Sredi letošnjega junija je umrl legendarni duhovnik Vinko Šega, ki je bil pred sedemdesetimi leti priča krvavih dogodkov v Grahovem in je pokopal tudi zoglenelo truplo pesnika Franceta Balantiča. Z Vinkom smo se srečali pred tremi leti na nepozabnem večeru.
Ti naši novembri
November je. In ti naši novembri utripajo s poezijo Franceta Balantiča, ob kateri se že skoraj dvajset let srečujemo druščina prijateljev. Dotaknil se nas je ogenj tega mitskega poeta, ki je v »nečistem času«, v katerega je bil položen, pel pesem svoji smrti in dobesedno (i)zgorel, kot je sam preroško napovedal. Ob Francetovi poeziji kramljamo o slovenstvu, tragediji druge svetovne vojne, literaturi in se srečujemo s sorodnimi dušami, ki jih nagovarja molk »s prstjo zasutih ust«. Vsako srečanje je rodilo svojo zgodbo, nepozabno, obiski Francetovih sester Minke in Tilke, pogovor z njegovim prijateljem Marijanom Tršarjem, vsakoletna prijateljska kramljanja s Francetom Pibernikom … in pred tremi leti smo se srečali z duhovnikom Vinkom Šego, ki je bil priča tistih dogodkov v Grahovem leta 1943 in ki je pokopal Francetovo telo.
Literarni večer leta 2010 v Robu
Tisti dan je zapadlo skoraj pol metra snega in vse poti do Roba, kjer je takrat triindevetdesetletni (!) Vinko še služboval kot župnik, so bile zaprte zaradi prometnih nesreč in zastojev. Zahvaljujoč sodobni tehnologiji (satelitski navigaciji in štirikolesnim pogonom) smo se vseeno, prebili do Roba, kjer nas je kljub snežni ujmi čakala peščica udeležencev literarnega večera in glavni predavatelj župnik Vinko. Ob prihodu nas je prisrčno pozdravil z blagozvočnim »Deo gratias«, pozdravom, ki sem ga do tedaj srečal le v literaturi pri duhovnikih izpred petdeset in več let, tedaj pa v živo. In tisti večer sem ga slišal velikokrat. Župnik nas je opozoril, da moramo biti z njim previdni in prijazni, saj da je s svojo sestro redovnico, ki mu je gospodinjila, in župnijsko cerkvijo pod spomeniškim varstvom.
Uradni del večera se je odvil v cerkvi, kjer nam je Vinko spregovoril o svojih grozljivih izkušnjah v času spopada v Grahovem, o napadu bataljonov Tomšičeve brigade, uničenju domobranske postojanke in pokopu petintridesetih zoglenelih trupel. Nato smo odšli v župnišče, kjer nam je sestra pripravila pravo gostijo, in stekel je pogovor o tem in onem. Med pogovorom sem ga vprašal, kako je takrat kot mlad duhovnik dojemal vse trpljenje, morijo, ki ga je obdajala, izgubil je brate, sorodnike, prijatelje … Predstavljal sem si, da bom deležen dolgega odgovora, Vinko pa je za hip umolknil in nato mirno dejal: »Tudi naš Bog, Kristus je trpel.« Priznam, da sem bil v tistem trenutku malce razočaran nad odgovorom, tako kratkim, skopim, a dejansko je povedal vse. Mi, »sodobni scrkljanci«, trpljenje dojemamo kot škandal, kot deviacijo, kot kazen, a oni stari, izkušeni vedo, da je trpljenje del življenja, odrešujoči del življenja.
Ker posebej »obrajtam« škofa Vovka, sem ga vprašal o njegovih stikih z njim in povedal mi je štorijo o tem, kako ga je prisrčno sprejel na škofiji po tem, ko je bil izpuščen iz štiriletnega zapora, kamor ga je ljudska oblast zaprla po montiranem procesu. Na njegovi mizi je opazil majhno uokvirjeno sliko škofa Rožmana in pripomnil: »Ja, ampak posvetil vas je pa škof Rožman.« In takrat so se mu oči zasvetile kot otroku in dodal: »Veste, k njemu se vsak dan priporočam.« Danes je večini nemogoče doumeti, da bi kdo tako cenil Rožman, saj je njegova podoba zavoljo ideološke propagande tako umazana, da je povsem neprepoznavna. A duhovniki, ki so Rožmana poznali, so ga imeli radi, s tem sem se že velikokrat srečal, a nikoli tako živo kot tisti večer.
Teologija sprave
Pred petimi leti so izšli Vinkovi spomini z naslovom Dano tisto uro, ki jih je napisal po dolgem moledovanju in prepričevanju nekaterih duhovnikov – vredno jih je prebrati. V spominih opisuje tudi krivično obsodbo in štiriletni zapor. Vsem tistim, ki so mu delali krivico, je odpustil in za njih molil. Leta 2005 je izvedel za naslov preiskovalca UDV, ki ga je zasliševal v novomeških zaporih, in mu pisal pismo. Med drugim je zapisal: »Skupaj sva bila v Novem mestu leta 1952. /…/ Pa vas imam v lepem spominu kot dobrega človeka. Posebno se spominjam, ko ste mi med zasliševanjem dali kos polbele štruce z nekaj koščki salame, oba sva jedla. Še enkrat rečem. Hvala lepa! /…/ Vsak dan molim za vas, za vse paznike, sodnike in tožilce. Rad bi vam podal roko sprave in prijateljstva. Bog vas ima rad, Kristus je tudi za vas dal življenje, da bi vas odrešil. Bili ste krščeni, vrnite se k veri otroških let, srečni boste zdaj in vso večnost, Kristus vas bo vesel. Potrudiva se oba za mir in spravo v našem slovenskem narodu, saj smo si vsi bratje in sestre. Vesel bi bil srečanja z vami, ko bi bilo mogoče.«
Tako preprosta in enostavna je teologija sprave, preveč »preprosta« za nas, ki se tako radi predajamo obujanju starih ran in storjenih nam krivic. Takšne preprostosti so zmožni le redki, prečiščeni, preizkušeni in Gospodu popolnoma predani duhovni očetje/matere in eden takih je bil vsekakor gospod Vinko. Deo gratias za takšne gospode.
