Evangelist Marko pripoveduje o večdnevni Jezusovi poti, ki se je začela v današnjem južnem Libanonu, v mestih Tir in Sidon, in se nadaljevala pod goro Hermon v Deseteromestje, v pokrajino na današnji tromeji med Sirijo, Jordanijo in Izraelom. Jezusov namen je bil, da pride v notranjost Palestine, v kraje na območju Galilejskega jezera. Nekje na poti, Marko ne omenja imena kraja, so k Jezusu pripeljali gluhega, ki je težko govoril. Tisti, ki so spremljali gluhonemega, so imeli skromno željo, da bi Jezus nanj položil svojo roko. Jezus te prošnje ni komentiral in ni postavljal nobenih pogojev, ampak se je za gluhega takoj zavzel. Iz Markovega poročila vidimo, da Jezus s svojim dejanjem ni želel vzbujati prazne radovednosti, zato je gluhonemega povabil k sebi, na samo, stran od množice. S svojimi prsti se je dotaknil njegovih ušes in nato še njegovega jezika. Noto mu je rekel: »Efeta!« to je ‘Odpri se!’ In takoj so se mu odprla ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika, je zapisal sv. Marko.
Kaj je bil glavni razlog, da je Jezus pomagal gluhonememu? Prvi razlog je bil ta, da je ozdravljenemu olajšal življenje. Po ozdravitvi je gluhonemi končno lahko navezoval stike z ljudmi, predvsem pa je laže poskrbel zase in za svoje potrebe. Jezus je gluhemu vrnil sluh še iz enega razloga, da bi se namreč ozdravljeni začudil nad tem, kar se je zgodilo in prišel do spoznanja, da se je to lahko zgodilo zato, ker je v njegovo življenje posegel Bog.
Jezus je s čudežem, ki ga je storil, povedal isto kot nekaj stoletij prej prerok Izaija, ki je vzkliknil: »Glejte, vaš Bog!« Ozdravljeni in vsi, ki so videli čudež, so uvideli, da se je pred njihovimi očmi razodel Bog in njegova dobrota.
Toda zakaj je Jezus ozdravljenemu in drugim, ki so videli čudež, prepovedal, da bi po deželi govorili o tem, kar so doživeli? Jezus je videl, da je bil čudež za nekatere opazovalce samo senzacija, ki je vzbujala domišljijo in radovednost, kar seveda ni imelo nobenega duhovnega in odrešenjskega pomena. Jezus zase ni hotel nobenega občudovanja; ni želel, da bi ljudje v njem videli izredno osebnost, ki bi ji s strahospoštovanjem izkazovali naklonjenost. Jezus s čudežem ni demonstriral Božje moči nad ljudmi in naravo zato, da bi ljudje zaradi čudeža mislili, da je Bog predvsem tisti, ki mu je vse pokorno in podložno, da se ga morajo zaradi njegovih nadnaravnih moči bati in mu iz strahu izkazovati vdanost, čast, spoštovanje in pokorščino.
Pač pa je Jezus z ozdravitvijo gluhonemega razodel Boga, ki je ljubezen. To je bilo namreč tudi temeljno Jezusovo poslanstvo, zaradi katerega je prišel na svet. Poganski bogovi so skozi vso zgodovino človeštva ravnali drugače: razkazovali so svojo moč in samovoljo nad ljudmi. Ljudje so bili pred bogovi nemočni; stali so pred nedoločeno in nerazvidno usodo, ki ni nikoli jasno pokazala svojega pravega obraza in nikoli nedvoumno povedala, kaj hoče. Ni razkrila pravil igre, ne podala zapovedi, da bi ljudje vedeli, kaj je prav in kaj ne, kako lahko ravnajo skladno z voljo bogov in se s tem rešijo, in kdaj kršijo božji zakon, zaradi česar jih lahko bogovi kaznujejo ali uničijo.
Jezus je podobo ljubečega Očeta večkrat razodeval ob podobnih priložnostih, kakršna je bila ozdravitev gluhonemega. Zato je dandanes nenavadno in težko razumljivo, da Boga, kakršen se je razodel v Jezusu, ljudje ne opazijo in iščejo nekaj popolnoma drugega. In ker ne morejo ostati v duhovni praznini, se naslanjajo na magijo, študirajo alkimijo in se zatekajo k davno preseženim ostankom nordijskih, keltskih, perzijskih, inkovskih, egipčanskih, vzhodnjaških in drugih mitologij, tekajo za samozvanimi učitelji in se pustijo manipulirati, da se človek sprašuje, ali so še pri pravi pameti. Toliko bolj se takšno vprašanje zastavlja v primerih, ko praznim konstruktom sledijo intelektualci, za Kristusa pa se ne zmenijo.
Gluhonemi, o katerem je bil govor v današnjem evangeliju, je ob srečanju z Jezusom takoj razumel, da se je prav njemu razodela Božja ljubezen, ki je bila obenem povabilo za prijateljstvo z Bogom. Še globlje: ozdravljeni po čudežu ni samo lažje komuniciral z ljudmi, pač pa je odslej lahko govoril tudi z Bogom. Niso se mu odprla samo usta, da je naglas izgovarjal besede, ampak so se mu odprla tudi usta srca, s katerimi je lahko z zaupanjem izrekal besede ljubezni tudi Bogu, svojemu novemu prijatelju.
