Odsevi svetlobe in teme

14

Izola pristaniščeVroči, kar prevroči poletni dnevi. Želja po bližini vode, morskih sapic, senci in osvežitvi. Kolone avtomobilov proti morju. Stanje na cestah je res »stanje« in čakanje. V upanju, da bomo prišli na cilj, v zaupanju, da bo vse dobro. Pri gostoljubnem župniku in skavtu Janezu na slovenski obali je živahno, polno otroških glasov. Mlade družine s številnimi otroki v sebi nosijo in sporočajo upanje in zaupanje – pojma, ki sta nosilca letošnjega Socialnega tedna. Kakšne so njihove izkušnje, kje vidijo svetlobo in temo današnjega časa? Sprejmejo vabilo na pogovor in zberemo se ob mizi zvečer, ko vročina malo popusti: Janez – duhovnik in župnik, Metka – učiteljica angleščine in katehistinja, Monika – arhitektka, Marko – profesor telesne vzgoje in teolog (označim ga z Marko 1), še drugi Marko – kemijski inženir (označim ga z Marko 2), Maja – lingvistka, ki pa je morala našo družbo že ob začetku zapustiti in se pridružiti otrokom. Vsi z izkušnjo skavtstva. Na kratko jim predstavim letošnjo temo in potek Socialnega tedna ter začnem pogovor z nekaj izhodiščnimi vprašanji. Pogovor povzemam z glavnimi poudarki in zanimivimi mislimi.

Upanje traja do zadnjega

Zaupanje je podlaga, ki se ustvarja že pri čisto majhnem otroku, brez njega, v popolni odvisnosti od odraslih, ne morejo preživeti. Upanje vidim kot nadgradnjo temeljnega zaupanja, upanje traja do zadnjega, te žene naprej, da živiš in deluješ (Marko 1). Bog nam zaupa takšnim kot smo, temelj njegovega načrta je v tem, da nas sprejme – torej tudi zaupa. Človek je preračunljiv. Ko sem bil v semenišču, so razglasili leto zaupanja, upali smo, da bomo dobili ključe od vrat, vendar nam jih niso dali (Janez). Zaupanje in upanje mi pomenita zasidranost v Božjem, iz tega tudi dobivam moč tako, kot pravi Sv. Pavel v pismu Filipljanom (Flp 4): Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč (Monika). Zaupati v človeka je težko, o tem govori že prerok Jeremija v Sv. pismu stare zaveze (Jer 17): »Preklet je mož, ki zaupa človeku« (Metka). Naredim, kar je v mojih močeh, za ostalo rečem: »Naj dokonča Bog«. V zaupanju vanj je moj temelj (Marko 2).

Temine upanja in zaupanja

svetloba_temaZ zaupanjem zapuščam službo, pri štirih otrocih, v službi ni več upanja zame, pritiski so prehudi, moja drugačnost v okolju, kjer prevladuje hlastanje za materialnim, je preveč moteča, kljub neoporečnemu delu mi ne zaupajo, ker imam štiri otroke, ker jim povem, da imam svojega moža rada, ker sem vesela vsakega otroka (Monika). V okolju brez moralnih vrednot smo kristjani nekako prestrašeni, se skrivamo, si ne znamo pomagati med seboj, se ne znamo veseliti skromnosti (Metka). Vidna je težnja po novem definiranju naravnih zakonov, družine, spola za zmago brezobzirnega kapitalizma. Poskus te zmage je doživljal že Jezus, ko ga je zapeljeval veliki Skušnjavec v puščavi (Mt 4). Zakonodajalci delajo kot da so prepričani, da nad njimi ni nič, se torej delajo boga. Ko reče papež Frančišek, da se ne sme krasti, zveni to v današnjem svetu že kar nenavadno (Janez). V naši domovini je velik problem sprejemanje odgovornosti, zelo je razširjeno kazanje s prstom na druge. Pa se vprašajmo, kolikokrat smo že plačali za kakšno storitev brez računa, da je bilo malo ceneje? (Marko 2). Če ne nasprotuješ nepravilnostim s svojim ravnanjem, si soodgovoren. Odgovornost je treba iskati in razvijati tudi v skupnostih v Cerkvi. (Marko 1). Slovenija ni prostor priložnosti. V Sloveniji se ljudem možnosti zapirajo, ne odpirajo. To čutijo predvsem tisti, ki pridejo iz tujine. Dve leti sem bil v Ameriki. Tam je to drugače, povsod, kjer sem delal, so se mi odpirale številne možnosti, nihče me ni oviral (Marko 1).

