Oglejski patriarhat je dajal ljudstvom, ki so živela na njegovem območju, veliko avtonomije

Jurij Bankič (Giorgio Banchig), predavatelj na 34. Romanju treh Slovenij v nedeljo, 7. avgusta 2022: danes je na vrsti prvi del njegovega predavanja, ki mu je dal naslov Oglejski patriarhat kot model sožitja za današnji čas. Druga dva dela bosta objavljena v prihodnjih dneh. (Foto: Arhiv Rafaelove družbe)

Slovenci in naši sosedje nemškega, furlanskega in italijanskega jezika poznamo zgodovino oglejskega patriarhata, poznamo njegovo misijonsko delo med Slovenci in drugimi ljudstvi, ki so se bili naselili na območju od Alp do Jadrana, od panonske do furlanske nižine. Zavedamo se, da je bila oglejska Cerkev mati narodov, katerim je zagotovila istovetnost, spoštovala njihove jezike in kulture; vemo, da je slovenskim plemenom odprla vrata svojega ozemlja, opustošenega od barbarskih vpadov.
Oglejska Cerkev je bila mati cerkva in narodov, ki še danes živijo na tem širokem ozemlju. Prefekt apostolske signature, kardinal Dominique Mamberti je ob letošnjem godu svetih Mohorja in Fortunata v videnski stolnici izjavil:

»Zgodovina oglejskega patriarhata zatrjuje, da je bil Evangelij oznanjen trem velikim evropskim narodom – slovanskemu, latinskemu in germanskemu – in da je bila slava Bogu izražena v jezikih tega območja. Ta zgodovina je prerokba spravljenega svetà, v katerem vsak človek dobi svoj prostor in nihče ni odrinjen.«

Sedaj, v kriznem času, bi se morali ustaviti in vprašati, od kod vse to nasilje

V sedanjem kriznem trenutku, ko so v več krajih sveta, tudi civiliziranega, človekove pravice poteptane – pravice do minimalne plače, do živeža, do vode, do osebne svobode, do svobode izražanja in informiranja; v trenutku, ko sta vera in Cerkev potisnjeni na rob družbe in so njuna temeljna načela ignorirana in se jim celo posmehujejo; v trenutku, ko neka država z orožjem skuša fizično in kulturno uničiti sorodno ljudstvo tudi s tem, da zanikuje njegovo identiteto in zgodovino; v trenutku, ko topovi in bombe v središču Evrope razkosavajo človeška telesa, rušijo šole, bolnišnice, civilna stanovanja in ko je čez dva milijona ljudi, med njimi tristo tisoč otrok, deportiranih … V trenutku, ko se vse to dogaja, se moramo ustaviti in se spraševati: od kod, zakaj, čemu vse to nasilje.
Mislili smo, da so bile grozote 20. stoletja enkrat za vselej zakopane v brezno tragičnih spominov zgodovine. Vendar nas italijanski pisatelj Primo Levi, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz spoznal nacistični teror, spominja in opominja: »Zgodilo se je, torej se lahko spet zgodi; to je bistvo tega, kar imamo povedati.«

Poiskati moramo način sožitja med narodi, kakršnega je gojila oglejska Cerkev

Zato se kot ljudje, kot človeštvo, kot kristjani moramo ustaviti, se vrniti vase in iskati izhodišče iz tega dramatičnega položaja. Iskati moramo drugačen model sožitja med narodi in spoštovanja med kulturami. Ta model obstaja. Ga je od samega začetka svoje zgodovine ustvarila in udejanjila oglejska cerkev. Mi, Slovenci in naši sosedje, ki živimo na ozemlju slavnega patriarhata, smo dediči in nositelji tega izročila. Nanj moramo biti ponosni, ga udejanjiti v družbenem in cerkvenem življenju, v mednarodnih in medsebojnih odnosih, tako da postane univerzalni model sožitja. Leta 1992 je sveti Janez Pavel II. zbranim v oglejski baziliki dejal:

