Mogoče se bo komu zdelo neresno, da med pretresov polnim predvolilnim bojem, ko temperatura počasi narašča, mislim na rdeče cunje. In na film Nannija Morettija, ki je pravzaprav komedija. Malce črna (ali bi bilo bolje reči rdeča?), ampak komedija.
Neustavljiva privlačnost
Pri tem sem imel pred ogledom celovečerca Habemus papam bolj mešane občutke. Razlog, da me je zelo pritegnil in da se mi zdi vredno o njem pisati na tem mestu, je predvsem eden. Režiser nikakor ne more skriti, da je razlog za izbiro takšne tematike pred vsem drugim njegova očaranost nad vatikansko barvno in siceršnjo pisanostjo, kjer ima rdeča barva (seveda kot barva Svetega Duha, ne kot barva komunizma) posebno veljavo. Že iz prvih sekvenc se da razbrati genezo zamisli o Habemus papam med spremljanjem pogrebnih slovesnosti za Janeza Pavla II. in konklava, v katerem je bil izvoljen Benedikt XVI. Moretti sicer ni znan kot kak navdušen katoličan, vendar bi si skoraj predstavljal, da je ob snemanju filma otroško užival, ko je lahko kot pri legokockah na noge postavil svoj virtualni kardinalski zbor, vse v pregrešno lepih rdečih opravah.
Ni kaj, na tem nekaj je. Ker imam pisanost katoliškega bogoslužja in njegovih izvajalcev rad tudi sam, sem bil Italijanu hvaležen, da je stvar očitno pokazal pred vsem svetom. Seveda tako on kot jaz, kadar uporabljava vsakdanjo pamet, verjetno veva, da ima vse skupaj precej opraviti z maškarado. Morda je Moretti prepričan, da se šopirjenje kardinalov od maškarade v ničemer bistvenem ne loči. In morda mu sam pripisujem komaj kaj večjo težo. Saj sem nekoč celo od blizu doživel ali bolje doživljal, da lahko ljudje, če svete cunje in posode jemljejo preveč zares, čisto pozabijo na človeka.
Kristus ni imel tiare, toda …
Pa vendar. Živel sem in živim v času in okolju, kjer so mi vsi vtepali v glavo, da je vsa ta pisanost prazen nič. Da je treba obrede oblikovati povsem preprosto, najbolje kar z jogurtovim lončkom namesto zlatega keliha in s škatlo iz lepenke namesto marmorne oltarne mize. Ker je to menda ljudem, še posebej mladim, bliže. Kajpak stvari nikdar nisem zares verjel. Moja izkušnja je bila vedno drugačna. Rad sem imel zbor v starodavne kazule oblečenih duhovnikov, oblake kadila in mogočno donenje orgel. In nisem imel občutka, da bi bilo vse našteto drugim odveč. Toda bolj ko sem se navduševal nad pisanim obredjem, bolj so mi vsi govorili, da ga ljudje sploh ne marajo in da hočejo jogurtove lončke.
Jaz pa sem celo iz cerkvene zgodovine razbiral, da je bila njena pisanost in bogastvo barv za Katoliško cerkev v njeni preteklosti prej plus kot minus, od švedske kraljice Kristine do Doriana Graya in Grahama Greena. Da se ljudje od nje v glavnem niso odvračali, ker bi jim bilo preveč kadila. Jih je pa znalo blazno motiti, če so se našemljeni starci hoteli iti izključno nekakšne moralne policaje, pri čemer se jermenov, ki so jih vezali drugim, sami velikokrat niso niti dotaknili. In ne verjamem, da se je to spremenilo.
Že zelo dolgo se kajpak zavedam, da Kristus pri zadnji večerji ni nosil tiare in da apostoli na sebi niso imeli rdeče obrobljenih talarjev z rdečimi gumbi. Tudi Juda Iškariot se k velikim duhovnikom ni odpravil pokrit s kardinalskim klobukom. Zato bodo cunje vedno nepomembne. A zaradi tega značilne katoliške estetike človeku ni potrebno vzeti. In Nanniju Morettiju dolgujem precejšnjo zahvalo , ker se svojega navdušenja nad njimi v filmu, ki sicer sporoča še marsikaj koristnega, ni sramoval. Pa če me bo zdaj kdo njega ali mene imel za čudaka ali ne.
Foto: life