Ko upanje popolnoma usahne

Naša domovina je zaznamovana z visoki številom samomorov. Kdor si vzame življenje, je v njem gotovo zamrlo vsako upanje. Pokojni prof. dr. Anton Trstenjak, akademik in svetovno znani psiholog je nekje zapisal, da ga je nekoč ponoči zbudil telefon. Bilo je še v komunističnem času. Klical je človek na visokem položaju. Če mi zdajle ta hip ne osmislite življenja, bom storil samomor. Besede so zvenele skrajno resno. Trstenjak ni povedal, kaj mu je dejal, zapisal pa je, da je ta človek poslej hodil skozi življenje z zravnano glavo. Kaj bi rekli nekomu, ki je tik pred tem da naredi to usodno dejanje? Predvsem bi ga vprašal, zakaj je v stiski, kaj si želi, ga povabil, da gre z menoj, da hodiva, da sem skupaj z njim fizično aktiven (Marko 1). Zbuditi mu zavest, da ni sam, povedati mu zgodbo, kako je Jezus spremljal nekoga in so za njima ostajale stopinje v pesku, a nekje tam,kjer je bilo človeku najbolj hudo, stopinj ni bilo videti. Tam sem te nosil na rokah, mu je dejal Jezus ( Monika). Povedati mu, da ga razumeš, ga poslušati (Marko 2).

Tudi svetloba kdaj posije

sokratLjudje, voditelji, smo dobri in slabi, delamo kdaj dobro, kdaj tudi slabo. Ni samo črno ali samo belo. Tudi tisti, ki jih ne maramo, naredijo kaj dobrega. Ne dajajmo jih v predale z absolutno slabimi ali dobrimi oznakami. Raje recimo: To je naredil dobro, to slabo. Tudi ljudje, ki nam sicer nasprotujejo, nazorsko ali kako drugače, lahko naredijo kaj dobrega. Pa še majhen, a prav lep vzor za čas, ko se naši Cerkvi v javnosti manjša zaupanje: deklica v 3. razredu osnovne šole, edina v paralelki, hodi k verouku in je na to zelo ponosna, tega ne skriva, ampak z veseljem pove vsem (Janez). Naša hčerkica je v vrtcu navdušeno govorila, da Jezus živi. Vzgojiteljica jo je poslušala in spodbujala, povej nam še kaj o Jezusu, naredi risbico Jezusa. V vrtcu, ki bi ga kdo glede na vpliv morda označil za »levega« (Monika). Iz svoje izkušnje v uspešnem velikem podjetju vem, da sodelovanje v timskem delu, z večjo kulturo dela in jasno določenimi cilji ter odgovornostjo, lahko prinese uspeh tudi v Sloveniji. Za timsko delo je treba brzdati svoj ego, delati za uspeh skupine (Marko 2).

Ob zaključku

Pozna ura je narekovala, da s pogovorom zaključimo. Noč je prinesla toplotno olajšanje. Vremenska napoved je obetala ohladitev. Tudi taka mala upanja pomagajo živeti in se truditi. Hvala Janezu, Moniki, Metki in obema Markoma za pogovor in lepe misli in na svidenje v Socialnem tednu v septembru 2013.

