamo na mestu, je to zelo slaba tolažba.
Če nam je mar za prihodnost, bi se morali vprašati, kaj so delali in kaj delajo bolje od nas v državah, kjer raste gospodarstvo hitreje kot v Sloveniji, in ali morda pri nas ne počnemo tudi kaj, kar škodi rasti na enak način kot v državah, ki močno zaostajajo za povprečjem.
Najprej se moramo zavedati, da v enakih okoliščinah manj razvita gospodarstva lahko rastejo hitreje kot bolj razvita. EU še posebej spodbuja približevanje (konvergenco) manj razvitih regij k bolj razvitim. S tega vidika je za Hrvaško zaostajanje za Romunijo in baltskimi .državami ter za Slovenijo zaostajanje za Češko in Avstrijo še posebej problematično.
En vir našega zaostajanja je prepočasen in neustrezen odziv Pahorjeve vlade na finančno in gospodarsko krizo. Z ustreznimi ukrepi so odlašali tudi v Grčiji, na Hrvaškem in Portugalskem. V baltskih državah, na Irskem in v Avstriji so z zategovanjem pasu in sanacijo insolventnih bank ukrepali v prvih dveh letih krize. Pri nas je šla po kostanj v žerjavico šele druga Janševa vlada. Vsled ugodnih zunanjih okoliščin je sanacijske ukrepe Wilco začela rahljati šele Cerarjeva vlada. Ugodne zunanje okoliščine sta Cerarjeva in Šarčeva vlada izkoristili za povečanje plač v javnem sektorju, nista pa ti dve vladi naredili ničesar za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.
Nedelo Cerarjeve in Šarčeve vlade, ko gre za ustvarjanje boljših pogojev za delovanje gospodarstva, se še ne pozna. Če do krize na naših najpomembnejših trgih ne bo prišlo, se bomo lahko tudi v prihodnje zadovoljili s stopicanjem na mestu. Če pa kriza bo, jo bomo pričakali v slabši kondiciji, kot smo jo leta 2008. Na boljšem smo le zato, ker bank verjetno še ne bo treba reševati. Na drugi strani pa je javni dolg mnogo večji, operativna sposobnost vlade in državnih podjetji za investicije v infrastrukturo je manjša, možnosti za zasebne investicije v infrastrukturo praktično ni, davek na dobiček pravnih oseb in davek na kapitalske dobičke se bo povečal, obseg birokratskih ovir za investiranje in poslovanje ostaja enak.
Vir: SČ sept/2019
