Kljub dobri novici o sodbi vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike v prid slaščičarju Jacku Phillipsu, ki je odrekel izdelavo »istospolne torte«, razmišljam, da lahko zmagamo vse pravne bitke, pa vendar izgubljamo vojno.
Pred leti mi je znanec postavil vprašanje: »Kdo pride v Ljubljano?« Po nekaj stavkih sva ugotovila, da se je znašel sredi parade ponosa (Ljubljana Pride). Ta aktivistični dogodek, ki je zdaj že stalnica v zadnjih dneh junija, poteka ob izdatni podpori politikov leve provenience, vključno s sedanjim županom glavnega mesta. Vrhunec manifestacije mavrične ideologije je bil na dan pred državnim praznikom, ko so na grajskem stolpu izobesili mavrično zastavo. V juniju so se pojavile še številne druge »vzporedne dejavnosti« in v vsem zahodnem svetu je podobno.
Na udaru tudi najpomembnejše institucije
Ustanove, ki kot varuhi človekovih pravic in svoboščin opravljajo presojo zakonskih določb in njihovo izvrševanje v posameznih državah, imajo velik pomen. Nihče namreč ne želi biti na t i: »črni listi«. Njihovi dokumenti (poročila) lahko namreč ustvarjajo posreden in neposreden pritisk na družbo in posameznike. Že pred desetletjem je znan strokovnjak za mednarodno pravo opozoril, da je »gibanje za človekove pravice posebej dovzetno za to, da se ga polastijo drugi politični akterji ali ideološki projekti«. In proti tovrstnim manipulacijam se ni preprosto boriti, saj tisti, ki najbolj propagirajo svobodo, želijo drugače misleče poslati v »cono tišine«, ne da bi pomislili na njihovo svobodo izražanja ali versko svobodo in s tem povezanim ugovorom vesti. Ne samo navidezno, ampak v mnogih konkretnih primerih tako »nove« pravice grobo odklanjajo »stare« pravice.
Kot članica Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope (ECRI) sem ob izteku petletnega mandata, priznam, z olajšanjem odložila to odgovornost. Olajšanje predvsem zato, ker se v svojih razpravah in poročilih pretirano giblje v smeri, če že ne neposrednega pa vsaj posrednega promoviranja LGBT in drugih podobnih agend. Komisija tako ob svojih obiskih v posameznih državah članicah na predstavnike vlade, tožilstva, zagovornike enakih možnosti, nevladne organizacije in druge izbrane sogovornike naslavlja vprašanja v smislu: »Ali zakonske določbe, ki se nanašajo na sovražni govor, zadovoljivo vključujejo tudi področje spolne usmerjenosti oziroma spolne identitete? Ali so le-te dovolj stroge in kolikokrat so uporabljene? Koliko je primerov psihičnega nasilja zoper pripadnike LGBT-skupnosti? Koliko primerov je sproženih pred sodiščem? Ali so pripadniki LGBT-skupnosti uspešni v tovrstnih sporih?»
Kako se ustvarjata pritisk in strah
Komisija se ukvarja tudi s stanjem morebitne diskriminacije zoper pripadnike LGBT pri zaposlovanju, izobraževanju, dostopnosti do dobrin in storitev, vključno z zdravstveno oskrbo. Ob obiskih izobraževalnih ustanov so pogosta vprašanja, kako se v šolah bojujejo proti ustrahovanju zaradi homofobije. Ali so izobraževalna gradiva in drugi viri glede LGBT-vsebin dostopni učiteljem in ali so dostopni v šolah ter ali je njihova uporaba obvezna? Ali so učitelji podvrženi izobraževanju, kako predstaviti tovrstne vsebine in pisne materiale učencem in otrokom?
Feministično-gejevski lobiji pod krinko raznolikosti (mavričnosti), pod krinko človekovih pravic vsiljujejo družbi svojo ideologijo. Kdor ne govori njihovega jezika, je hitro označen za nestrpneža, ki uporablja »sovražni govore To ustvarja pritisk, zaradi katerega smo pogosto raje tiho. Morda se premalo zavedamo, da molk uničuje našo svobodo. Boj ni enostaven tudi zato, ker ohlapna opredelitev sovražnega govora v pravni terminologiji omogoča, da je etiketiranje posameznih izjav, opredelitev, navedb zelo uporabno orodje za utišanje posameznikov in skupin. Nič kaj bistveno boljše ozračje ni niti v telesih, kot je ECRI.
