Lansko leto naju je s sinom E7 – evropska pešpot peljala skozi Prlekijo, skozi Jeruzalem, skozi vasico Železna Dveri, mimo domačije Milana Belca. Okolica domačije je kazala, da tu stanuje zanimiv človek.
Malo sva postopala okoli hiše in pred nama se je pojavil mož sredi šestdesetih, iskrivih oči, veselega značaja. Ko je spregovoril, se je izkazalo, da je prava zakladnica znanja o teh krajih, da je ljubitelj starodobnih motorjev, starodobnih koles. Povabil naju je v garažo polno lepo ohranjenih lepotcev – motorjev (tudi onih s stransko prikolico), Puchovih (in drugih) koles, …
Mož je povedal, da imajo v teh krajih Društvo Johanna Janeza Pucha, prleško društvo za ohranjanje tehnične kulture in dediščine, kjer gojijo ljubezen do starodobnikov, da po Prlekiji organizirajo kolesarske izlete s starodobnimi kolesi, v oblekah iz starih časov, da se z ženo velikokrat odpeljeta s starodobnim motorjem po Prlekiji in še dlje.
Mož je govoril tudi o prvem otroškem vrtcu v Jugoslaviji, ki pa so ga sedaj zaprli, pa o Republiki Prlekiji in naju povabil na spletno stran Künštnih Prlekov, kjer gojijo zdrav ponos do svoje pokrajine. Milan takrat ni povedal, da je prav on predsednik. Takole so zapisali na spletni strani Republike Prlekije: “Milan Belec, je eden od tistih, keri so nejveč krivi za fse fküper. Glih Milan je nareda prvi šrit, dere je ednok sred nejvekše vročine, leta 2006, Pepeki posla »recepture za delaje vina«, is kerih je potlan grota scenarij za prvo oddajo Künštnih Prlekof – »Recept za vino«. Že od negda zalübleni f Prlekijo in jeno kulturno dediščino, je kak umetnik in sposoben organizator med Künštnimi Prleki nejša prove lidi, keri mojo podobne želje in jih zanimlejo podobne riči. Milanova domačija je grotala središče, okoli kerega se vrti vekši tol zgod Künštnih Prlekof.”
Na spletni strani PrlekijaOnNet je včeraj odjeknila žalostna vest, da se je v “64. letu, nenadoma in nepričakovano ter veliko prehitro, poslovil Milan Belec, ki je bil širše prepoznana osebnost, ki je s svojim odnosom do prleške kulturne dediščine sodeloval pri neštetih projektih in ogromno pripomogel k večji prepoznavnosti Prlekije”.
Samo nekaj dni pešpoti skozi pokrajino je dovolj, da se vanjo zaljubiš. Zaradi ljudi kot je Milan Belec. Zaradi takih ljudi je življenje v Sloveniji bogatejše in lepše. Naj počiva v miru. Iskreno sožalje svojcem.
Foto: Aleš Čerin