»V prvem tisočletju sta se v oglejski Cerkvi srečevali in se medsebojno bogatili vzhodna in zahodna krščanska tradicija. Slovanski in latinski svet sta v Kristusovem imenu skupaj rasla in se razvijala. Danes je potrebno, da vaša skupnost na novo odkrije to svojo zgodovinsko posredniško vlogo med evropskim Vzhodom in Zahodom.«

In leta 2011 je papež Benedikt XVI. le v oglejski baziliki prisotne spodbudil:

»Spomin na sveto mater, oglejsko Cerkev naj vas podpira, naj vas odpre za nova misijonska obzorja v tem zahtevnem zgodovinskem obdobju, naj vas naredi za ustvarjalce edinosti in razumevanja med ljudstvi vaših dežel.«

Franc Rode: »Kromacij je bil mirovnik med sovražnimi ljudstvi, glas pravice in zatočišče preganjanih«

V prvih stoletjih po Kristusu je bil Oglej razpet med Vzhod in Zahod, na križpotju različnih ljudstev in kultur (latinsko-italskih, slovanskih in germanskih), med severozahodno Evropo in evropskim balkansko-vzhodnim delom. Močno je bil vpleten v nastajanje nove evropske zgodovine, kakršno doživljamo še dandanes. Pri tem je imelo pomembno mesto pastoralno delo škofa Kromacija, ki je vodil oglejsko Cerkev na prehodu iz 4. v 5. stoletje. »Kromacij je bil mirovnik med sovražnimi ljudstvi, glas pravice in zatočišče preganjanih,« je povedal kardinal Franc Rode ob 1600. obletnici smrti velikega cerkvenega očeta.
Ko je po letu 400 padla rimska meja na Donavi, se je prek današnjega slovenskega ozemlja stekala proti Italiji množica beguncev. Kromacij se je v poznih letih svojega delovanja soočil tudi s tem komajda rešljivim vprašanjem. Ker so barbari zajeli veliko ljudi, je bilo vseskozi žgoče vprašanje odkupa vojnih ujetnikov. Sprejemanje novih ljudstev in posameznih priseljencev v svoje naročje ter spoštovanje njihovega dostojanstva in identitete sta bili konstanta oglejske cerkve.
Kristjan Restutus je bil peleger (tujec), ki je iz Afrike prišel v Oglej. Ko je ležal na smrtni postelji, ga je objelo globoko domotožje po svojcih in rojstnih krajih. V Ogleju pa – piše Kromacij – je živel med ljudmi, ki so mu bili več kot starši. Ni bil več tujec. Bil je kakor sin, ki se je med nami rodil.
Patriarh Kalist (731–751), ki je okrog leta 738 predstavil sedež patriarhata iz Krmina v langobardsko prestolnico – Čedad, je bil verjetno prvi oznanjevalec krščanske vere Slovanom, ki so se bili po treh bitkah s čedajskimi Langobardi naselili v gorske predele Nadiških dolin in v zgornje Posočje. Kalist je dal zgraditi monumentalni baptisterij, ki ga še danes občudujemo v čedajskem krščanskem muzeju in ima globok simbolni pomen za Slovence.

Apostol Slovencev sv. Pavlin Oglejski je nasprotoval nasilnemu pokristjanjevanju

Sveti Pavlin Oglejski (Vir: https://katoliska-cerkev.si/sv-pavlin-oglejski-skof)

Svetega Pavlina II. (r. ok. 730, patriarh 787–802) imamo za apostola Slovencev in drugih ljudstev, ki so se bili naselili na obsežnem območju oglejskega patriarhata. Pavlin je popolnoma sprejel misijonarsko teorijo in prakso, ki jo je izdelal filozof in teolog Alkuin iz Yorka (735–804). V številnih pismih, namenjenih Pavlinu, cesarju Pipinu in salzburškemu škofu Arnu, je Alkuin predstavljal nova načela, po katerih bi bilo treba oznanjevati krščansko vero. Alkuin predvsem podčrtuje, da je zunanje prisila pri pokristjanjevanju škodljiva. Ljudstvo je treba pridobiti za krščanstvo »z miroljubnimi in razumnimi besedami«.