Foto: Tone Lesnik

 


14 KOMENTARJI

  1. Krščanstvo je tako nekaj izrednega, da ga celo kristjani sami dostikrat pav ne razumemo. V tem času se je celo v Cerkev, vtihotapil vonj po trohnobi, kar pa ne pomeni konec krščanstva, temveč nevarnost, da premine človeštvo. Zablode, ki jih zgornji članek omenja so res odpoved zdrave pameti.
    Klasična družina bo preživela, ali pa bo konec človeštva. Evropa(svet) bo krščanska, je preroško zatrdil zadnji pokojni papež, ali pa je ne bo. Danes si to njegovo izjavo lahko že konkretneje predstavljamo. Ali si bomo postali prijatelji, kar je možno samo v pristnem krščanstvu, ali pa bomo kmalu vsi zoper vse, kar bi se zgodilo z popolno odstranitvijo krščanstva iz človeške zavesti. In takšen svet nima bodočnosti. Se vam ne zdi, ta je temu res tako?

  2. Zanimive osebne zgodbe nastale v sopari izolskega večera. Hvala vsem za besede in hvala Tonetu za tale članek. Ja, se vidimo v Socialnem tednu.

  3. > Naredim, kar je v mojih močeh,
    > za ostalo rečem: »Naj dokonča Bog«.

    Tu imate kristjani velikansko prednost. 🙂

    Sam čutim veliko odgovornost, da v pretirano
    ergo neučinkovito tekmovalni družbi osvetlim
    dejstvo, da naša družba za svoj uspeh procent
    ljudi ne pahne na rob pač pa čez njega. In
    če mi ne uspe do konca izpeljati, sem nesrečen,
    ker močno dvomim, da bo kdo začel tam, kjer
    je meni spodrsnilo. Ni nas veliko, ki smo
    bili onkraj roba, a imamo zdaj dovolj energije
    za prenašanje tega sporočila. Ostale pač
    enostavno ne dojemam kot kompetentne, da bi
    iz družbe izžgali nesmiselno nasilje.

  4. da nadaljujem

    ali se bodo kristjani odrekli hudičevi organizaciji, ki sliši na ime RKC, ali pa bodo skupaj z njo potonili, a žal se mi zdi, da so preveč zmanipulirani, da bi se zmogli vrniti nazaj k pravemu nauku Jezusa

    • Mt 16,18:
      Jaz pa ti povem: “Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.”

      • petrovo funkcijo v prvih letih krščanstva so si kasneje izmislili in jo sprevrgli v absolutno papeževo moč, ki se je rodila šele veliko stoletij kasneje

        • Ne glede na to, pa ostaja dejstvo, da ti nisi nobena avtoriteta glede tega, kaj je učil Jezus, tudi, če se morda RKC v čem moti.

          Tako, da si lahko samo tiho. Če ti pa kaj ni všeč, pa ustanovi svojo versko sekto, pa se ne čudi, če boš edini član ali pa boš imel okrog sebe le psihopate, kakršen si sam.

          • nisem nobena avtoriteta glede tega, a neskončno enostavno je danes raziskati jezusov nauk, ki nima kaj veliko skupnega s hudičevo organizacijo, ki ji pravimo Cerkev

            pojdi, prodaj kar imaš in daj ubogim … in imel boš zaklad v nebesih

            nato pridi in hodi za menoj

    • Tale naš komunajzer001 je tako aroganten, da misli, da ve, da je Jezus učil to, kar bi on rad.

      Kristjani bi po njegovo morali biti ponižni pred komunajzerji in jim biti prostovoljni sužnji, pljuvalniki in še kaj.

      • no, prvo kot prvo – jezus ni imel osebne lastnine in je tudi pridigal, da se morajo tisti, ki mu želijo slediti, osebni lastnini odpovedati

        vsekakor nekaj povsem drugega, kot pa kar je nato začela početi cerkev – grabiti lastnino in bogastvo v svoje roke

        • Lažeš. Jezus je imel zasebno lastnino in ni pridigal, da se morajo tisti, ki mu želijo slediti, odpovedati osebni lastnini. Če bi sklepali po svoje, bi morali zapustiti tudi družine.

          Vsekakor je Jezus lepo govoril o talentih (denarju), ki ga je treba obračati, če ga pa ne, pa si kaznovan.

  5. A gorje vam, bogataši,
    kajti svojo tolažbo že imate.

    Gorje vam, ki ste zdaj siti,
    kajti lačni boste.

    Gorje vam, ki se zdaj smejete,
    kajti žalovali in jokali boste.

Comments are closed.