HOMILIJA NA 11. NEDELJO MED LETOM. Evangelij (Lk 7, 36-50) nam ponudi enega od najbolj vsakdanjih položajev, v katerem se lahko znajde vsak od nas. Če bi zastavili vprašanje, s katerim od obeh likov – ob Jezusu, seveda bi se tisti, ki sliši evangeljski odlomek o grešnici, ki v hiši farizeja Simona umiva Jezusu noge, poistovetil, bi najbrž večina odgovorila, da z grešnico. Vendar je resničnost žal, drugačna, saj moramo priznati, kako tega poistovetenja, pa naj se sliši še tako neverjetno, nismo vredni. Moramo priznati, kako smo v veliki večini, v katero zlahka uvrstim tudi samega sebe, takšni in drugačni Simoni. Tudi, če tega na glas ne bomo izrekli ali priznali, se neprestano primerjamo z drugimi, katere potem etiketiramo in predalčkamo. Postavljamo se na tisto mesto, ki nam ne pripada, saj želimo biti sodniki.
Žal pa smo ljudje in smo tudi v tej službi, ki si jo tolikokrat izvolimo zase, lahko le nepopolni – sodimo druge, sebe zelo težko. Ko presojamo sebe, ne gremo v globino, prav tako pa tja ne gremo, ko sodimo druge. Četudi se nam marsikdaj ne zdi tako, pa vendarle precenjujemo svoje sposobnosti, saj nihče od nas ni sposoben videti v samo intimnost drugega človeka, ko še v svojo kaj prida ni sposoben prodreti. V svetem pismu imamo zelo lep poduk o tem, najdemo pa ga v 1. Samuelovi knjigi, ko Bog svojemu preroku ob izbiranju novega kralja takole reče: “Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce” (16,7). Kadar torej vsak izmed nas gleda na drugega, ni sposoben prodreti v njegovo notranjost, v njegovo intimnost, ni sposoben videti, kaj se zares skriva v njem. Govorimo seveda o redni praksi, ker izjeme so – poznamo določene svetnike s to sposobnostjo, a jim je bilo to dano od Boga, tega daru pa ne bi mogli prejeti, če ne bi bili zelo ponižni. Praviloma torej ljudje drugega v njegovi notranjosti nismo sposobni presojati, vendar pa kljub temu to redno in čedno počnemo. Tako delimo sodbe o tem in onem človeku na levo in na desno, ljudi v družbi prijateljev in somišljenikov obiramo do kosti. To počnemo, priznajmo si, le malo kdo se lahko potegne ven.
Grešnica, katere imena ne vemo, je, če dobro premislimo, za nas kar težko dosegljiva. Zakaj? Prav zato, ker se niti za trenutek ne primerja z nikomer od tam navzočih, temveč samo z Bogom – ne pozabimo, da je Jezus Božji Sin, torej gre tu tudi za čudovito izpoved vere. Zaveda se, kdo je v primerjavi z Bogom. Kolikokrat si pa mi, nasprotno, mislimo, kako smo že v redu takšni, kakršni smo, zato si tudi domišljamo, kako Božjega odpuščanja ne potrebujemo. To je velika zmota današnjega človeka, ki pride na površje zlasti ob zavesti, kako so stvari, ki jih človek ne more odpustiti, ker so večje od njega. So stvari, ki jih je sposoben odpustiti samo nekdo, ki je večji od človeka, za katerega vendarle velja, da je krona stvarstva.
Brez Božjega odpuščanja človek ne more živeti, četudi si pogosto domišlja, da lahko. Zastonj se je v tem oziru tolažiti, kako greha in krivde ni, misleč, da bo takšno življenje lažje – to je le pometanje pod preprogo. Nekoč tako ali drugače zadeve pridejo na površje. Psalm lepo opisuje, kakor ga molimo v brevirju, kako težko je življenje tistega, ki ga teži krivda, kako pravzaprav gre za životarjenje: “Dokler se ti nisem izpovedal, me je neprestano grizla zavest moje krivde. Dan in noč sem vedno bolj občutil težo tvoje roke, slabel sem kot v poletni vročini. Potem pa sem ti svoj greh izpovedal in nisem več prikrival svoje krivde. Rekel sem: »Priznavam svojo krivdo Gospodu« in ti si mi odvzel breme mojega greha” (Ps 31). Nehote se spomnim na sicilijanskega mafijca Bernarda Provenzana, ki se je pred oblastmi kar 43 let skrival po raznih bunkerjih, velikosti le nekaj kvadratnih metrov. To je bilo životarjenje, eno samo životarjenje. Ko so ga končno le aretirali, se je zdelo, da je znameniti kriminalec to vzel kot neke vrste odrešitev. Tistemu, ki je akcijo vodil, je celo stisnil roko in čestital.
Kako težko se nosi težo krivde. Zanimivo pa je, da se ji ljudje ničemo odreči, ker se bojimo, da bi se, kakor žena v evangeliju, pred Bogom popolnoma razgalili, kar je tista cena, ki jo je za Božje odpuščanje treba plačati. Čeprav je edina rešitev v tem, da odvržemo svoje maske, pa tega nočemo narediti. Raje nad sabo zganjamo mazohizem. Žal je treba ugotoviti, kakoBogu danes več ne zaupamo. Na nek način se ga bojimo. Očitno imamo o njem napačno predstavo, saj ga imamo za sodnika najslabše sorte. Mislimo, kako je maščevalen sadist, ki se bo grdo znesel nad nami, če se mu bomo odprli. Zakaj? Najbrž zato, ker se nam to prevečkrat zgodi v življenju, ko je naše zaupanje tolikokrat zlorabljeno. Pa saj smo dejali, da Bog drugače gleda na nas! Naš vsakdanji kruh, ki ga za življenje potrebujemo, je tudi tisto odpuščanje, ki si ga človek sam ne more dati, ga pa po svojih duhovnikih Bog obilno deli spokorjenim grešnikom. Naj nas v prihodnje velikokrat odvežejo našega bremena.
Pripis uredništva: Andrej Vončina, kaplan v Tolminu in sodelavec goriškega tednika Novi glas.
