Vir: Radio Ognjišče. Avtor: Janez Juhant se najprej dotakne začetka Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je napolnil katoličane z velikimi pričakovanji in upanji, za katere ugotavlja, da so se le delno uresničila.
V nadaljevanju komentira slabo stanja novinarstva, ne le glede etičnosti pač pa tudi glede profesionalnosti. Preveč se bohotijo pavšalnost, celo neolikanost in nedostojnost v pristopu do ljudi. Juhant opozori na prikazovanje negativnosti pri ljudeh, ki se jih želi onemogočiti ter na drugi strani za olepševanje onih, ki naj bi jim polepšali masko z ovčjim oblačilom. Kot primer navede televizijo, ki stalno prikazuje Janeza Janšo na sodišču, čeprav gre za domnevne, neugotovljive in nedoločene obtožbe. Na drugi strani pa novinarji mečejo v isti koš zelo debele konkretne obtožbe za vodjo opozicije. Publicist je prepričan, da v družbi in Cerkvi delujejo bivše povezave, sicer si težko predstavlja, da bi toliko ljudi – po raziskavah sodeč, podpiralo kandidaturo aktualnega predsednika Danila Türka. Medtem ko se Evropa in svet borita zoper šikane totalitarizmov ugotavlja, da pri nas še vedno podpiramo njihove podpornike in nove sodelavce.
V zaključku Juhant spomni na dve ogledali postavljeni iz tujine. Tako avtor navede Janeza Janšo in nagrado za inovacije na področju diplomacije za osamosvojitev Slovenije in za prizadevanje za demokracijo. Nato pa še Jožeta Možino, ki je bil na festivalu ITM v Hollywoodu nagrajen kot najboljši dokumentarni film o Pedru Opeki. Ocenjuje, da očitno slovenska ogledala mediji izkrivljajo, tuja v teh dveh primerih šteje za bolj verodostojna.
Vir: Radio Ognjišče