Sama delim oceno s tistimi, ki opozarjajo, da vdiranje različnih pedagoških idej, konceptov in ideologij v naš šolski prostor ne prihaja po načelu enakih možnosti, ampak je pojavnost le-teh tesno pogojena z interesom lobijev in levih vladajočih političnih skupin. Tu ne gre za vprašanje spoštovanja drugačnosti, temveč predvsem za vplivanje na spolno identiteto odraščajočih otrok. Nedvomno so učitelji, ki nasprotujejo teoriji spola, v težkem položaju. Kaj sploh lahko naredijo učitelj, ravnatelj, starši? Pritiskom navkljub se je treba upreti indoktriniranju in manipulaciji otrok in mladostnikov in podati učencem kolikor mogoče objektivno stališče. Ravnatelj je tisti, ki mora utemeljiti vstop parcialnih družbenih skupin v šolski prostor. Starši pa so tisti, ki imajo v skladu s 54. členom ustave pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke, kar pomeni, da morajo biti jasno seznanjeni o aktivnostih, posebej če te niso identične z njihovim načinom vzgoje.
Ogrožena svoboda vesti
Vedno bolj postajajo aktualna tudi vprašanja s področja zdravstva v smislu obveznega kritja stroškov za postopke spreminjanja spola, s tem povezanih hormonskih terapij in svetovanja s strani državnega financiranja in ali lahko zainteresirani posamezniki opravljajo tovrstne postopke v državi, kjer prebivajo. So zdravniki pripravljeni opravljati tovrstne posege? Ustavno zagotovljena pravica do »ugovora vesti,‹ je na polju ideologije spola na preizkušnji. Svobodno izražanje vesti je temeljni kamen družbe, v kateri vladajo strpnost, pluralizem in pravica. Siljenje posameznika, da ravna in deluje proti temu, kar mu narekuje vest, je nasilje nad njegovim dostojanstvom in ima negativen učinek na njega samega in na družbo kot celoto. Poznani so primeri, ko so bili zaradi ugovora vesti kaznovani ne le na začetku omenjeni slaščičar Jack Phillips, temveč tudi kmet, cvetličarka, fotograf, filmski producent … V zagovoru pred vrhovnim sodiščem ZDA so zagovorniki slaščičarja med drugim zapisali, da je svoboda izražanja bistvena za dostojanstvo posameznika. To pa umetnikom dovoljuje, da se svobodno odločajo o svoji moralni sodbi o tem, kaj naj izrazijo s svojimi deli. Pravica do svobode izražanja zato prepoveduje vladam, da narekujejo, kaj naj ustvarijo s slikarskim čopičem, talentirano kiparsko roko ali s svojim pevskim glasom, če to ni v njihovih mislih in srcih. Majhno družinsko slaščičarsko podjetje pa je bilo s pravnimi postopki skoraj uničeno.
Od primera do primera … do nas?
Gotovo se lahko strinjamo, da bi bilo zanje veliko bolj preprosto, da bi »zamižali na eno oko« in sledili naročniku. Enako velja tudi za fotografa Jonathana in Elaine Huguenin, ki sta bila označena, da sta kršila zakon o nediskriminaciji, ker nista hotela fotografirati lezbičnega para za poročno slovesnost, ter Barronelle Stutzman, cvetličarko, ki ni želela zagotoviti cvetja za poroko gejevskega para.
In, da ne bomo ostali samo v tujini, tudi primer iz ljubljanskega mestnega sveta. Spomladi smo svetniki v glasovanje dobili sklep, s katerim je bilo dano negativno mnenje za imenovanje kandidatke za mesto direktorice enega od javnih zavodov z obrazložitvijo:
»Župan in oddelek za zdravje in socialno varstvo Mestne uprave Mestne občine Ljubljana predlagani kandidatki ne dajeta pozitivnega mnenja, saj na podlagi dokumentacije ugotavljajo, da ima imenovana neusklajena stališča z Mestno občino Ljubljana v zvezi z zagotavljanjem enakih možnosti.«
Nikoli ne vemo, kdaj bomo na vrsti mi. Nihče ne bi smel biti kaznovan zaradi ugovora vesti. Zato ukrepajmo vedno, kadar vidimo krivico, kajti če ne ukrepamo, sami povzročamo novo krivico in pripomoremo k sprožitvi plazu, ki nas lahko odnese vse.
Objavljeno v 99. številki Slovenskega časa, prilogi tednika Družine, str. 14-15.