Ozdravitev je bila potemtakem znamenje, da se je zgodilo odrešenje. Odrešenje najprej na telesni ravni; za ozdravljenega je nastopilo nekakšno tehnično izboljšanje in olajšanje, ki mu je v nadaljevanju pomagalo, da se je izboljšalo tudi njegovo materialno stanje in udobje. Tudi za tovrstne dobrine ima Bog posluh, zato nam v teh stvareh želi pomagati. Mi pa ga smemo za materialne dobrine, ki nam omogočajo človeka vredno življenje, tudi prositi.
Še bolj pa je odrešenje v tem, da uvidimo ljubezen, ki je drugo ime za Boga. »Glejte, vaš Bog,« iz prvega berila, bi lahko zamenjali z besedo: »Glejte, tu je ljubezen,« tudi ko smo osamljeni, tudi ko je videti, da v svetu zmagujeta hudobija in ravnodušnost do trpljenja sočloveka. Mož iz evangelija, doma iz pokrajine Deseteromestja, ni le dobil zmožnosti govora in sluha, ampak občutje za Boga, ki se zavzema za človeka.
Poti, ki nas vodijo do Boga, je zelo veliko. Čudeži, podobni temu v Deseteromestjo, so samo eden od načinov, s katerim nam Bog razodeva svojo brezpogojno ljubezen. Večina od nas ne veruje in ne zaupa Bogu zato, ker bi doživeli kak čudež.
Veliko ljudi ne prepriča noben čudež. Ko slišijo za čudež, ostanejo vzvišeno hladni, začnejo duhovičiti in si izmišljati vsemogoče razlage, da bi čudežu vzeli vsako znamenje Božjega dela. Vse želijo sklatiti na tla in opisovati samo s še nepojasnjenimi spremembami v naravi. Zato se tistim, ki v čudeže verjamejo, vzvišeno posmehujejo. Takim ljudem se Bog gotovo ne bo približal na takšen način kot možu v evangeliju. Med nami je veliko zakrknjenih ljudi, ti morajo doživeti marsikaj, preden ponižno pokleknejo in odvržejo svojo prazno veličino. Mnogi žal nikoli.
Naš svetniški kandidat Friderik Baraga (+1868) je vse svoje življenje posvetil oznanjevanju Boga ljubezni. O tem je pisal, ko je bil kaplan v Metliki in v Šmartinu pri Kranju in ko je bil misijonar med Indijanci v Ameriki. Med tem ko so drugi Indijance pobijali in se polaščali njihove zemlje, jim je on služil in oznanjal Božjo ljubezen. Baraga ni bil kavboj, ki bi se z Indijanci streljal, ampak je bil glasnik Božje ljubezni. Baraga Božje ljubezni ni prepoznal zato, ker bi videl kak čudež. Pač pa je v času študija prava na Dunaju spoznal Klemena Dvoržaka, ki je z vsem svojim življenjem izžareval prežetost z Božjo ljubeznijo. Duhovni učitelj Klemena Dvoržaka pa je bil sv. Alfonz Ligvorij (+1787), škof v Neaplju. Sv. Alfonz je govoril o tem, kako nas je Bog pritegnil nase in pridobil zase s svojimi darovi. »Ni nas še bilo na svetu, niti sveta samega še ni bilo, on pa nas je že ljubil«, je zapisal sv. Alfonz. Kako? »Podaril nam je dušo, se pravi spomin, razum in voljo. Dal nam je telo, ki ima čutila. Za nas je ustvaril nebo in zemljo in toliko stvari na njej. … Toda ni nam dal samo lepih stvari, da bi prebudil našo ljubezen, temveč je šel še naprej. Ko je videl, da smo po grehu mrtvi, je poslal svojega Sina.«
Vsi ti trije možje – Baraga, Dvoržak in Alfonz – so Boga ljubezni odkrili drugače kot mož v današnjem evangeliju – bodisi kot notranje razodetje bodisi po pričevanju svetniškega zgleda.
»Glejte, vaš Bog.« Da, Bog je tu, sredi našega življenja. Pogovarjajmo se z njim. Če ga ne slišimo, ga prosimo, da ozdravi gluhoto našega srca. Če beseda ne steče, ga prosimo, naj razveže naš jezik.
Vse to, o čemer smo premišljevali, ni daleč in nam ni nedostopno. Oče, Stvarnik vseh lepot, je po svojem Sinu v Svetem Duhu prav sedaj tu. Med nami in njim ni prepada, kot ga pogosto vsiljujeta sodobna umetnost in filozofija. Bog in njegova ljubezen sta bila pred nami, tudi pred našo trmoglavostjo in samozadostnostjo. V Svetem Duhu pa smo sedaj povezani z začetkom in smo hkrati že v tistem, kar se bo razodelo ob koncu.
Besedilo je homilija na 23. nedeljo med letom, leto B.
