Oh, ti odnosi!

10
Foto: Patricija Belak.
Foto: Patricija Belak.

Pred kratkim sem na spletu opazil vabilo na delavnico o trpljenju v odnosih. Kljub temu da mi je tema delavnice glede na moje osebne in strokovne izkušnje blizu, se zastavlja logično vprašanje: Je potrebno temi trpljenja v odnosih posvečati posebno pozornost? Je smiselno razglabljati o negativnih vidikih odnosov ali je bolj smiselno usmerjati pogled in fokus na lepo, dobro, osrečujoče, plemenito, s katerim so zaznamovani številni odnosi?

Pred kratkim sem imel predavanje o „skokih iz determinizmov“, ki nas ukalupljajo in tlačijo k tlom. Sredi predavanja je neki gospod pripomnil: „Vseskozi se mi porajajo vprašanja o teh determinizmih in o težavah, ki iz tega izhajajo. Ni pa nujno, da so same negativne stvari, kot vi razlagate, posledice preteklosti, sedanjosti, odnosov in tako naprej. Nekateri imamo ali pa imajo tudi dobre stvari, ki se odražajo v sedanjosti, se odražajo skozi odnose, skozi javno in celo stvar. Saj v tem primeru pa ni potrebno, da skočiš ven! Saj razumem, kaj hočete povedati in nam pomagati, a mislim, da je potrebno dati na tehtnico tudi drugo stran, da ni potrebno vedno skočiti ven.“

Odtenki partnerskih odnosov

Ker je življenje pisano, ker imamo ljudje z najpomembnejšimi odnosi našega življenja različne izkušnje, ki segajo, tako kot v mavrici, od rdeče (ljubezen) do vijolične (smrt) barve, je potrebno govoriti tako o lepoti kot o bolečini odnosov. Pomembno je spodbujati tiste, ki so na dobri poti, k rasti v dobrem in plemenitem, kakor tudi pomagati drugim, ki so se zaradi odnosov s pomembnimi ljudmi svojega življenja znašli v stiskah, na križpotjih ali (na videz) v brezizhodnih situacijah.

O partnerskem odnosu je mogoče razmišljati na tisoč načinov. Teoretično: Kakšen bi moral biti najin odnos? Izkustveno: Kako se počutim v najinem odnosu? Psihoterapevtsko: Kaj je (bilo) zgrešeno v najinem odnosu? Duhovno: V kateri točki bi se moral(a) samopresegati? Vsakdanje: Kje nam(a) je zmanjkalo energije, volje, denarja? Z vidika zvestobe: Sva se kdaj v srcu (ali telesu) ločila? Ontološko: Sva sploh (bila) za skupaj? Elementarno: Čutiti v partnerski zvezi, da sem ženska, čutiti, da sem moški. Psihoanalitično: Travme iz otroštva rešujeva tu in sedaj. Nihilistično: Je sploh (bilo) vredno? Eksistencialno: Kako ta odnos prispeva k moji, najini osebnostni rasti? Seksistično: Kakšna je moja vloga in naloga v tem odnosu? Logoterapevtsko:

Kakšen smisel ima to, da sva skupaj?

Tistih, ki vedo o partnerskih odnosih vse ter imajo na vsako dilemo pripravljen matematično jasen odgovor in znajo vse pojasniti, ni vedno prijetno poslušati. Kdor se zateka k takim odgovorom, mu manjka stik z realnostjo ali iskrenost. Ker smo ljudje bitja, ki hote ali nehote iščemo in hrepenimo po odnosih, je teoretično (bolj ali manj) vsakomur jasno, kako bi moral odnos delovati. Težava se pojavi, ker človek v odnosu ni nikoli sam. Samo dejstvo in definicija odnosa govori najmanj o dvojini. V tem smislu je odnos podoben partiji šaha: kljub jasnim pravilom je vsaka poteza (lahko) usodna. S to razliko seveda, da je šah individualna igra, kjer je lahko zmagovalec samo eden od igralcev (če ni zmagovalca, pomeni, da sta se igralca ujela v pat položaj), odnos pa uspe le, ko sta zmagovalca oba partnerja. Če nista, sta tudi onadva ujeta v – pat položaj. S pripisom, da v partnerskem odnosu pat položaj ne pomeni takojšnjega konca, ampak začetek erozije odnosa.

Srečevanje s trpljenjem v odnosih

Normalno je, da pride v vseh odnosih do težav in nesporazumov. Odnos je nekaj živega, nekaj, kar nenehno soustvarjamo. V tem smislu dajejo odnosi veliko lepega, navdihujočega in so partnerjema v oporo pri njuni skupni in osebnostni rasti.

Toda zakaj se dogaja, da v partnerskih odnosih tako pogosto trpimo, kljub temu da si želimo v tem temeljnem odnosu uresničiti sanje o sreči, sprejetosti, zadovoljstvu? Zaradi različnosti partnerjev in nepremostljivih razlik? Različnost partnerjev sama po sebi ne more biti razlog za trpljenje, kajti vsak odnos je zaznamovan z različnostjo drugega. Ko bi bila glavni razlog različnost, potem bi bili vsi odnosi eno samo trpljenje. Odgovor je potrebno iskati v smeri, kako partnerja znotraj neizbežne različnosti iščeta tisto, kar ju povezuje in spodbuja pri njuni skupni rasti.

