Odstrel zglednega Sovjeta

1

Nenadni padec gospodarja Moskve Jurija Lužkova je ne glede na točo kritik, ki se je nanj v zadnjem času smela vsuti na državni televiziji, nemajhno presenečenje. Navsezadnje je možakar sopredsednik Putinove stranke Enotna Rusija. Predsednik Medvedjev je potemtakem za odstranitev dolgoletnega župana, potem ko ta ni hotel oditi sam, potreboval kar nekaj poguma.

Kariera pravega Sovjeta

Zdaj že štiriinsedemdesetletni Lužkov je Moskvi z vse bolj železno roko vladal osemnajst let. Pri tem je v vseh pogledih ustrezal vzorcu ravnanja, ki ga bo morda kdaj v prihodnosti v kakšni enciklopediji opisovalo geslo homo postsovieticus. Začelo se je kajpak z njegovo bolj ali manj dolgočasno (a dolgoletno) kariero v vsemogočni partiji. Po vzponu na županski prestol pa so se začeli vrstiti na vzhodnoevropskem prostoru kaj značilni pojavi. Megalomanski gradbeni projekti (ob popolnem neupoštevanju kakršne koli kulturne in naravne dediščine) in sprememba mesta v najdražjo svetovno prestolnico tukaj, nadaljevanje trdih partijskih prijemov tam. V drugi polovici mandata se je lahko Lužkov svojemu strankarskemu šefu in sovjetsko podobno navdahnjenemu predsedniku Putinu že pohvalil, da je tudi v Moskvi, ki je prej veljala za nekakšno trdnjavo do Putina skeptičnih sil, problem opozicije odpravljen.

Zagreti pravoslavec in boljševik

Še eno lastnost si Lužkov deli z drugimi postsovjetskimi mogotci. Odkar je zadeva postala moderna, je odkril, da je bil na dnu svoje globoke ruske duše vedno neoporečen pravoslavni vernik. Od privilegijev v novi stari Rusiji pijana pravoslavna cerkev je njegovo spoznanje (in še spoznanje marsikoga) znala nagraditi, zato je moskovski župan pobral prenekatero cerkveno odlikovanje, bil zaupen prijatelj rajnega patriarha Alekseja in pogosto prišel do besede pri velikonočni ali božični liturgiji. Konservativno pravoslavno srenjo je navsezadnje povsem spravil v delirij tudi takrat, ko je ob različnih priložnostih grmel zoper homoseksualce in jih razglašal za sataniste.

Kot pravi Sovjet pa ni zanemaril niti svojih boljševiških korenin. Srčno si je želel povrniti čast in spomenik davnemu vzorniku Feliksu Džeržinskemu, a mu je načrte prekrižala nadležna civilna družba, ki je nekaj blodila o nekakšnih Čekinih zločinih. In ko se je za praznovanje obletnice zmage nad nacizmom namenil okrasiti Moskvo s plakati velezmagovalca Stalina, ga je moral že spričo neljubih dogodkov pri Smolensku po prstih celo prijatelj in somišljenik Putin.

Medvedjev na razpotju?

Ali predsednikov ne premierjevemu prijatelju pomeni korak v smer samostojnega političnega življenja, je težko reči. Tudi po več kot polovici mandata Dimitrija Medvedjeva namreč še ni jasno, ali se bo zares bojeval za obstanek v Kremlju ali pa se bo zadovoljil z dejstvom, da je smel biti predsednik po milosti Vladimirja Putina. Homo sovieticus bo tudi po odhodu moskovskega župana Lužkova še naprej prejkone nemoteno lomastil po matjuški Rusiji.

 

1 komentar

  1. Nič čudnega, tovariš Aleš. Takšnih stricev, ki so nenadoma odkrili vero in tradicijo, je nešteto. Tudi pri nas jih je mnogo. Pa čeprav so dolga leta živeli ali pa še vedno živijo na koruzi. Važno je pač le to, da delujejo v smeri sprave (saj veste, koga mislim). Amen.

Comments are closed.