»Treba je vedeti, da vera prihaja iz volje, ne iz sile. Kako bi mogel človeka prisiliti, da bi veroval, česar ne veruje? Prisiliti ga je mogoče h krstu, k veri pa ne. … Najprej je treba pritegniti pogane z verskim poukom, nato jih šele krstiti.«

Jezus je apostolom ukazal, naj vsa ljudstva najprej uče, potem naj jih omočijo v zakramentu vere. … Alkuinova pohvala Pavlinovega načrta veroizpovedi iz leta 798 dokazuje, da se mu je zdelo samo po sebi umevno uporabljati pri verskem pouku domači jezik ljudstva; pravi namreč: »Tako bi se, najsi se tudi govori različen jezik, vendarle glasila ista vera.«
Po zaslugi patriarha Pavlina in njegove misijonske metode smo Slovenci ohranili in utrdili svojo istovetnost. In to je še bolj pomenljivo, bi rekel, čudežno, ko pomislimo, da je slovenski živelj segel do predmestja Čedada, ki je bil do polovice 13. stoletja skoraj nepretrgano prestolnica oglejskega patriarhata.

Oglejski patriarhat je imel trojni pomen: bil je fevdalna država, metropolija in škofija

Bazilika Marijinega vnebovzetja in sv. Mohorja in Fortunata v Ogleju je iz 11. stoletja. (Vir: Wikipedija)

Tretjega aprila 1077 je cesar Henrik IV. potrdil patriarhu Sigeardu vsa že obstoječa posestva in mu podelil še investituro, s katero so mu bili priznani vsa oblast in vsi privilegiji, ki so jih uživali grofje. Junija je patriarha obiskal v Ogleju in mu podaril še druga posestva na območju današnje Slovenije in dela Istre. Patriarhat je tako postal v okviru Svetega rimskega cesarstva v vseh pogledih fevdalna država, ki je obsegala skoraj celotno Furlanijo, Nediške doline, dolino Soče in vse ozemlje do Idrije in do dela Istre (Buzet, Pazin …). S kulturnega vidika je bil patriarhat večjezičen, saj so na njegovem teritoriju prebivalci govorili slovensko, furlansko, hrvaško, nemško in italijansko.
Fevdalna država je nastala iz ruševin, ki so jih pustili ogrski vpadi na furlansko nižino v 10. stoletju. Patriarhi so takrat postali edina oblast: povabili so skupine slovenskih kmetov, naj naselijo ozemlja in posestva, ki so jih plemenitaši zapustili. Slovenski kmetje so znova zgradili hiše, začeli obdelovati polja in oživili družbeno in versko življenje. Vasi so poimenovali s slovenskimi imeni. Dandanes pričajo o njihovi navzočnosti in obnovitvenih delih številni toponimi v videnski in pordenonski pokrajini tja do vzhodnega Veneta.

Patriarhat je imel jurisdikcijo nad 16 manjšimi škofijami

Že v času patriarhalne fevdalne države, ki je trajala do leta 1420, smo Beneški Slovenci užìvali široko sodno in upravno avtonomijo – se pravi, da so družinski očetje na vaških skupščinah – sosednjah pod predsedstvom domačega župana upravljali skupna posestva, skrbeli za potrebe cerkvenih stavb, sodili za manjše prekrške vaščanov. Na sodiščih, imenovanih banke, so župani imeli pravico soditi tudi v primeru umora.
Patriarhat je bil cerkvena metropolija – in to je drugi pomen te institucije –, ki je svojo jurisdikcijo izvajala nad šestnajstimi manjšimi škofijami v Furlaniji, Istri, Venetu, na Tridentinskem, na Južnem Tirolskem in delno v Lombardiji (Brescia, Como, Mantova). Bil je torej cerkveno okrožje evropskih dimenzij, ne le zaradi obširnosti ozemlja, pač pa tudi zaradi prisotnosti različnih jezikov ter različnih kulturnih in zgodovinskih značilnosti.