Ključno vprašanje torej ostaja, kako se srečevati s trpljenjem v odnosih.

Osebe, vpete v trpeče odnose, se odzivajo na različne načine. Na eni strani najdemo osebe, ki so prepričane, da se morajo za ohranitev (partnerskega) odnosa do konca žrtvovati (kompleks cankarjanstva). Pripravljene so iti preko sebe do tiste mere, ko ne razpoznavajo več, kaj je v resnici dobro in smiselno zanje, za partnerja (in po navadi za njune otroke). Odpovedovanje in žrtvovanje (Frankl bi rekel samopreseganje) je smiselno do točke, v kateri začne eden od partnerjev čutiti, da je nepreklicno na rakavi poti izgube lastne identitete, sebe samega. Ta točka je v odnosu včasih zelo jasna, drugič pa navzven povsem zabrisana. Če je v partnerskem odnosu nasilje, pretepanje, če eden od partnerjev zablodi v svet omam, je meja odhoda ali prekinitve odnosa jasna. Ko nasilni partner vedno znova išče izgovore za svoja nedopustna dejanja in ob tem za svoje izpade krivi partnerja in njegovo obnašanje, je odnosa in tudi vztrajanja v njem konec.

Meja ločnica je bolj zabrisana v primerih, ko ni fizičnega nasilja, a je eden od partnerjev vseskozi izpostavljen psihičnemu nasilju v obliki neslišanosti, prezrtosti, zapuščenosti, zasmehovanja, tihega uničevanja. V slednjem primeru je bolečina navadno hujša in bolj ponižujoča od udarcev, a hkrati tudi bolj zastrta. V mislih imam zgodbe navzven uspešnih družin, znotraj katerih doživljata partnerja tragične občutke osamljenosti in zapuščenosti. Oseba, ki je izpostavljena psihičnemu nasilju (ki je navzven navadno nevidno), mora, tudi zaradi javnega mnenja in pritiska, zbrati več poguma, da odide iz odnosa, ki jo duši in onemogoča prihodnost.

Na drugi strani srečamo osebe, ki iluzorno mislijo, da z ljubeznijo, predanostjo in lastnim poslanstvom lahko rešijo v odnosu tisto, za kar z razumom (že dolgo) vedo, da je nerešljivo. Številni pripovedujejo, kako so že na začetku odnosa opazili pri partnerju marsikaj, kar jih je zelo motilo, a so bili prepričani, da bodo z ljubeznijo in potrpežljivostjo drugega spremenili. Nekatere je že v fazi spoznavanja motilo, da se s partnerjem ne da pogovarjati, druge so motili partnerjevi nasilni izbruhi, tretje njegovo prekomerno pitje, četrte nezanesljivost partnerja in njegovo nespoštovanje dogovorov. Žal izkušnja uči, da se vse razlike, ki jih opazimo na začetku zveze, sčasoma navadno poglabljajo.

Kot z vsem drugim v življenju se je potrebno tudi s trpljenjem v odnosih spoprijeti in izbrati tako pot reševanja, ki nam bo omogočila, da ohranimo zdravje in osebno integriteto. Včasih je to pogovor, drugič sprememba ravnanj, včasih popuščanje, drugič jasno postavljanje pričakovanj v odnosu do sebe in partnerja ter, v skrajnih primerih, tudi odhod. Nobena bližnjica (kot na primer beg v razne omame, sovraštvo, odtujenost …) ne koristi nikomur, navadno stisko samo še poglobi do meje nevzdržnosti.

Ob srečanju s trpljenjem v odnosih je potrebno globoko v sebi verjeti – in to je pogosto najtežje –, da je iz vsake, na videz še tako težke situacije, možno najti neki izhod. Frankl pravi: „Kdor ima svojo usodo za zapečateno, je ni sposoben premagati.“

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


10 KOMENTARJI

    • Če bi ti res to samo menil, bi bilo vredu. Bojim se pa da si ti prepričan, čeprav iz izkušnje nimaš razloga da bi bil. In ta tvoj smeško ob besedah o trpljenju je neumesten. Neumen v resnici.
      Po tvoje najbrž tudi Kristus ne bi smel trpeti in bi moral biti križan brez bolečin, potem bi bilo vse ok, mar ne?

    • Pravilno si uganil. Seveda tako menim tudi za Kristusa. A nisem edini, ki razmišlja v to smer. V ruskem pravoslavju je (bilo pred nekaj stoletji, danes ne vem) zelo prisotno razmišljanje o nevrednosti grešnega človeka in celotnega človeštva Kristusove žrtve.

  1. Briljanten prispevek avtorja in to na kubik!

    Medsebojni urejeni odnosi so alfa in omega dobrega počutja in sreče.

  2. Prizadevati se za skupno dobro, prisluhniti drug drugemu in približati se drug drugemu na obziren, človekoljuben način, je najpomembnejše za urejene medsebojne odnose.

Comments are closed.